Jedro

V denacionalizacijskem postopku je eno od odločilnih dejstev ugotovitev upravičenca, kar se ugotavlja iz akta o podržavljenju, ki je javna listina. V denacionalizacijskem postopku se ne presoja pravilnosti oziroma zakonitosti akta o podržavljenju, temveč se na njegovi podlagi vrača podržavljeno premoženje, če so izpolnjeni drugi z ZDen predpisani pogoji. Upravičenec je lastnik premoženja ob podržavljenju, razen v primerih 11. in 12. člena ZDen. Pravno nasledstvo po upravičencu se za fizične osebe ugotavlja po predpisih o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.3.2002. S to odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) ter odpravila odločbo Upravne enote D. z dne 20.6.2000, v 2. točki pa je tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin parc. št. 301-del, 302-del, 307/1, 307/2, 311, 327, 328 in 333, vse k.o. B., zavrnila. S prvostopno odločbo je prvostopni organ tožniku kot denacionalizacijskemu upravičencu priznal za navedene podržavljene nepremičnine odškodnino v višini 9.580,96 DEM v obveznicah SOD.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v svoji odločbi v obravnavanem primeru navedla tožena stranka ter se pri tem sklicevalo na 2. odstavek 67. člena ZUS. Pojasnilo je, da je sporni sklep o dedovanju po tožnikovem bratu V.O. javna listina, v smislu 1. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in da dokazuje tisto, ker je v njej določeno. Tega ni mogoče izpodbijati v drugem postoku, kot v pritožbi ali z izrednim pravnim sredstvom zoper takšno javno listino. Da bi ta sklep o dedovanju tožnik izpodbijal pred pristojnim organom in v pravno relevantnem, niti sam ne zatrjuje. Zato so morali pri odločanju o denacionalizaciji ta sklep o dedovanju državni organi upoštevati in kot lastnika spornih nepremičnin šteti tožnikova brata M. in J.O., ne pa tožnika, ki je zahtevo za denacionalizacijo vložil kot upravičenec. Pojasnilo mu je tudi, da na podlagi dednih izjav njegovih bratov tudi ni mogoče njega šteti za upravičenca. Po 1. odstavku 15. člena ZDen pravni nasledniki prejšnjih lastnikov namreč lahko uveljavljajo vračilo premoženja le po mrtvih prejšnjih lastnikih (oziroma razglašenih za mrtve), vendar v korist prejšnjih lastnikov kot upravičencev (razen v primerih iz 11. in 12. člena ZDen), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Po Zakonu o dedovanju (ZD) sta dedna naslova le oporoka oziroma zakon, zato se na dedne izjave pri zatrjevanju pravnega nasledstva ni mogoče uspešno sklicevati. Glede na to pravnega nasledstva v skladu z ZD tožnik ne izkazuje. Zato tudi ne more biti upravičenec. Da bi denacionalizacijo uveljavljal v korist svojih bratov M. in J.O. kot upravičencev, pa ne izhaja niti iz njegove zahteve za denacionalizacijo, niti iz njegovih nadaljnjih izjav tekom denacionalizacijskega postopka. Ker pa je odločujoči organ na denacionalizacijsko zahtevo vezan glede njene vsebine, temelja in obsega (62. člen ZDen), v nasprotju z zahtevo za denacionalizacijo ne more voditi postopka in ne odločiti, zato je tožena stranka upravičeno zavrnila tožnikovo zahtevo. Pojasnilo je tudi, da odločitev glede tožbe zajema tudi odločitev glede povrnitve stroškov postopka in da ta odločitev temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in sodbo spremeni tako, da potrdi odločbo prvostopnega organa oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je stališče prvostopnega sodišča, da se glede pravnega nasledstva po svojih bratih tožnik ne more sklicevati na dedne izjave, materialnopravno zmotno. Sklicuje se na 1. odstavek 133. člena ZD, ki določa, da se posamezen dedič lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave. Po 136. členu ZD pa se odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. Takšne dedne izjave so torej podlaga za pravno nasledstvo. Podobne določbe je vseboval tudi ZD iz leta 1955, ki je veljal v času, ko sta dedni izjavi podajala njegova brata. Ker je v zapuščinskem postopku predložil dedni izjavi svojih bratov M. in J., s katerima sta se imenovana odrekla svojima dednima deležema v njegovo korist, je treba tožnika obravnavati kot pravnega naslednika V., M. in J.O. Navaja, da je zapuščinsko sodišče v Domžalah namenoma prezrlo navedeni izjavi J. in M.O. in je njima pripisalo deleže po pokojnem V.O., ker je vedelo, da je v teku postopek za zaplembo njunega premoženja, pri čemer je izdalo sklep o dedovanju brez pravnega pouka. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 164. člena ZUP/86, po kateri je dovoljeno v postopku dokazati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Torej je mogoče tudi v denacionalizacijskem postopku dokazovati neresnično potrjenost dedovanja po V.O. Zato meni, da je dokazal, da je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 7.10.1960, dejansko podržavljeno njegovo premoženje in da sta njegova brata le formalno nastopala v tem aktu o podržavljenju. Tako sklep o zaplembi, kot sklep o dedovanju, je šteti kot akta prisilne nacionalizacije, na podlagi katerih je bilo izvršeno podržavljenje njegovega premoženja. S takšnim sklepom o dedovanju, ki ni upošteval dednih izjav J. in M.O., je zapuščinsko sodišče sodelovalo pri udejanjanju predpisa iz 23. točke 3. člena ZDen. Kot dokaz k temu poudarja še dejstvo, da se v sodnem spisu naslovnega sodišča nahaja sklep o dedovanju, ki vsebuje pravni pouk in da tožnik razpolaga z izvodom sklepa o dedovanju, ki pravnega pouka sploh ne vsebuje.

