Jedro

Drugi odstavek 10. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ureja le druge (širše) pogoje, ki posamezniku omogočajo kandidiranje na mesto upravnega sodnika. Ne ureja pa kriterijev, po katerih se med več kandidati, ki vsi izpolnjujejo pogoje za mesto upravnega sodnika (bodisi splošne pogoje za višjega sodnika po 8. členu Zakona o sodniški službi (ZSS) bodisi posebne pogoje po 10. členu ZUS-1) izbere najprimernejšega kandidata. Glede kriterijev se zato v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZUS-1 uporabi 28. člen ZSS.

Za pravilno razlago 12. člena Meril za izbiro kandidatov na sodniško mesto (Merila) je treba upoštevati določbe ZSS o ugotavljanju dejanskega stanja v izbirnem postopku, ki Sodnemu svetu nalaga dolžnost vselej v celoti upoštevati pisno dokumentacijo pri izbiri najprimernejšega kandidata, glede uporabe preostalih spoznavnih metod pa daje prosti preudarek, saj z uporabo besede "lahko" vzpostavlja možnost in ne dolžnosti uporabiti druga (primeroma našteta) spoznavna sredstva, kot so: razgovor, preizkus strokovnega in drugih znanj ali psihološki preizkus. Prvi odstavek 12. člena Meril Sodnemu svetu daje zgolj možnost izvesti razgovore z enim ali več kandidatov, ki jih v ožji izbor uvrsti sam ali ki jih kot najustreznejše navede predsednik sodišča, ne vzpostavlja pa obveznosti Sodnega sveta izvesti razgovore z vsemi navedenimi kandidati, če se odloči izvesti razgovor z nekaterimi od njih.

Cilj Sodnega sveta je izbrati po njegovi oceni najustreznejšega kandidata. Posameznikove lastne značilnosti so glede na zakonsko določene kriterije tiste, ki prepričajo Sodni svet, da ga izbere, zato je argumentacija njegove odločitve o izbiri namenjena izpostavljanju (pravno) relevantnih karakteristik izbranega, in ne neizbranega kandidata. Posledično izpostavljanje uspešnosti opravljanja sodniške funkcije pri nekaterih kandidatkah pomeni le, da je to upoštevanja vredna pozitivna okoliščina v okviru presoje zakonskih kriterijev iz 28. člena ZSS. Ne pomeni pa izpostavitev te okoliščine, da je toženka izbor opravljala izključno na podlagi uspešnosti opravljanja sodniške funkcije.

Izrek

I.Tožba se v delu, v katerem izpodbija odločbe Sodnega sveta Republike Slovenije št. Su 297/2024-61 z dne 13. 11. 2024, Su 297/2024-63 z dne 13. 11. 2024, Su 297/2024-65 z dne 21. 11. 2024, Su 297/2024-67 z dne 21. 11. 2024, Su 297/2024-69 z dne 21. 11. 2024, zavrne.

II.Tožba se v delu, v katerem izpodbija obvestili Sodnega sveta Republike Slovenije št. Su 297/2024-71 z dne 2. 12. 2024 in Su 297/2024-86 z dne 10. 12. 2024, zavrže.

III.Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

IV.Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti stranki z interesom B. B. stroške postopka v znesku 6,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Toženka je na podlagi prijav na razpis št. Su KS 111/2024-3, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 30/24 z dne 5. 4. 2024, za 6 prostih mest višjih sodnikov na Upravnem sodišču RS, na 7. seji 13. 11. 2024, izbrala dve kandidatki, nato pa na 8. seji 21. 11. 2024 še tri kandidatke. Na 9. seji 9. 12. 2024 je za zadnje prosto mesto glasovala še o treh kandidatih, od katerih nihče ni prejel potrebne večine glasov. Zato se je izbirni postopek v tem delu zaključil kot neuspešen.

2.Toženka je izbirni postopek na podlagi četrtega in petega odstavka 18. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) izvedla v treh fazah. V prvi fazi je ugotovila, da se je na razpis prijavilo 26 kandidatk in kandidatov, ki so vsi izpolnjevali razpisne pogoje. Pet kandidatov je kasneje umaknilo svoje kandidature.

3.V drugi fazi izbirnega postopka je na 7. seji 13. 11. 2024 opravila oceno primernosti kandidatov in sklenila, da na sodniški mesti višjih sodnic na Upravnem sodišču RS imenuje A. A. in B. B. Sklenila je tudi, da se za preostala štiri sodniška mesta na ustni razgovor izmed prijavljenih kandidatov povabi pet kandidatk, od katerih je ena kandidatka umaknila kandidaturo.

4.V tretji fazi izbirnega postopka je toženka na 8. seji 21. 11. 2024 za preostala štiri sodniška mesta višjih sodnikov na Upravnem sodišču RS opravila razgovore s preostalimi štirimi kandidatkami in na tri od šestih razpisanih mest izbrala C. C., D. D. in E. E. Sklenila je tudi, da pred odločanjem o kandidaturah za preostalo sodniško mesto povabi na razgovor še dva kandidata. Na 9. seji 9. 12. 2024 nihče od kandidatov ni prejel potrebne večine glasov, zato se je izbirni postopek v tem delu zaključil kot neuspešen.

5.Zoper odločitve o izbiri navedenih pet kandidatk in zoper obvestilo neizbranemu kandidatu ter obvestilo o neizbranem kandidatu po končanem izbirnem postopku je tožnica vložila tožbo na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve).

