Jedro

S tem ko se zagovornik ne strinja z zaključki sodišča, uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, to pa je razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za kriva obtoženega B.S. storitve kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ, obtoženega M.M. pa storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi s 26. členom KZ. Obtožencema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je B.S. določilo kazen 1 leto zapora, M.M. kazen 1 leto in 4 mesece zapora, obema pa preizkusno dobo 3 let. Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obtoženega M.M. je kot neutemeljeni zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta tudi odločili, da je obtoženi M.M. dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega M.M. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljana nasprotja med navedbami v razlogih sodbe o vsebini izpovedi priče M. in samim zapisnikom o zaslišanju te priče niso podana. V sodbi sodišče prve stopnje navaja, da je priča M. prepričljivo izpovedal, na kakšen način je M. izvedel, da se M. dobi z oškodovancem v kritičnem času, ker je takrat M. z M. še vedno poslovno sodeloval, večkrat pa sta se slišala po telefonu in dan pred dogodkom je M. M.-ju v telefonskem pogovoru omenil, da se dobi z oškodovancem. Natančno to je po vsebini tudi resnična izpovedba M. na glavni obravnavi dne 18.4.2003, pa čeprav je to zatrdil šele na vprašanje okrožne državne tožilke. Sicer pa se sodišče ne sklicuje izrecno na izpoved priče M. na glavni obravnavi dne 18.4.2003, kot trdi zahteva, temveč povzema bistveno vsebino njegove izpovedbe v celoti, očitno vključujoč tudi zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom dne 23.4.2001. Takrat je izpovedal, da ga je M. večkrat spraševal po J. in da je zato vedel, da se M. in J. dobivata v lokalu P. na B. praviloma v jutranjem času. Res se sicer ni spomnil, če ga je spraševal kaj v zvezi s konkretnim srečanjem kritičnega jutra, vendar je povsem jasno, da je za njuno srečanje vedel, saj je M. izpovedal tudi, da ga je M. sam, še predno mu je M. karkoli rekel, vprašal, če se je J. kaj zgodilo, kar pomeni, da je za izsiljevanje vedel. Tako ni zatrjevanih nasprotij med navedbami v sodbi in zapisi o izpovedbah priče M., niti nejasnih razlogov o tem dejstvu, kot trdi zahteva za varstvo zakonitosti. Sicer pa nasprotja, ki ju navaja zagovornik obsojenca, nista pomembni za razsojo zadeve.

Sodišče prve stopnje naj bi kršilo določbo iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, ker so v sodbi tega sodišča nasprotja med tem, kaj je priča M. povedal zaslišan pred sodiščem in povzetki njegovih navedb v razlogih sodbe glede naslednjih okoliščin: - ali je priča potrdila dejstvo, da je M. vedel, da se bosta kritičnega dne dobila (M.) in oškodovani M.J. v lokalu P. v L. in - ali je M. zvedel, da je bil J. napaden od priče M. ali je bilo obratno (M. je o tem povedal M.).

Višje sodišče pa je te nepravilnosti oziroma nasprotja potrdilo z navedbami, da gre za nepomembne razlike v izpovedbah prič, s takšno argumentacijo pa po mnenju zagovornika ni zadovoljivo odgovorilo na pritožbene navedbe.

Kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana tedaj, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. O odločilnih oziroma pravno relevantnih dejstvih pa ima izpodbijana sodba obširne in prepričljive razloge. Sodišče je namreč natančno navedlo, na podlagi katerih dejstev in okoliščin šteje, da je M. vedel za kraj in čas srečanja med J. in M., da je zvedel, da je bil J. pretepen, še preden mu je ta karkoli omenil, še posebej pa, da je ravno obsojeni M. bil tisti, ki je soobsojenega S. napeljal k storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja. Zakaj šteje, da je obsojenemu M. dejanje dokazano, pa je na pritožbene navedbe prepričljivo odgovorilo tudi pritožbeno sodišče (zadnji odstavek na strani 2. in 1. odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Kolikor pa se zagovornik s temi zaključki ne strinja, pa to ne pomeni uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka, temveč le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik namreč v zahtevi poudarja le določeno izjavo priče M., pri čemer drugi del izjave, kjer je M. na vprašanje okrožne državne tožilke odgovoril nekoliko drugače, to navedbo pa je kasneje sodišče pri svojih razlogih tudi upoštevalo in štelo za prepričljivejšo, ne upošteva (na kar je opozoril tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo). Takšno navajanje pa po svoji vsebini pomeni le ocena dokaza - izpovedbe priče s strani zagovornika (čeprav je ocena dokazov v izključni domeni sodišča) oziroma kot je bilo že povedano, uveljavljanja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bila vložena kljub uvodoma zatrjevani kršitvi določb ZKP izključno iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).