Jedro

Če so sporne rolke pri toženi stranki na konsignaciji, potem med pravdnima strankama ni mogla biti sklenjena prodajna pogodba, katere bistveni element je cena, ki naj bi bila zaračunana toženi stranki s spornim računom (prim. trditve, povzete v 1. in 3. alineji zgoraj). Okoliščine, povzete v 2. alineji, pa bi lahko bile predmet nekega tretjega dogovora, ki bi spredaj omenjena dogovora spremenil in po katerem bi zatrjevana obveznost vračila spornih rolk prešla v denarno obveznost. O kakšnem takšnem dogovoru pa tožeča stranka ni trdila ničesar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je postopek nadaljevalo po določilih doslej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig ... z dne ... in zavrnilo tožbeni zahtevek. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala pravne podlage za izdajo vtoževanega računa. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Res je tožena stranka podpisala prevzemnice, s katerimi je potrdila (med drugim) tudi prejem spornih rolk. Toda, tožeča stranka sama je trdila, da je dobropis z dne 9.12.1995 št. ... (priloga A 14), ki je bil izdan pred spornim računom, zajemal vse račune, ki so bili dotlej že izdani za te rolke (pripr. vloga tožeče stranke z dne 2.6.1999, l.št. 30). Z izdajo tega dobropisa, je tožeča stranka, tako kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, potrdila - priznala, da obveznost plačila po računih, izdanih do 9.12.1995, za prejete in še vedno sporne rolke ne obstoji. Ne držijo tedaj pritožbene trditve, da je imela tožeča stranka podlago za izstavitev računa po ceni 22.260,00 SIT za kos v naročilnici (priloga A 12) in odpremnicah (v prilogi A 3 - A 11). Že zato ne, ker je tožeča stranka sama to podlago z omenjenim dobropisom zanikala. V takšni situaciji zgolj sklicevanje tožeče stranke na omenjeno naročilnico in odpremnico ne zadošča za utemeljitev pravne podlage za izdani račun, pa čeprav je zaračunana cena za rolke bistveno nižja od cene, zaračunane v prvotnih računih. Druge trditve tožeče stranke o pravni podlagi za izdajo v tem postopku vtoževanega računa (z dne 23.5.1996 - priloga A 2) pa si nasprotujejo. Tako tožeča stranka trdi, - naj bi bilo spornih 206 rolk pri toženi stranki na konsignaciji (pripr. vloga tožeče strank z dne 21.12.1998, l.št. 15), - da tožeča stranka teh rolk toženi ne bi zaračunala, če bi jih slednja vrnila (pripr. vloga tožeče stranke z dne 18.5.1999, l.št. 27), saj naj bi stroški za proizvodnjo nedvomno nastali, in - da je s spornim računom zaračunala ceno 3.124,50 SIT po kosu, kar naj bi bilo manj od dogovorjene cene (pripr. vloga tožeče strank z dne 21.12.1998, l.št.15). Če so sporne rolke pri toženi stranki na konsignaciji, potem med pravdnima strankama ni mogla biti sklenjena prodajna pogodba, katere bistveni element je cena, ki naj bi bila zaračunana toženi stranki s spornim računom (prim. trditve, povzete v 1. in 3. alineji zgoraj). Okoliščine, povzete v 2. alineji, pa bi lahko bile predmet nekega tretjega dogovora, ki bi spredaj omenjena dogovora spremenil in po katerem bi zatrjevana obveznost vračila spornih rolk prešla v denarno obveznost. O kakšnem takšnem dogovoru pa tožeča stranka ni trdila ničesar. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da iz dopisa tožeče stranke toženi z dne 28.3.1996 (priloga A 17) izhaja, da želi prevzeti rolke, ki dotlej še niso bile vrnjene, vendar le če jih tožena stranka ne namerava odkupiti. Tako se izkaže, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla pravno relevantnih dejstev, ki bi omogočala opredelitev pravne podlage za izstavitev spornega računa. Tožeča stranka je sicer opredelila dejstva, ki jih je želela dokazovati s predlaganimi zaslišanji prič. Toda dejstva, ki jih je zatrjevala pod III. in IV. tč. svoje vloge z dne 32.12.1998, so izhajala iz listinske dokumentacije (in niti niso bila sporna). Da naj bi tožena stranka tožeči dolgovala vrednost 206 kosov rolk, pa je stališče pritožnice, ne pa dejstvo, ki bi se ugotavljalo v dokaznem postopku. Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP).