Jedro

Tožnik izrecno izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ki naj bi bili odmerjeni napačno. V tem delu revizija ni dovoljena, kajti odločitev o stroških je sklep, revizija zoper sklep pa je po 384. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovoljena samo v izjemnih primerih. Lahko bi šlo za dovoljenost revizije po prvem odstavku 384. člena ZPP, če bi stranka izpodbijala sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Odločitev o stroških po ustaljeni sodni praksi ni tak sklep, zato ga tudi ni dopustno izpodbijati z revizijo.

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Kadar sodišče druge stopnje sprejme dokazano oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujno, da ponovi vse dokazne argumente, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 6.500,00 EUR odškodnine zaradi neupravičenega pripora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2007 do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja organov toženke ob aretaciji in v času bivanja v priporu ter višji tožbeni zahtevek od prisojenega zaradi neupravičenega pripora je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. 3. Tožnik vlaga revizijo zoper zavrnilni del sodbe pritožbenega sodišča iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa sodbi v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu oziroma drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zaključki pritožbenega sodišča so zmotni in v nasprotju z ugotovitvami. Zmoten je tudi zaključek nižjih sodišč, da protipravnega ravnanja toženke ob aretaciji ni bilo. Obrazložitev pritožbenega sodišča je pavšalna in sodba neobrazložena, saj svojo odločitev utemeljuje le s tem, da pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Ker se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb ni opredelilo, je kršilo pravico do poštenega sojenja in do pravnega sredstva. Nerazumljiv in protispisen je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da tožnik ob prijetju ali kasneje v priporu ni utrpel zatrjevanih poškodb, ker jih ni uspel dokazati, saj je sodišče zavrnilo dokazni predlog izvedenca medicinske stroke, s katerim bi ta dejstva lahko dokazal. Dokazna ocena nižjih sodišč je nesprejemljiva in napačna. Višina prisojene odškodnine je glede na odškodnine v podobnih primerih in glede na okoliščine primera prenizka. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, ki izpodbija odločitev o stroških postopka, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije

6. Tožnik izrecno izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ki naj bi bili odmerjeni napačno. V tem delu revizija ni dovoljena, kajti odločitev o stroških je sklep, revizija zoper sklep pa je po 384. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovoljena samo v izjemnih primerih. Lahko bi šlo za dovoljenost revizije po prvem odstavku 384. člena ZPP, če bi stranka izpodbijala sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Odločitev o stroških po ustaljeni sodni praksi ni tak sklep, zato ga tudi ni dopustno izpodbijati z revizijo.

O utemeljenosti revizije

7. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS (1) je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Kadar sodišče druge stopnje sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujno, da ponovi vse dokazne argumente, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo.

8. Revizijski očitki nepravilne dokazne ocene o načinu aretacije pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke pa je prvostopenjsko sodišče obrazloženo zavrnilo, in sicer zato, ker bi izvedenec poškodbe lahko ugotovil le iz zdravstvene dokumentacije, iz katere pa je izhajalo, da tožnik ni utrpel nobene poškodbe.

9. Nižji sodišči sta z odmero odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti iz 1. točke prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku v višini 6.500,00 EUR pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

10. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže,(2) da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Skupni odmerjeni znesek 6.500,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 6,7 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne(3) značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

11. Revizijsko sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločitve o pravdnih stroških, v skladu s 377. členom ZPP zavrglo. V dovoljenem delu pa jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno, ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 922/2006 z dne 1. 7. 2009, II Ips 292/2008 z dne 24. 9. 2009, II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010, II Ips 102/2013 z dne 20. 6. 2013 in II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013. Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 412/2011 z dne 18. 7. 2013, II Ips 500/2005 z dne 20. 9. 2007, II Ips 268/2004 z dne 8. 9. 2005, II Ips 377/2006 z dne 15. 10. 2008, II Ips 280/2008 z dne 3. 6. 2010, II Ips 623/2008 z dne 19. 3. 2009 in II Ips 142/2010 z dne 7. 11. 2013. Op. št. (3): Glede višine prisojene odškodnine je sodišče upoštevalo dolgotrajnost pripora, dejstvo, da je bilo bivanje v priporu za tožnika ponižujoče in neprijetno, tožnikovo starost in zdravstveno stanje, ki ga je bivanje v zaporu poslabšalo. Tožnik je bil pred tem že enkrat v zaporu (za 8 let) in se z organi pregona ni srečal prvič, zato je sodišče štelo, da šok in strah ob aretaciji nista mogla biti tako intenzivna kot pri osebah, ki to doživijo prvič. Zaradi aretacije so se tožniku poslabšali glavoboli in določene psihične težave, ki jih je imel že pred tem.