Jedro

Toženka bi morala najkasneje ob zaključku obravnave, ko je sodišče prve stopnje nedvoumno zavrnilo dokaze, uveljavljati procesno kršitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti natekle do 1.1.2002, v presežku (za obresti od 1.1.2002 do plačila) pa se plačilni nalog razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani I Pl 191/95 z dne 30.3.1995, na podlagi katerega je dolžna toženka tožnici plačati glavnico v znesku 2.266,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.1993 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 22,74 EUR (prej 5.450,00 SIT). Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 325,55 EUR, v roku petnajst dni. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da so podani pogoji za izgubo zavarovalnih pravic zavarovanca iz 2. odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-92, saj je vozilo toženke v času nesreče upravljala oseba brez vozniškega dovoljenja. Ocenilo je, da je do prometne nesreče 25.4.1993 prišlo po izključni krivdi toženke in da toženka deljene odgovornosti oškodovanca N. L. ni dokazala.

Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3 s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Očita, da sodišče prve stopnje ni ravnalo po razveljavitvenih napotkih Višjega sodišča v Ljubljani ter spremenjenih okoliščinah (smrt dveh predlaganih prič) in je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato pa tudi ni mogoča pravilna uporaba materialnega prava. Navaja, da sta žal, zaradi nerazumno dolgega roka odločanja po razveljavitvenem sklepu in nepredvidenih okoliščinah umrli dve ključni priči tožene stranke, J.Z. in N.L.. Oba dokaza sta bila predlagana v smeri dokazovanja, da ni regresne pravice tožeče stranke, torej temelja zahtevka oziroma v smislu deljene odgovornosti obeh voznikov motornih vozil za nastalo škodo. Ker je smrt preprečila pričanje J.Z., je tožena stranka priskrbela notarsko overjeno izjavo njegovega brata in predlagala njegovo zaslišanje. Oba dokaza sta bila zavrnjena brez obrazložitve, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izpoved priče V.Z. bi dala tudi podlago za poizvedbo pri upravnih organih Republike Hrvaške glede veljavnosti vozniškega dovoljenja J.Z.. Poudarja, da je še pred smrtjo N.L. postavila dokazni predlog z izvedencem cestno prometne stroke, ki bi na podlagi podatkov spisa in ogleda kraja nezgode podal strokovno mnenje, ali je k nezgodi prispeval pokojni N.L. s svojo vožnjo. Iz policijskega zapisnika o nezgodi sicer ni razvidno, da bi pokojni N.L. kršil določila ZVTCP, vendar je obseg poškodb obeh vozil, razviden iz zapisnika tak, da obstaja utemeljen sum, da je tudi N.L., ki je sicer vozil po prednostni cesti, prekoračil dovoljeno hitrost in s tem soprispeval k nastanku škodne posledice. Iz izpodbijane sodbe ni izrecno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Res je, da je sodišče ugovor sokrivde zavrnilo z obrazložitvijo, da je toženka s kasnejšimi izpovedbami negirala ugovor ne navedbe, a je to dejstvo imelo pred očmi že Višje sodišče v Ljubljani ob razveljavitvi sodbe, ko je sodišču prve stopnje naložilo dopolnitev dokaznega postopka v smeri ugotovitve morebitne sokrivde pokojnega N.L. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče V.Z. in postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke, tudi če bi bila podana, v pritožbenem postopku ni upoštevna, saj jo toženka prvič uveljavlja v pritožbi. Določba 286.b člena ZPP namreč stranki nalaga, da mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče in se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti oziroma, če gre za kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Toženka v pritožbi ne navaja razlogov, zakaj kršitev brez svoje krivde ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne gre pa za absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Toženka bi morala najkasneje ob zaključku glavne obravnave 20.5.2010, ko je sodišče prve stopnje nedvoumno ostale predlagane dokaze (tudi dokaza, katerih opustitev izvedbe očita pritožnica) zavrnilo, uveljavljati kršitev določb postopka. Zavrnitev dokaznega predloga V.Z. je sodišče prve stopnje v sodbi ustrezno pojasnilo (druga stran obrazložitve sodbe) in so drugačni pritožbeni očitki protispisno. Pojasnilo je, da dejstvo, da kritičnega dne ni vozila toženka, v dokaz katerega je bilo predlagano zaslišanje priče V.Z., ni pravno odločilno. V skladu z določbo 8. člena ZPP mora sodišče izvajati dokaze in se opredeliti le glede pravnoodločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno obrazložilo, zakaj je zavrnilo toženkin dokaz s postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke (ta dokaz je uveljavljala potem, ko ga je tožnica umaknila), vendar je iz obrazložitve razvidno, da je očitno štelo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker je toženka, kot ugotavlja že sama v pritožbi, v postopku pred sodiščem prve stopnje „negirala ugovorne navedbe“. Sodišče prve stopnje je (četrta stran obrazložitve) kot odločilno, da toženka ni dokazala soodgovornosti oškodovanca N.L. štelo, da ugovornih navedb o okoliščinah nesreče, z zaslišanjem ni potrdila; da si že v ugovoru glede poškodb svojega avtomobila prihaja sama s sabo v nasprotje; da predložena listinska dokumentacija ne nudi podlage za morebitno deljeno odgovornost oškodovanca, ki je pripeljal po prednostni cesti in da toženka priznava, da je njeno vozilo prevozilo znak STOP ter oškodovancu izsililo prednost. Ob nadaljnjem dejstvu, da sodišče prve stopnje udeležencev prometne nesreče (J.Z., ki je bil voznik toženkinega vozila in oškodovanca N.L.), ni moglo zaslišati (oba sta umrla) ter da v spisu ni skice in fotografij prometne nesreče, da obstaja le zapisnik o poškodbah oškodovančevega vozila, izvedenec, tudi če bi ga sodišče prve stopnje postavilo, ne bi imel objektivnih podatkov za izdelavo izvedenskega mnenja. Le na podlagi podatkov spisa in ogleda kraja prometne nesreče, kot trdi pritožnica, izvedenec ne bi imel objektivnih podatkov za oceno morebitnega soprispevka sedaj pokojnega oškodovanca. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je ob tokratnem sojenju ocenilo, da je do prometne nesreče 25.4.1993 prišlo po izključni krivdi toženke. Dopolnitve dokaznega postopka, ki je bila sodišču prve stopnje naložena s sklepom pritožbenega sodišča 20.10.2004, sodišče prve stopnje, kot ugotavlja že pritožnica sama, ni mogla opraviti, ker sta med postopkom umrla udeleženca prometne nesreče J.Z. (voznik tožničinega avtomobila) in N.L. (oškodovanec). Sodišče prve stopnje zato zaradi objektivnih okoliščin ni moglo slediti napotkom razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča in je zato posledično neutemeljen očitek, da je še vedno ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ob odločanju pritožbenega sodišča 20.10.2004 sta bili, kot je razvidno iz podatkov spisa, oba udeleženca prometne nesreče še živa, zato ni jasno, na kaj meri pritožnik s pritožbenim razlogovanjem o tem, da je pritožbeno sodišče naložilo dopolnitev dokaznega postopka, kljub temu, da je že takrat toženka z izpovedbo ni potrdila ugovornih navedb oziroma je ugovorne navedbe spremenila.

Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da je oškodovanec N.L. zaradi nezadostne skrbnosti pri vožnji, neprimerne hitrosti, doprinesel k prometni nesreči in nastali škodi. Ugovorna trditev, da naj bi N.L. povedal policistom, da je avto toženke zagledal že na vrhu hriba, s čimer je toženka dokazovala soodgovornost oškodovanca N.L., toženka ob zaslišanju ni potrdila. Ob tem, da je toženka trdila (sodišče ji je verjelo), da je ugovor pisala po nareku J.Z., s katerim policisti razgovora niso opravili (po nesreči se je skril), sodišče pa ga tudi ni moglo zaslišati, ker je umrl, je sodišče prve stopnje to ugovorno trditev upravičeno štelo za nedokazano. Nadaljnje ugotovitve, da toženka z okliščinami nesreče ni seznanjena (vožnji ni sledila), da je njeno vozilo upravljal J.Z., da je toženec pripeljal po prednostni cesti in mu je toženkino vozilo izsililo prednost ter da listinska dokumentacija ne nudi podlage za soodgovornost oškodovanca za nesrečo, govore v prid pravilnosti stališča sodišče prve stopnje, da toženka zatrjevane deljene odgovornosti oškodovanca N.L. ni uspela dokazati.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da niti toženka, niti J.Z. (dejanski voznik toženkinega avtomobila) v času nesreče nista imela vozniškega dovoljenja, spričo česar so podane okoliščine za izgubo varovalnih pravic toženke, toženka obrazloženo v pritožbi ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je toženki verjelo, da je pisala ugovor po nareku J.Z., v njem pa je navedeno, da J.Z. ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja v času nesreče, toženka pa vozila brez vozniškega izpita. V postopku pred sodiščem prve stopnje neveljavnost vozniškega dovoljenja J.Z. ob nesreči 25.4.1993 ni bila sporna, sicer pa pritožnica izrecno v pritožbi niti ne trdi, da bi imel veljavno vozniško dovoljenje. Navaja le, da bi po zaslišanju priče V.Z.(predlagala je v dokaz trditvi, da toženka ni vozila) predlagala poizvedbo pri upravnih organih Republike Hrvaške glede veljavnosti vozniškega dovoljenja sedaj pokojnega J.Z. na dan nesreče 25.4.1993. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker teka zamudnih obresti od prisojene glavnice (obresti je priznalo od 3.5.1993 dalje do plačila) ni omejilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-300/2004 z dne 2.3.2006 odločilo, da se člen 1060 Obligacijskega zakonika (Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2008 s spremembami in dopolnitvami; OZ) razveljavi, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da obresti nehajo teči v tistih razmerjih, v katerih so na dan 1.1.2002 dosegle ali presegle glavnico. Tožnica je torej upravičena le do obresti nateklih do 1.1.2002, saj so upoštevaje, da tečejo od 3.5.1993 do 1.1.2002, do 1.1.2002 glavnico že presegle. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in tožnici priznalo le obresti natekle do 2002 in ne do plačila ter v presežku (za obresti od 1.1.2002 do plačila) tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP). v preostalem, nespremenjenem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (le glede teka obresti, ki so postranska terjatev), zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi pritožbene stroške sama.