Tožena stranka, prizadeta stranka - SOD in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče tudi s sklicevanjem na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Po ZDen se vrača premoženje, ki je bilo prejšnjim lastnikom podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter drugimi predpisi in načini, navedenimi v ZDen (1. člen ZDen), pri čemer je primarno vračanje v naravi (1. odstavek 2. člena ZDen), če pa ta oblika ni možna, pa v obliki odškodnine (2. odstavek 2. člena ZDen). Premoženje se vrača upravičencem, to pa so prejšnji lastniki, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, le v primeru iz 11. in 12. člena ZDen postanejo upravičenci pravni nasledniki prejšnjega lastnika. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za primere iz 11. in 12. člena ZDen. Za odločanje o vračanju premoženja po ZDen je torej eno od odločilnih dejstev podatek o tem, komu je bilo podržavljeno premoženje.

V obravnavanem primeru gre za vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno z aktom, izdanim na podlagi predpisa iz 23. točke 3. člena ZDen, pri čemer sta kot razlaščenca v njem navedena tožnikova brata J. in M., ki sta to premoženje pred podržavljenjem podedovala po svojem bratu V.O. na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 27.5.1960, in potrdila z dne 7.4.1959. V denacionalizacijskem postopku ni mogoče izpodbijati akta o podržavljenju in preverjati njegove zakonitosti in pravilnosti, ker ZDen za to ne daje pravne podlage, temveč se odloča le o vračanju premoženja, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v ZDen.

Glede na to je torej tožnikovo stališče, da bi moral denacionalizacijski organ pri odločanju o vračanju premoženja upoštevati dedni izjavi njegovih bratov, ne pa sklepa o dedovanju, in zato kot upravičenca za vračilo obravnavanega premoženja upoštevati njega, napačno in v nasprotju z ZDen. Kot sta tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka in prvostopno sodišče, bi tožnik lahko vračilo tega premoženja uveljavljal le kot pravni naslednik po svojih bratih M. in J.O., česar pa ni storil, temveč tudi v pritožbi vztraja pri tem, da je prav on upravičenec za vračilo navedenega premoženja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sklep sodišča o dedovanju javna listina, ki bi jo lahko tožnik izpodbijal le s pritožbo oziroma z izrednimi pravnimi sredstvi v zapuščinskem oziroma pravdnem postopku, česar pa niti ne zatrjuje, da bi storil. Res je, da 3. odstavek 164. člena ZUP/86 omogoča dokazovanje, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar tega ni mogoče storiti v drugem postopku, temveč prav v tistem, v katerem je bila listina izdana, in to z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Zato sklepa o dedovanju ni mogoče izpodbijati v denacionalizacijskem postopku.

Na drugačno odločitev v tej stvari tudi ne morejo vplivati od tožnika zatrjevana dejstva, da prepis sklepa o dedovanju, ki ga ima sam, ne vsebuje pravnega pouka, ker pravica do pritožbe oziroma do uporabe pravnega sredstva ni vezana na to, ali je omenjena v pravnem pouku ali ne. Dejstvo pa je, da je v upravnih spisih med drugim sklep o dedovanju s pravnim poukom.

Napačno je razumevanje tožnika, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno njemu, ker sta njegova brata z dednima izjavama svoja pričakovana dedna deleža odstopila njemu in da je na tej podlagi upravičenec do vračila tega premoženja. Glede na akt o podržavljenju in sklep o dedovanju bi bila upravičenca do tega premoženja njegova brata M. in J.O. Vendar tožnik ni vložil zahteve za denacionalizacijo kot vlagatelj za navedena upravičenca, temveč tudi še v pritožbenem postopku napačno uveljavlja, da je upravičenec sam.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.