Povzetek tožbenih navedb in navedb iz odgovorov na tožbo

6.Tožnica v tožbi in pripravljalni vlogi zatrjuje, da v postopku ni bila upoštevana določba 10. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki ureja posebne pogoje (neodvisno od ZSS) za izvolitev na mesto upravnega sodnika. Toženka je izpodbijane odločitve utemeljila izključno na podlagi kriterijev iz 28. člena ZSS, ni pa upoštevala specialnih določb 10. člena ZUS-1. Meni, da je do nezakonitosti in neenake obravnave prišlo tudi v izbirnem postopku, saj sta bili A. A. in B. B. izbrani na podlagi kriterijev, ki jih drugače kot z opravljanem sodniške službe sploh ni mogoče izpolnjevati, četudi iz določbe 10. člena ZUS-1 izhaja namen doseči ustrezno razmerje med sodniki in pravniki z izkušnjami z upravnih in podobnih resorjev pri kadrovski strukturi Upravnega sodišča. Na neenako obravnavo nadalje kažejo dejstvo, da je tožnica obvestilo o neizbiri prejela še pred zaključkom izbirnega postopka, pa tudi spreminjajoča se merila v posamezni fazi postopka. Pri B. B. in A. A. sta pretehtala zlasti mnenje predsednice Upravnega sodišče ter obseg in narava sodniških izkušenj kljub temu, da zakon predvideva drugačne kriterije. V naslednjih fazah so bili za izbiro uporabljeni drugi kriteriji. Na neenako obravnavo nadalje kaže dejstvo, da bi moral Sodni svet glede na Merila za izbiro kandidatov na sodniško mesto (v nadaljevanju Merila) opraviti ustni razgovor z vsemi kandidati, ki jih uvrsti v ožji izbor ter s kandidati, ki jih kot najustreznejše navede predsednik sodišča. Tožnica zagotovo spada (vsaj) v drugo kategorijo, zato bi morala biti povabljena na razgovor. Vrhovnemu sodišču predlaga odpravo izpodbijanih odločb ter obvestil in povrnitev stroškov postopka.

7.Toženka v odgovoru na tožbo zatrjuje, da je bil v postopku 10. člen ZUS-1 pravilno upoštevan, saj ureja izključno dodatne pogoje, ob izpolnjevanju katerih je nekdo lahko izvoljen za višjega sodnika na Upravnem sodišču, ne glede na morebitno neizpolnjevanje pogojev za višjega sodnika po 11. členu ZSS. Ker je bilo pri vseh kandidatih (vključno s tožnico) ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje za višjega sodnika že po 11. členu ZSS, določbe 10. člena ZUS-1 sploh ni bilo treba uporabiti, zato je tudi izostala njena navedba v izpodbijanih aktih. Zavrača očitke o neenakem obravnavanju in netransparentnosti v izbirnem postopku. V zvezi z izbiro B. B. in A. A. opozarja, da je upoštevala vse kriterije, da pa je uspešnost opravljanja sodniške funkcije (dodatna) okoliščina, ki je omogočila neposredno izbiro teh dveh kandidatk na podlagi pisne dokumentacije. Takšna izbira ne pomeni kršitve načela enakosti, saj to načelo terja različno obravnavo različnih okoliščin, zaradi česar so bili kandidati brez sodniških izkušenj v drugačnem položaju kot kandidati, ki sodniške izkušnje že imajo. Toženka zanika, da je bila tožnica o svoji neizbiri obveščena že pred zaključkom postopka. Z obvestilom z dne 2. 12. 2024 je bila namreč obveščena le o tem, da ni bila izbrana za sodniški mesti, za kateri sta bila izbrani prej navedeni sodnici. To obvestilo tako ni nič povedalo o morebitni (ne)izbiri na preostala še odprta sodniška mesta. Glede neizvedbe razgovora s tožnico toženka navaja, da 12. člen Meril Sodnemu svetu v primeru, da izvede ustne razgovore, ne nalaga obveznosti izvesti razgovore z vsemi kandidati, ki jih predlaga predsednica Upravnega sodišča, pač pa ima glede tega diskrecijo, kar izhaja tudi iz petega in sedmega odstavka 18. člena ZSS. Zanika tudi uporabo različnih kriterijev v različnih fazah postopka. Pri odločitvah o izbiri je Sodni svet upošteval celotno dokumentacijo in vse kriterije iz 28. člena ZSS, kar je vidno tudi iz v postopku izdanih aktov. Pri tem so po naravi stvari različni kriteriji pri različnih kandidatih bolj izraziti in jim dajejo prednost, kar je toženka tudi izpostavila in s tem obrazložila svoje odločitve. Predlaga zavrženje tožbe v delu, v katerem tožnica izpodbija obvestilo št. Su 297/2024-71 z dne 2. 12. 2024. V preostalem delu predlaga zavrnitev.

8.Stranka z interesom A. A. (v nadaljevanju prva stranka z interesom) v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica za to tožbo nima pravnega interesa. Glede sodniškega mesta, za katerega ni bil izbran noben kandidat, poudarja, da v primeru neuspešno zaključenega razpisa zakon nobenemu od kandidatov ne daje položaja neizbranega kandidata, zato odločitve o neuspelem razpisu tudi ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ker je eno sodniško mesto po zaključku razpisa ostalo nezasedeno, odločitve o izbiri petih kandidatk na razpisana sodniška mesta v ničemer niso omejevale možnosti tožnice za izbiro na šesto mesto, zato za izpodbijanje teh petih odločb o izbiri nima pravnega interesa. Tudi sicer v izbirnem postopku ni prišlo do kršitev, ki jih zatrjuje tožnica. Predlaga zavrženje tožbe, podrejeno pa njeno zavrnitev.

