Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je odvetnik davčni zavezanec za DDV (promet v letu 1998 večji kot 5.000.000,00 SIT, kar izkazujejo podatki v spisu), je izdatek v zvezi z zastopanjem tudi DDV, zato mora sodišče pri odločanju, katere stroške mora nasprotna stranka povrniti stranki, ki je v pravdi uspela, upoštevati tudi odvetnikovo obveznost plačila DDV od tistih stroškov odvetniškega zastopanja, ki jih prizna odvetniku po 1. odst. 155. člena ZPP.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. točka izreka sodbe glede odločitve o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek 43.138,00 SIT zviša na znesek 49.282,00 SIT.
Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo zaradi delnega umika tožbenega zahtevka v višini 19.496,38 SIT postopek za ta del tožbe ustavilo in poleg tega naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 39.908,00 SIT in zakonite zamudne obresti od tega zneska od 12.10.1992 dalje do plačila, ter vse prispevke in davke po zakonu na to izplačilo pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 43.138,00 SIT pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.10.1999 dalje do plačila.
Zoper odločitev o stroških postopka v navedeni sodbi (3. točka izreka) se je po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99). V pritožbi navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita, saj prvostopno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov priglašenega 19% davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), ki se obračunava na odvetniške storitve, čeprav je pooblaščenec tožnice davčni zavezanec za DDV. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s stališčem in navodilom Odvetniške zbornice Slovenije, ki je edino pristojni organ za določanje višine odvetniške tarife. Glede na različna stališča v zvezi z obračunavanjem DDV na odvetniške storitve, se je Odvetniška zbornica Slovenije do tega vprašanja opredelila. Upravni odbor odvetniške zbornice je na svoji seji dne 31.8.1999 sprejel stališče, da se 19% DDV obračunava na vrednost odvetniških storitev, obračunanih po veljavni odvetniški tarifi. Sodišče prve stopnje tudi ne more enostavno potegniti ločnice med računom, ki ga odvetnik za opravljanje storitev izstavi stranki, ter stroškovnikom, ki ga odvetnik vloži na glavni obravnavi. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da stroškovnik ni račun, glede katerega bi bilo potrebno odvajati DDV, je torej nepravilna, saj je račun za opravljene odvetniške storitve osnova za vloženi oz. priglašeni stroškovnik, pri tem pa so tako račun kot ostali stroški obremenjeni z DDV-jem. Nadaje navaja, da je prvostopno sodišče napačno presodilo, da obračun DDV-ja nima nikakršne zveze s pravdnimi stroški. Pravdni stroški stranke so namreč takse, materialni stroški in stroški odvetniškega zastopanja. Pravdni stroški pa so obdavčeni po DDV, saj je pooblaščenec tožnice davčni zavezanec po ZDDV. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v delu o stroških nepravilna, v nasprotju z zakonom in stališčem edinega pristojnega organa za obračunavanje odvetniških storitev, torej Odvetniške zbornice Slovenije.
Pritožba je utemeljena.
Odločitev sodišča prve stopnje glede odmere stroškov postopka je materialnopravno nepravilna. Stroški zastopanja po določbi 2. odst. 2. člena Odvetniške tarife (Ur.l. RS št. 7/95) predstavljajo seštevek cene odvetniških storitev in izdatkov, ki jih ima odvetnik v zvezi z nudenjem pravne pomoči. Stroški zastopanja so po Zakonu o davku na dodano vrednost (Ur.l. RS št. 89/98) davčna osnova, od katere plača odvetnik davek na dodano vrednost (člen 21 ZDDV), če je davčni zavezanec. Po 1. odst. 13. člena ZDDV je namreč davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja dejavnost, kar pomeni, da je tudi odvetnik davčni zavezanec. Po 1. odst. 76. člena ZDDV pa osebe iz 13. člena tega zakona postanejo davčni zavezanci po določbah tega zakona, če so v letu 1998 dosegli promet, večji od 5.000.000,00 SIT. Če je odvetnik davčni zavezanec, (kot v obravnavanem primeru, kar izkazujejo podatki v spisu), je izdatek v zvezi z zastopanjem tudi DDV, zato mora sodišče pri odločanju, katere stroške mora nasprotna stranka povrniti stranki, ki je v pravdi uspela, upoštevati tudi odvetnikovo obveznost plačila DDV od tistih stroškov odvetniškega zastopanja, ki jih prizna odvetniku po 1. odst. 155. člena ZPP.
Po določbi 1. odst. 21. člena ZDDV je osnova za DDV vse, kar predstavlja plačilo v denarju, v stvareh ali v storitvah, ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oz. storitev, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa, razen DDV, če ni s tem zakonom drugače določeno. Prav citirana določba 21. člena ZDDV v povezavi s 13. členom istega zakona, v katerem je kot davčni zavezanec opredeljena vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno in samostojno opravlja dejavnost, pa skupaj z zgoraj navedenimi določbami ZPP daje podlago za priznanje stroškov DDV kot stroškov, potrebnih za pravdo.
Uveljavljeni pritožbeni razlogi so torej podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tožnici priznalo tudi stroške 19% DDV na stroške, ki jih je tožnici priznalo sodišče prve stopnje, pri čemer se DDV ne more priznati na storške sodnih taks. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo kot potrebne stroške za zastopanje po pooblaščencu 370 točk po OT, kar glede na vrednost točke ob odmeri 87,40 SIT znaša 32.380,00 SIT in k temu znesku je potrebno prišteti 19% DDV, kar znaša skupaj 38.482,00 SIT. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo tudi stroške za plačilo sodnih taks za tožbo in sodbo v skupnem znesku 10.800,00 SIT, je potrebno ugotoviti, da znašajo celotni stroški zastopanja tožeče stranke skupaj z DDV 49.282,00 SIT.
Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločitev o stroških v 3. točki izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je znesek 43.138,00 SIT zvišalo na znesek 49.282,00 SIT, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.