Jedro

Bistvo presoje pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka je v ugotovitvi, da vzročna zveza med obsojencu očitano kršitvijo določbe 4. odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in povzročenimi posledicami ni pretrgana zaradi hitrosti, s katero je vozil oškodovanec, in dejstva, da je vozil po desni kolesarski stezi, kar sicer izhaja iz mnenja izvedenca prometne stroke, na katerega se kot na nov dokaz sklicuje zahteva. Zato sta nižji sodišči utemeljeno sklepali, da to izvedensko mnenje ob vseh že v rednem postopku ugotovljenih in ocenjenih odločilnih dejstvih ter okoliščinah, očitno ni tako, da bi se na njegovi podlagi mogla dovoliti obnova kazenskega postopka.

Na protispisnost je mogoče sklepati, če je v sodni odločbi v zvezi z odločilnimi dejstvi navedena vsebina izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko. Za kršitev v tem smislu ne gre, če sodišče izvedene dokaze ocenjuje drugače kot katera od strank.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 22.1.2003 zavrglo na podlagi določbe 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahtevo obsojenčeve zagovornice za obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 3.9.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 13.1.1998, s katero je bil obs. A.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 18.3.2003 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica M.N. iz C., je dne 20.5.2003 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep Višjega sodišča spremeni tako, da ugodi pritožbi zagovornice ter razveljavi tudi prvostopenjski sklep Okrajnega sodišča v Celju in dovoli obnovo postopka.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedbe v zahtevi, da je sodišče odločilo brez angažiranja izvedenca prometne stroke, pomenijo uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je tako pri odločanju na prvi stopnji, kakor tudi v razlogih izpodbijanega sklepa na drugi stopnji, navedlo razloge o odločilnih dejstvih, zakaj šteje, da je oškodovanec s svojo protipredpisno vožnjo sicer soprispeval k nastanku prometne nezgode, v kateri je bil sam poškodovan. Toda takšen soprispevek ni mogel obsojenega osvoboditi kazenske odgovornosti, temveč predstavlja le olajševalno okoliščino pri izbiri kazenske sankcije. Pri tem je Višje sodišče v Celju izrecno upoštevalo tudi mnenje sodnega izvedenca, ki ga je sodišče pridobilo v pravdnem postopku in napadeni sklep ima o tem mnenju razloge, če zahteva že šteje, da so ti razlogi odločilni. Zgolj nesoglašanje s takimi razlogi in njihov vpliv na ugotavljanje obsojenčeve krivde, ki naj ne bi bil zadosti raziskan, pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem pa ni mogoče prezreti, da je tudi senat Okrožnega sodišča v Celju, ki je odločal v pravdni zadevi, ugotovil, da je obsojenec kršil prav tiste predpise, kakor je to ugotovil kazenski senat istega sodišča, zato trditev zahteve, da razlogi, ki jih navajata Višje in Okrajno sodišče v Celju, ne predstavljajo nikakršnega bistvenega nasprotja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 413. člena ZKP sodišče zavrže zahtevo za obnovo s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da jo je podala neupravičena oseba; ali da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka; ali da so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena; ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova; ali da tisti, ki zahteva obnovo, ni ravnal po 2. odstavku 42. člena. Te določbe vsebujejo razloge procesne (formalne) narave, ki narekujejo sodišču, da zavrže zahtevo za obnovo, če ugotovi njihov obstoj, ali če ugotovi, da dejstva in dokazi, glede na njihovo vsebino in vrednost ne dajejo podlage za dovolitev obnove.

V obravnavani zadevi je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka in v njej uveljavljala obnovitveni razlog iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. Po stališču zahteve je izvedensko mnenje, ki ga je podal izvedenec cestnoprometne stroke v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju, tak nov dokaz, ki bi utegnil povzročiti oprostitev obsojenca. Izvedenec je ugotovil, da je oškodovanec pred trčenjem vozil po kolesarski stezi in ne ob njej ter da je vozil s hitrostjo, ki na takšni stezi ni dopustna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da dokaz, na katerega se je sklicevala zagovornica, ki je zahtevi tudi priložila odločbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 10.1.2002 in izvid ter mnenje J.K., očitno ni tak, da bi se mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova. Enak zaključek je sprejelo tudi sodišče druge stopnje v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožbo zagovornice. Bistvo presoje pravnomočnega sklepa pa je v ugotovitvi, da vzročna zveza med obsojencu očitano kršitvijo določbe 4. odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) in povzročenimi posledicami ni pretrgana zaradi hitrosti, s katero je vozil oškodovanec in dejstva, da je vozil po desni kolesarski stezi, kar sicer izhaja iz mnenja izvedenca prometne stroke. Na podlagi takšne ocene sta sodišči prve in druge stopnje tudi utemeljeno sklepali, da izvedensko mnenje, na katerega se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ob vseh že v rednem postopku ugotovljenih in ocenjenih odločilnih dejstvih ter okoliščinah, očitno ni tako, da bi se na njegovi podlagi mogla dovoliti obnova tega kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti s sklicevanjem na ugotovitve pravdnega postopka in vnovičnim izpodbijanjem zaključkov pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega obravnavanega kaznivega dejanja ter z navedbami, da je oškodovančev način vožnje predstavljal za obsojenca presenečenje in dogodek, ki ga ni mogel predvidevati, ter da mu zato ni mogoče očitati kazenskopravne krivde za prometno nesrečo, napada presojo, ki jo je sodišče v pravnomočnem sklepu sprejelo glede ponujenega novega dokaza. Takšne presoje pa ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču zahteve so tudi razlogi sodb sodišča prve in druge stopnje v nasprotju z dokazi, ki so bili prezentirani sodišču. Takšno navedbo je mogoče razumeti kot očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Na protispisnost, ki jo nakazuje zahteva, je mogoče sklepati, če je v sodni odločbi v zvezi z odločilnimi dejstvi vsebina izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko. Ne gre za kršitev v tem smislu, če sodišče izvedene dokaze ocenjuje drugače kot katera od strank, udeleženih v kazenskem postopku. Ne glede na to, da zahteva ne konkretizira trditve o protispisnosti, je sodišče le presojalo vprašanje, ali je v zahtevi za obnovo navedeni novi dokaz takšen, da daje podlago za dovolitev obnove. Zahteva, ki s to presojo ne soglaša, tako neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. A.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).