9.Stranka z interesom B. B. (v nadaljevanju druga stranka z interesom) v odgovoru na tožbo opozarja, da tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe o njeni izbiri, saj po njenih podatkih ni kandidirala za sodniško mesto, na katero je bila izbrana druga stranka z interesom (tj. sodniško mesto na zunanjem oddelku v Celju). Opozarja, da tožnica nepravilno razlaga drugi odstavek 10. člena ZUS-1. Zavrača tudi tožničine navedbe o nepravilnostih v izbirnem postopku. Opozarja na potrebo po ločevanju med sredstvi za ugotavljanje najprimernejšega kandidata (18. člen ZSS) in kriteriji, po katerih se najprimernejši kandidat določi (28. člen ZSS). Toženka je dolžna upoštevati vse kriterije, kar je v konkretnem primeru tudi storila, pri izbiri sredstev pa je prosta. To velja tudi glede izvedbe razgovorov - razgovora toženka poleg tožnice ni opravila niti z drugo stranko z interesom, ga pa je opravila z nekaterimi drugimi kandidatkami, ki že opravljajo sodniško funkcijo. Odločitve o tem, s kom izvesti razgovor, tako toženka ni vezala na vprašanje, kdo opravlja sodniško funkcijo, zato ni prišlo do neenake obravnave. Tudi iz petega odstavka 18. člena ZSS izhaja toženkina diskrecija glede tega, s kom bo opravila razgovor (v mejah te določbe). Predlaga zavrženje tožbe zoper odločbo št. Su 297/2024-61 z dne 13. 11. 2024 ali podredno zavrnitev tožbe v tem delu.

10.Stranka z interesom E. E. (tretja stranka z interesom) v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica ne loči med pogoji za imenovanje oziroma izvolitev po 8. in 11. členu ZSS ter 10. členu ZUS-1 in kriteriji (merili oziroma standardi) za izbiro po 28. členu ZSS. Nasprotuje tožbenim navedbam o nezakonitosti izbirnega postopka in med drugim navaja, da Sodni svet ni privilegiral sodnikov, ampak je pri njih upošteval celo strožji kriterij - uspešnost opravljanja sodniške funkcije.

---.---

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Tožnica je 5. 2. 2025 vložila še pripravljalno vlogo, v kateri ob sklicevanju na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Sodišča Evropske unije (SEU) zatrjuje, da je bila v izbirnem postopku diskriminirana na podlagi neznane okoliščine, saj so v tokratnem in preteklih izbirnih postopkih, na katerih je kandidirala, bili izbrani tudi strokovni sodelavci na sodiščih z bistveno manj leti delovnih izkušenj kot ona. V zvezi s tem predlaga tudi zastavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU.

(Ne)izvedba glavne obravnave

12.Ustavno sodišče je v odločbi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 že opozorilo, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, in da njen namen ni samo v izvajanju dokazov. Glavna obravnava pa ni potrebna, če se postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja ali kadar ni vprašanj kredibilnosti ali izpodbijanja dejstev, ki zahtevajo ustno obravnavo, in sodišče lahko pošteno in razumno odloči na podlagi trditev strank in drugih pisnih dokumentov.

13.V obravnavanem primeru tožnica v tožbi odpira izključno pravna vprašanja (poštenost postopka pred toženko, pomen drugega odstavka 10. člena ZUS-1 v izbirnem postopku, kriteriji za izbiro sodnika) in konkretno ne navaja nobenih dejstev, ki naj bi bila sporna. Zato je Vrhovno sodišče o tožbi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

Tožba v delu, v katerem izpodbija odločbe Sodnega sveta Republike Slovenije št. Su 297/2024-61 z dne 13. 11. 2024, Su 297/2024-63 z dne 13. 11. 2024, Su 297/2024-65 z dne 21. 11. 2024, Su 297/2024-67 z dne 21. 11. 2024, Su 297/2024-69 z dne 21. 11. 2024, ni utemeljena.

O pravnem interesu za tožbo

15.Tožnica s tožbo izpodbija odločbe Sodnega sveta št. Su 297/2024-61 z dne 13. 11. 2024, Su 297/2024-63 z dne 13. 11. 2024, Su 297/2024-65 z dne 21. 11. 2024, Su 297/2024-67 z dne 21. 11. 2024, Su 297/2024-69 z dne 21. 11. 2024 ter obvestili Sodnega sveta št. Su 297/2024-71 z dne 2. 12. 2024 in Su 297/2024-86 z dne 10. 12. 2024. Stranki z interesom menita, da tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje navedenih odločb, oz. vsaj odločbe št. Su 297/2024-61 z dne 13. 11. 2024, s katero je bilo odločeno o izbiri na prosto sodniško mesto višjega sodnika na zunanjem oddelku Upravnega sodišča v Celju.

16.Po presoji Vrhovnega sodišča ima tožnica pravni interes za izpodbijanje vseh navedenih odločb Sodnega sveta. Kot izhaja iz ustavnosodne prakse, posameznik, ki kandidira na sodniško funkcijo, nima pravice do zasedbe takšnega položaja, ima pa pravico, da se zanj poteguje pod enakimi pogoji kot drugi kandidati. Ustava daje v 22. členu kandidatu pravico, da se za sodniško funkcijo poteguje v poštenem (ustavnoskladnem in zakonitem) postopku pod enakimi pogoji kot drugi kandidati, v tem obsegu pa mu je tudi zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Neizbrani kandidat zato v upravnem sporu zoper odločitev Sodnega sveta ne varuje svoje pravice do imenovanja v sodniško funkcijo - takšna pravica niti ne obstaja - pač pa varuje svojo pravico do poštenega postopka in enakopravne obravnave. Prva stranka z interesom zato neutemeljeno navaja, da tožnica za izpodbijanje odločb Sodnega sveta nima pravnega interesa, ker je eno sodniško mesto ostalo nezasedeno in ji odločbe o izbiri na prvih pet prostih sodniških mest ne preprečujejo možnost izbire na šesto prosto sodniško mesto. Kot pojasnjeno, ima tožnica pravico do poštenega izbirnega postopka, v katerem je bil izbran drug kandidat, to pravico pa lahko uveljavlja v upravnem sporu ne glede na to, ali se je postopek glede katerega od prostih sodniških mest končal neuspešno.

Tožnica ima pravni interes tudi za izpodbijanje odločbe Sodnega sveta št. Su 297/2024-61 z dne 13. 11. 2024, s katero je bila druga stranka z interesom izbrana na prosto sodniško mesto višje sodnice na zunanjem oddelku Upravnega sodišča v Celju. Iz tožničine prijave v upravnem spisu namreč izhaja, da se prijavlja na razpis za 6 prostih sodniških mest višjega sodnika na Upravnem sodišču. Enako izhaja tudi iz tabele - preglednice prijav oziroma kandidatov, ki vsebuje tudi podatek o tem, ali se kandidat prijavlja na vsa prosta sodniška mesta ali pa le na določena. Tudi iz te preglednice v zvezi s tožnico izhaja, da se je prijavila na vsa prosta sodniška mesta in prijave v tem aspektu ni omejila. Ker je torej tožnica kandidirala tudi za prosto sodniško mesto na zunanjem oddelku Upravnega sodišča v Celju, ima pravni interes za izpodbijanje odločbe o izbiri na to prosto sodniško mesto.

O pomenu 10. člena ZUS-1 pri izbiri kandidata za prosto sodniško mesto

18.Tožnica zatrjuje, da toženka ni upoštevala drugega odstavka 10. člena ZUS-1 glede imenovanja sodnikov upravnega sodišča. Pri utemeljitvi svoje izbire se je namreč sklicevala le na 28. člen ZSS, ki ureja splošne kriterije za izbiro kandidatov za sodniško mesto, nikjer pa ni razvidno, da bi upoštevala tudi drugi odstavek 10. člena ZUS-1 kot specialno določbo, ki ureja imenovanje upravnih sodnikov.

19.Upravno sodišče ima v skladu s 3. točko drugega odstavka 98. člena ZS status višjega sodišča, saj gre za specializirano sodišče, katerega pritožbena instanca je Vrhovno sodišče. Upravni sodniki imajo posledično status višjih sodnikov. To izhaja tudi iz drugega odstavka 10. člena ZUS-1, ki določa, da je za upravnega sodnika lahko izvoljen, kdor izpolnjuje pogoje za višjega sodnika (te pogoje ureja 11. člen ZSS) ali kdor ima poleg splošnih pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo (te ureja 8. člen ZSS) najmanj 10 let delovnih izkušenj pri odločanju v upravnih stvareh ali podobnih pravniških delih. S to določbo je razširjen krog oseb, ki lahko kandidirajo na mesto upravnega sodnika. Četudi nekdo ne izpolnjuje pogojev za višjega sodnika iz 11. člena ZSS, bo lahko kandidiral za mesto upravnega sodnika, če izpolnjuje splošne pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo in z drugim odstavkom 10. člena ZUS-1 določen pogoj 10 let delovnih izkušenj pri odločanju v upravnih stvareh ali podobnih pravniških delih.

Glede na navedeno drugi odstavek 10. člena ZUS-1 ureja le druge (širše) pogoje, ki posamezniku omogočajo kandidiranje na mesto upravnega sodnika. Ne ureja pa kriterijev, po katerih se med več kandidati, ki vsi izpolnjujejo pogoje za mesto upravnega sodnika (bodisi splošne pogoje za višjega sodnika po 8. členu ZSS bodisi posebne pogoje po 10. členu ZUS-1) izbere najprimernejšega kandidata. Glede kriterijev se zato v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZUS-1 uporabi 28. člen ZSS. Posledično je toženka ravnala pravilno, ker je odločitev o najprimernejšem kandidatu sprejel na podlagi 28. člena ZSS. Vrhovno sodišče pritrjuje toženki, da bi bila (ne)uporaba 10. člena ZUS-1 lahko predmet presoje le v primeru, če bi spor potekal o tem, ali je treba katero od kandidatur zavreči zaradi neizpolnjevanja pogojev za razpisana prosta sodniška mesta oziroma če bi bila iz tega razloga zavržena tožničina kandidatura.

