Jedro

Da se lahko šteje, da določena oseba dejansko živi na nekem območju, ni potrebno, da je ves čas fizično prisotna na tem območju. Na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem območju še druge okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske okoliščine na določenem območju. Če pa se določen čas ne nahaja na tem območju, na vprašanje, ali tu še dejansko živi, vpliva med drugim tudi dejstvo, koliko časa je bila odsotna s tega območja, pa tudi razlogi, zakaj je bila odsotna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 26.1.1995, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji in zato ne izpolnjuje enega izmed zakonitih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94). Za sklep o tem, da določena oseba živi na območju RS, so odločilne okoliščine, ki kažejo na to, da oseba bistvene življenjske aktivnosti opravlja v Sloveniji. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik kot državljan Bosne in Hercegovine prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji s tem, da je spomladi leta 1992 odšel k družini v Bosno in Hercegovino, v Slovenijo pa se je vrnil šele 16.6.1993, nato pa je ponovno zapustil državno ozemlje. Po presoji sodišča prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno sklepanje tožene stranke, da tožnik v Sloveniji od spomladi 1992 dejansko ni opravljal nobenih svojih bistvenih življenjskih dejavnosti in zato ne izpolnjuje navedenega pogoja za pridobitev državljanstva. Okoliščina, da se zaradi vojnih razmer ni mogel vrniti iz Bosne in Hercegovine, za odločitev v konkretnem primeru po presoji sodišča prve stopnje ni bistvena.

Tožnik vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je imel stalno prebivališče v K., kjer je bil tudi zaposlen in v delovnem razmerju za nedoločen čas od l.1966. Na podlagi dogovora z delodajalcem je bil poslan v Bosno s pogojem, da se je mesečno javljal pri delodajalcu in prevzel plačo. Ko se je pričela vojna, ni mogel priti v Slovenijo, kar pa ne more biti razlog za sklep, da ne izpolnjuje postavljenega pogoja za pridobitev državljanstva. Tožnik se zaradi prekinitve komunikacij med Bosno in Hercegovino in Slovenijo tudi ni mogel javiti na poziv delodajalca in je izgubil delo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožnika. Razlogi, ki jih je pri tem navedlo, so skladni s podatki upravnega spisa in imajo podlago v določbah ZDRS.

Določba 1. odstavka 40. člena ZDRS določa, da pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Vsebina pojma “dejansko življenje” v Republiki Sloveniji, ki ga kot enega izmed kumulativno določenih pogojev določa 1. odstavek 40. člena ZDRS, ni zakonsko opredeljena. Da se lahko šteje, da določena oseba dejansko živi na nekem območju, ni potrebno, da je ves čas fizično prisotna na tem območju. Na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem območju še druge okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske okoliščine na določenem območju. Če pa se določen čas ne nahaja na tem območju, na vprašanje, ali tu še dejansko živi, vpliva med drugim tudi dejstvo, koliko časa je bila odsotna s tega območja, pa tudi razlogi, zakaj je bila odsotna. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo v sodbi opr. št. U 1377/93-6 z dne 14.9.1994. Da je tožnik kot državljan druge republike (Bosne in Hercegovine) v Republiki Sloveniji prekinil dejansko življenje s tem, da je spomladi leta 1992 odšel v Bosno in Hercegovino in se je do junija 1993 nahajal izven Republike Slovenije ter da je tudi po tem zapustil ozemlje Republike Slovenije, je bilo v upravnem postopku ugotovljeno in v zadevi ni sporno. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku pravilno sklepanje tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Tožnik v postopku ni niti zatrjeval niti z ničemer izkazal drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da je kljub fizični odsotnosti z območja RS na tem območju opravljal svoje bistvene življenjske aktivnosti, ki so sestavina navedenega zakonskega pojma "dejansko življenje". Le splošno zatrjevanje, ne da bi konkretiziral okoliščine, da se zaradi vojne v Bosni in Hercegovini ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo ter pritožbeni ugovori v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in posledicah, ki so zaradi tega nastale tožniku, pa na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.