Glede obvestila o neizbiri pred zaključkom izbirnega postopka

21.Tožnica nadalje zatrjuje, da jo je toženka z obvestilom Su 297/2024-71 z dne 2. 12. 2024 še pred zaključkom izbirnega postopka obvestila, da ni bila izbrana, s čimer je bila obravnavana neenakopravno, odločanje toženke pa je bilo netransparentno.

22.Tudi ta ugovor ni utemeljen. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že obrazložilo pravno naravo in pomen obvestila o neizbiri. Pojasnilo je, da mora Sodni svet, kadar v postopku izvolitve oziroma imenovanja opravi izbiro, predlog za imenovanje oziroma odločbo o izbiri vročiti vsem prijavljenim kandidatom. Neizbranim kandidatom Sodni svet pošlje še obvestilo o neizbiri. To obvestilo samo po sebi ne ustvarja pravnih učinkov za neizbranega kandidata, saj ti izhajajo iz predloga za imenovanje oziroma iz odločbe o izbiri. Vrhovno sodišče je nadalje poudarilo, da odločitev o izbiri in obvestilo o neizbiri pomenita vsebinsko celoto, saj je z izbiro posameznega kandidata po naravi stvari vedno odločeno tudi o neizbiri ostalih kandidatov.

23.Vse navedeno velja tudi glede obvestila o neizbiri z dne 2. 12. 2024, na katero se sklicuje tožnica. Glede na to, da obvestilo o neizbiri in odločitev o izbiri (drugega kandidata) tvorita dejansko vsebinsko celoto, je jasno, da se je obvestilo o neizbiri lahko nanašalo le na tista razpisana sodniška mesta, glede katerih je toženka že izbrala najprimernejše kandidate in glede katerih je tudi v konkretnem primeru skupaj z obvestilom vročila odločitve o izbiri. S tem obvestilom je bila tožnica obveščena le o neizbiri na pet od šestih razpisanih mest, glede katerih je toženka sprejela tudi odločitve o izbiri, ki skupaj s tem obvestilom tvorijo celoto. Posledično ne drži tožničina navedba, da je bila s tem obvestilom obveščena o neizbiri na vsa razpisana sodniška mesta. Obveščena je bila namreč le o neizbiri na tista sodniška mesta, glede katerih je skupaj z obvestilom prejela tudi odločitve o izbiri.

24.Vrhovno sodišče ob tem pritrjuje toženki, da navedeno izhaja tudi iz obvestila z dne 2. 12. 2024, v katerem je navedeno, da je bila izbira opravljena za pet od šestih sodniških mest in da je z odločitvijo o izbiri imenovanih kandidatk Sodni svet istočasno odločil tudi o neizbiri ostalih kandidatov. Nikjer v tem obvestilu ni navedeno, da je Sodni svet sprejel odločitev o (ne)izbiri tudi glede šestega razpisanega sodniškega mesta. Navedeno je tudi, da bo izbiro za zadnje razpisano mesto opravil na eni od naslednjih sej. To nenazadnje jasno izhaja tudi iz obvestila z dne 10. 12. 2024. Ker torej tožničina navedba, da je bila obveščena o neizbiri na vsa razpisana sodniška mesta še pred zaključkom izbirnega postopka, ne drži, so neutemeljene tudi trditve o neenakopravni obravnavi in netransparentnosti postopka.

Glede obveznosti izvedbe razgovora

25.Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o toženkini dolžnosti povabiti tožnico na razgovor. Tožnica meni, da je skladno s prvim odstavkom 12. člena Meril Sodni svet, če se odloči izvesti razgovore, te dolžan izvesti z vsemi kandidati, ki jih sam uvrsti v ožji izbor kot tudi z vsemi kandidati, ki so najustreznejši po mnenju predsednika sodišča. Ker jo je predsednica Upravnega sodišča predlagala kot eno izmed najustreznejših kandidatk, bi moral biti razgovor izveden tudi z njo.

26.Ni sporno, da je predsednica Upravnega sodišča tožnico navedla kot eno izmed najustreznejših kandidatk, vendar to ne pomeni, da je morala toženka z njo tudi izvesti razgovor. Za pravilno razlago 12. člena Meril je treba upoštevati določbe ZSS o ugotavljanju dejanskega stanja v izbirnem postopku, torej predvsem tretji do sedmi odstavek 18. člena ZSS. Iz petega odstavka 18. člena ZSS izhaja na eni strani dolžnost Sodnega sveta vselej v celoti upoštevati pisno dokumentacijo pri izbiri najprimernejšega kandidata. Po drugi strani pa zakon Sodnemu svetu glede uporabe preostalih spoznavnih metod daje prosti preudarek, saj z uporabo besede "lahko" vzpostavlja možnost in ne dolžnosti uporabiti druga (primeroma našteta) spoznavna sredstva, kot so razgovor, preizkus strokovnega in drugih znanj ali psihološki preizkus. Vsa uporabljena spoznavna sredstva so le delci v mozaiku procesnega gradiva, ki Sodnemu svetu omogoča celovito odločiti o kandidatih. Zaradi specifičnosti načina odločanja je vprašanje, kakšna je epistemološka vrednost posameznih spoznavnih virov, izključno v domeni Sodnega sveta.

Dejstvo, da se izbirni postopek lahko izvede v fazah, skozi katere se kandidati postopoma izločajo (četrti odstavek 18. člena ZSS), tudi pomeni, da Sodnemu svetu za vse kandidate dejanskega stanja ni treba ugotavljati enako podrobno, saj je mogoče njihovo postopno izločanje. Povedano pomeni, da mora Sodni svet pri vseh kandidatih upoštevati celotno pisno dokumentacijo, glede preostalih spoznavnih sredstev (vključno z razgovorom) pa zakon takšne obveznosti ne vzpostavlja, zato ima Sodni svet glede uporabe teh sredstev prosti preudarek. Kot izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, Sodni svet potek postopka oblikuje glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju števila prijavljenih kandidatov in vrste ter stopnje prostega sodniškega mesta.

Razlaga prvega odstavka 12. člena Meril, za katero se zavzema tožnica, bi bila v neskladju z opisano zakonsko ureditvijo pooblastil Sodnega sveta pri ugotavljanju dejanskega stanja v izbirnem postopku, saj bi mu naložila obveznost (izvesti razgovore z vsemi kandidati po lastnem izboru in izboru predsednika sodišča, če se odloči izvesti razgovore), ki iz zakona ne izhaja. Vrhovno sodišče posledično pritrjuje toženki, da prvi odstavek 12. člena Meril Sodnemu svetu daje zgolj možnost izvesti razgovore z enim ali več kandidatov, ki jih v ožji izbor uvrsti sam ali ki jih kot najustreznejše navede predsednik sodišča. Ta določba pa ne vzpostavlja obveznosti Sodnega sveta izvesti razgovore z vsemi navedenimi kandidati, če se odloči izvesti razgovor z nekaterimi od njih.

O nepravilnostih glede v postopku uporabljenih kriterijev

Tožnica zatrjuje, da je v izbirnem postopku prišlo do kršitev tudi v zvezi z uporabljenimi kriteriji, saj je toženka različno obravnavala kandidate, ki že opravljajo sodniško funkcijo, in druge kandidate. Prvi dve kandidatki je izbrala neposredno na podlagi pisne dokumentacije, pri oceni primernosti pa je upoštevala zlasti dokončno mnenje predsednice Upravnega sodišča RS in obseg ter naravo sodniških izkušenj, ne pa zakonsko določenih kriterijev za izbiro kandidatov iz 28. člena ZSS. V zvezi z drugo fazo postopka naj ne bi bilo jasno, kako je na podlagi uporabljenih kriterijev opravila izbiro, katere kandidate naj uvrsti v ožji izbor.

Vrhovno sodišče uvodoma opozarja (kot je bilo že pojasnjeno), da drugi odstavek 10. člena ZUS-1 le razširja pogoje, ob izpolnjevanju katerih lahko posameznik kandidira za upravnega sodnika, kriterije izbire za mesto upravnega sodnika pa ureja izključno 28. člen ZSS. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča glede uporabe teh kriterijev izhaja, da mora Sodni svet obrazložiti odločitev o tem, zakaj je izbrani kandidat po njegovem mnenju najprimernejši, način uporabe kriterijev iz 28. člena ZSS pa sodi v polje lastne presoje Sodnega sveta in ni del obrazložitve o izbiri.

Pri tem odsotnost vsebinske utemeljitve odločitve Sodnega sveta pri uporabi kriterijev za izbiro - ob pojasnjenem načinu odločanja - ne pomeni njegove arbitrarnosti oziroma samovolje, temveč le to, da Sodnemu svetu lastnega vrednotenja zakonsko relevantnih ugotovitev, ki so ga pripeljale do odločitve, zakaj je izbrani kandidat najprimernejši za razpisano sodniško mesto, ni treba zapisati v obrazložitev predloga za imenovanje oziroma izvolitev.

Sodni svet je kot strokovno usposobljeno telo upravičen presoditi o zahtevani ravni strokovnih in osebnostnih lastnosti, ki jo mora sodnik dosegati, da lahko opravlja sodniško službo in pri tem lahko oceni tudi to, kateri kriteriji so pomembnejši oziroma imajo večjo težo pri oceni dela z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jo sodnik opravlja kot nosilec sodne oblasti.

Sodna kontrola nad delom odločitve, ki spada v polje lastne presoje Sodnega sveta, je omejena na presojo diskriminatornosti ali arbitrarnosti.

V tako začrtanih okvirih je treba sodno presojo opraviti tudi v konkretnem primeru.

Očitki o uporabi različnih kriterijev pri izbiri različnih kandidatov niso utemeljeni. Izbira vseh petih izbranih kandidatk temelji na kriterijih, določenih v prvem odstavku 28. člena ZSS. Na te kriterije se je sklicevala tudi toženka v vseh odločitvah o izbiri. Vse odločitve o izbiri vsebujejo ugotovitev, da izbrane kandidatke izpolnjujejo zakonske pogoje za prosta sodniška mesta, in celovito ter argumentirano predstavitev, ki obsega izčrpen povzetek njihovih strokovnih in funkcionalnih kompetenc, znanj, moralne integritete in ostalih okoliščin, relevantnih za izbiro. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da obrazložitev odločitev o izbiri že po naravi stvari ni namenjena primerjavi med posameznimi kandidati, temveč utemeljitvi, zakaj je posameznik izbran; zato podatki o ostalih kandidatih vanjo ne sodijo. Bistvo odločitve o izbiri tako ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita in argumentirana predstavitev kandidata, ki ga Sodni svet predlaga v imenovanje.

Tem zahtevam je v konkretnem primeru toženka s svojimi odločitvami o izbiri zadostila.

V tej luči so neutemeljene navedbe tožnice, da je toženka v zvezi z različnimi izbranimi kandidatkami izpostavljala različne okoliščine, ki so pretehtale pri izbiri. Prijavljeni kandidati se namreč vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto. Cilj Sodnega sveta pa je izbrati po njegovi oceni najustreznejšega kandidata. Posameznikove lastne značilnosti so glede na zakonsko določene kriterije tiste, ki prepričajo Sodni svet, da ga izbere, zato je argumentacija njegove odločitve o izbiri namenjena izpostavljanju (pravno) relevantnih karakteristik izbranega, in ne neizbranega kandidata.

Posledično izpostavljanje uspešnosti opravljanja sodniške funkcije pri nekaterih kandidatkah pomeni le, da je to upoštevanja vredna pozitivna okoliščina v okviru presoje zakonskih kriterijev iz 28. člena ZSS. Ne pomeni pa izpostavitev te okoliščine, da je toženka izbor opravljala izključno na podlagi uspešnosti opravljanja sodniške funkcije, zaradi česar naj bi bila tožnica neenako obravnavana. To izhaja že iz dejstva, da je bila na eno sodniško mesto izbrana kandidatka, ki sodniške funkcije še ni opravljala, in pri kateri so bile zato izpostavljene druge z vidika 28. člena ZSS relevantne okoliščine (predvsem delovne izkušnje na delovnem mestu strokovne sodelavke na Vrhovnem sodišču s področja davkov, znanstveno udejstvovanje na tem področju itd.).

Neutemeljene so tudi tožničine navedbe o neustreznosti kriterijev, navedenih v prilogi I k zapisniku 8. seje Sodnega sveta z dne 21. 11. 2024. Toženka je na podlagi tam navedenih kriterijev opravila ožji izbor kandidatov, ki jih je povabila na razgovor, ne pa izbora kandidatov za (preostala) prosta sodniška mesta. Gre torej za kriterije, s katerimi je Sodni svet opravil ožji izbor kandidatov, ki jih je povabil na razgovor (četrti in peti odstavek 18. člena ZSS) in ne kriterije za izbiro kandidatov na prosta sodniška mesta (28. člen ZSS). Glede na to, da so ti kriteriji v prilogi I k zapisniku izrecno navedeni, ne more biti dvoma o njihovi transparentnosti, po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi ni dvomov o njihovi razumnosti. Tudi tožnica ne poda nobenih navedb, ki bi kazale na arbitrarnost pri določitvi teh kriterijev ali neenako obravnavo na njihovi podlagi.

Tožničine pripravljalne vloge z dne 5. 2. 2025, v kateri je ta navajala dodatne razloge za izpodbijanje odločbe toženke, Vrhovno sodišče ne more upoštevati in se ni dolžno opredeljevati do njenih razlogov. V tej vlogi namreč tožnica navaja ugovore, ki v tožbi niso bili podani in tudi niso vsebinsko povezani z argumenti tožene stranke iz odgovora na tožbo. Glede na 36. člen ZUS-1 se prepozna tožba zavrže. S 36. členom ZUS-1 je zakonodajalec izrazil svojo voljo, da po preteku roka ugasne pravica za vložitev tožbe. Ker to velja za tožbo kot takšno, mora do enake posledice voditi tudi njena dopolnitev, če je vložena po preteku roka.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

Tožba v delu, v katerem izpodbija obvestili Sodnega sveta Republike Slovenije št. Su 297/2024-71 z dne 2. 12. 2024 in Su 297/2024-86 z dne 10. 12. 2024, ni dovoljena.

Iz tožbenih navedb in tožbenega predloga izhaja, da tožnica izpodbija tudi v prejšnji točki navedeni obvestili. V zvezi z obvestilom št. Su 297/2024-71 z dne 2. 12. 2024 (obvestilo o neizbiri) iz ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da s tem obvestilom ni odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi prijavljenega, a neizbranega kandidata, temveč je odločitev, s katero se posega v pravice oziroma pravne koristi teh kandidatov, vsebovana v predlogu za imenovanje oziroma izvolitev, torej v odločitvi o izbiri. Neizbrani kandidati imajo namreč v postopku izbire na razpisano sodniško mesto pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi potegujejo za zasedbo tega položaja, nimajo pa pravice biti nanj izbrani. Navedena pravica neizbranih kandidatov je izraz ustavne pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave do dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji. Do posega vanjo bi lahko prišlo, če bi bil kandidat na določeno razpisano sodniško mesto izbran po postopku, izvedenem v nasprotju s pravili postopka, ali ob neupoštevanju zakonskih pogojev in kriterijev za zasedbo tega mesta. To pa pomeni, da lahko neizbrani kandidati svojo pravico učinkovito varujejo le v okviru sodnega varstva zoper odločitev Sodnega sveta o izbiri.

Tožba ni dovoljena niti zoper obvestilo št. Su 297/2024-86 z dne 10. 12. 2024, s katerim je bila tožnica obveščena, da na šesto prosto razpisano mesto ni bil izbran noben kandidat in da se je izbirni postopek v tem delu končal neuspešno. Iz ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da sodnik, ki kandidira na sodniško funkcijo, nima pravice do zasedbe takšnega položaja, ima pa pravico, da se zanj poteguje pod enakimi pogoji kot drugi kandidati. Glede na povedano je treba pritrditi prvi stranki z interesom, da neuspel razpis za prosto sodniško mesto in z njim povezano obvestilo nimata nobenega vpliva na pravni položaj prijavljenih kandidatov. Dejstvo, da ni bil izbran nihče, jih postavlja v medsebojno enak položaj, torej drugače kot v primeru, ko je en kandidat izbran, ostali pa neizbrani. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča v primerih neuspešnih natečajev pri javnih uslužbencih.

Po presoji Vrhovnega sodišča je navedeno stališče uporabljivo tudi v primeru neuspešnega razpisa za prosto sodniško mesto. To potrjuje določba 21.a člena ZSS, ki sodno varstvo v upravnem sporu predvideva le v zvezi s predlogom za izvolitev iz 19. člena ZSS in odločbo o imenovanju iz 21. člena ZSS, ne pa tudi v zvezi z odločitvijo o neuspešnem razpisu iz 22. člena ZSS. Da sodno varstvo zoper obvestila kakršni sta izpodbijani, ni dovoljeno, izhaja tudi iz prvega odstavka 36. člena ZSSve, ki vzpostavlja sodno varstvo v upravnem sporu le zoper odločbe in sklepe Sodnega sveta, ne pa torej tudi zoper obvestila.

Glede na navedeno s tožbo izpodbijani obvestili ne posegata v tožničino pravico ali na zakon oprto osebno korist, zato je bilo treba tožbo v tem delu zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K III. in IV. točki izreka

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

ZUS-1 ne ureja vprašanja povrnitve stroškov stranke z interesom zaradi sodelovanja v upravnem sporu, zato je glede tega vprašanja skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča treba uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu.

V tem pogledu prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Druga stranka z interesom je z odgovorom na tožbo ugovarjala tako dopustnosti tožbe kot tudi njeni utemeljenosti. S svojim odgovorom na tožbo je uspela, saj je Vrhovno sodišče tožbo deloma zavrnilo in deloma zavrglo. Posledično je drugi stranki z interesom priznalo priglašene stroške poštnine v višini 6,36 EUR in jih v plačilo naložilo tožnici. Ta mora tako drugi stranki z interesom povrniti 6,36 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka z zakonom določenega paricijskega roka (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Glasovanje

Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, 11.-15. tč. obrazložitve.

2V uvodu tožbe so sicer navedene le odločbe, vendar iz vsebine tožbe na str. 2 izhaja tudi izpodbijanje obvestil.

3Odločba Ustavnega sodišča Up-757/19 z dne 20. 2. 2020, tč. 9 obrazložitve.

4Prav tam, tč. 11 obrazložitve.

5Iz spremnega dopisa z dne 19. 4. 2024 ali s prve strani prijavnega obrazca tožničine prijave ne izhaja, da bi se tožnica prijavila le na točno določena prosta sodniška mesta, pač pa se prijava nanaša na vseh šest razpisanih prostih sodniških mest.

6A. Kmecl, v E. Kerševan (ur.) in drugi: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 73.

7Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016, tč. 11 obrazložitve.

8Prav tam, tč. 13 obrazložitve.

9Prav tam, tč. 16 obrazložitve. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča U 2/2023-28 z dne 12. 9. 2023, tč. 37 obrazložitve.

10Toženka navaja, da se to obvestilo nanaša le na odločitev o izbiri za dve prosti sodniški mesti, vendar iz obvestila izhaja, da se nanaša na vseh 5 prostih sodniških mest, glede katerih je Sodni svet do tedaj opravil izbiro.

11Sodba Vrhovnega sodišča U 8/2022-10 z dne 14. 11. 2022, tč. 23 in 24 obrazložitve; sodba Vrhovnega sodišča U 2/2023-28 z dne 12. 9. 2023, tč. 43 obrazložitve.

12Npr. odločbe Vrhovnega sodišča U 8/2022-10 z dne 14. 11. 2022, tč. 20 obrazložitve; U 4/2021 z dne 12. 7. 2021, tč. 13 obrazložitve; U 7/2021 z dne 25. 5. 2021, tč. 17 obrazložitve.

13Npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 11/2017 z dne 15. 3. 2017; X Ips 71/2016 z dne 9. 3. 2016; X Ips 812/2007 z dne 17. 2. 2010.

14Sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.

15Prvi odstavek na 2. strani tožbe.

16Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016, tč. 13 obrazložitve.

17Prim. sodba Vrhovnega sodišča U 2/2023-28 z dne 12. 9. 2023, tč. 31 obrazložitve.

18Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016, tč. 22 obrazložitve.

19Sklep Vrhovnega sodišča I Up 334/2016 z dne 27. 9. 2016, tč. 11 obrazložitve.

20Prvi odstavek na 2. strani tožbe.

21Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016, tč. 13 obrazložitve.

22Npr. odločbe Vrhovnega sodišča U 8/2022-10 z dne 14. 11. 2022, tč. 20 obrazložitve; U 4/2021 z dne 12. 7. 2021, tč. 13 obrazložitve; U 7/2021 z dne 25. 5. 2021, tč. 17 obrazložitve.

23Npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 11/2017 z dne 15. 3. 2017; X Ips 71/2016 z dne 9. 3. 2016; X Ips 812/2007 z dne 17. 2. 2010.

24Sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.

Zakon o sodniški službi (1994) - ZSS - člen 18, 18/5, 18/7, 19, 21, 21a, 22, 28<br>Zakon o sodnem svetu (2017) - člen 36<br> Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 10, 10/2

Merila za izbiro kandidatov za sodniško mesto (2017) - člen 12, 12/1

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.