Jedro

Vsebino služnosti določa način njenega izvrševanja. Ta pa ni odvisen zgolj od sredstev, s katerimi se je izvrševala, ter od trase poti, ki se je uporabljala, temveč tudi od potreb gospodujočega zemljišča. Če so se te po poteku priposestvovalne dobe bistveno spremenile tako, da vplivajo na način izvrševanja služnosti, je mogoče nuditi sodno varstvo zgolj za takšno vsebino služnosti, kakršna je bila priposestvovana. Načelo restrikcije namreč lastniku gospodujoče stvari nalaga izvrševanje služnosti na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino. Eno izmed pravil, ki se je oblikovalo v teoriji in sodni praksi in pojasnjuje načelo najmanjše obremenitve, pa je tudi tisto, ki določa, da nove potrebe gospodujočega zemljišča nimajo za posledico razširitve služnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v točki I izreka (v celoti), - v točki II/1 izreka, - v točki II/2 izreka, razen v delu, ki se nanaša na dolžnost opustitve vsakršnega izvajanja nasutja gramoza na parc. št. 629 k.o. X in polaganja oziroma vgrajevanja tlakovcev na parc. št. 628/1 k.o. X oziroma vsakršnega drugega podobnega poseganja, - v točki II/3 izreka, razen v delu, ki se nanaša na dolžnost odpeljati iz celotne trase poti na parc. št. 629 k.o. X, tj. v dolžini cca 60m in širini cca 3m ter v debelini cca do 10 cm, ves pripeljani in nasuti gramoz ter vzpostaviti stanje, kot je bilo pred neupravičenim nasutjem tega zemljišča, in na dolžnost odstranitve tlakovcev in zasaditve trave ter saniranja zemljišča v takšno stanje, kot je bilo poprej, in - v točki II/4 izreka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja za potrebe gospodujoče nepremičnine (last tožnice) v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili in stroji po obstoječi poti v dolžini 125m in širini 3m v breme vsakokratnega lastnika služeče parc. št. 629 k.o. X, last tožencev vsakega do ½, in v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 628/1 k.o. X, last toženca (I/1. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožencema je naložilo obveznost izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis ugotovljene služnostne pravice v zemljiško knjigo (I/2. točka izreka izpodbijane sodbe) ter jima naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov v višini 504,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (I/3. točka izreka izpodbijane sodbe). Nasprotni tožbeni zahtevek tožencev zaradi vznemirjanja njune lastninske pravice je zavrnilo - gre za prepoved vsakršnih voženj z motornimi vozili oziroma s kakršnimi koli drugimi prevoznimi sredstvi, ki so namenjene v zvezi z tožničinim prebivanjem v stavbi, ki se nahaja na gospodujočem zemljišču in torej niso izključno namenjene za obdelavo vinograda; opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico, ki jo imata toženca na obremenjenih nepremičninah, še posebej vsakršno nasutje gramoza na parc. št. 629 k.o. X in polaganje oziroma vgrajevanje tlakovcev na parc. št. 628/1 k.o. X oziroma vsakršno drugo poseganje ter opustitev obračanja, voženj, ustavljanja in parkiranja motornih vozil ter kakršnegakoli poseganja v kovinske stebričke, kot je zabijanje kovinskih stebričkov do zgornjega roba v zemljo in podobno (II/1. in II/2. točka izreka izpodbijane odločbe); ter za restitucijski zahtevek, s katerim sta toženca zahtevala, da toženka iz celotne trase poti na parc. št. 629 k.o. X odpelje ves pripeljani in nasuti gramoz ter vzpostavi stanje, kot je bilo pred neupravičenim nasutjem tega zemljišča ter na parc. št. 628/1 k.o X odstrani tlakovce in zasadi travo ter spravi in sanira zemljišče v takšno stanje, kot je bilo poprej, ter da mora na parc. št. 629 k.o. X izven trase zatrjevane služnostne poti na mestih, kjer je z vozili povožena trava in zvožen teren, vzpostaviti takšno stanje, da se zasadi s travo in se vzpostavi stanje pred samim posegom, ob tem da mora kovinski rdeči stebriček potegniti iz zemlje in ga namestiti na svoje mesto tako, da se bo nahajal zgornji rob stebrička cca 60 cm nad nivojem terena, vse pod pretnjo sodnih penalov v višini 200,00 EUR za vsak dan kršenja oziroma neizpolnitve naloga (II/3. točka izreka izpodbijane odločbe). Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo pravdnih stroškov tožencev (II/4. točka izpodbijane odločbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožujeta toženca. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek po tožbi zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlagata, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztrajata, da je na spornem delu zemljišča potekala pot, vendar izključno za interese obdelave vinograda. V zadnjih letih pa je ta pot dobila popolnoma drugačno vsebino, kar ni dopustno. Menita, da služnostna pot v tožbenem zahtevku in posledično v sodbi ni jasno določena ter opozarjata, da ima tožničina nepremičnina tudi druge možnosti za dostop do javne ceste, na primer iz južne strani. Utemeljujeta, da je mogoče s priposestvovanjem pridobiti služnostno pravico zgolj v obsegu, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi (pri tem se sklicujeta na odločbo VSC Cp 609/2007, VSL I Cp 925/2011 in VSL I Cp 3557/2009). Poudarjata tudi pravilo, da je treba služečo nepremičnino čim manj obremenjevat. Sporna pot obstaja po navedbah tožencev za obdelavo vinograda in ni bila nikoli namenjena za vsakodnevne bivanjske potrebe. Poprej se namreč v objektu na nepremičnini tožnice nikoli ni bivalo in je torej v času izvrševanja služnosti, ki bi lahko bil osnova za priposestvovanje, šlo izključno za uporabo poti za vinogradniške namene. Tožnica je sama izpovedala, da zidanica ni imela kopalnice in da je bila urejena tako, kot sedaj obstaja, leta 1993 (podedovala jo je leta 1999, zato je tudi takšna izpovedba po mnenju tožencev dvomljiva). V času do vložitve tožbe 22. 6. 2011 torej še ni potekla 20-letna priposestvovalna doba. V tem času pa je bila tožnici prepovedana uporaba te poti s strani tožencev. Sicer pa je tožnica sama povedala, da v tej zidanici biva občasno od hčerkinega 13. oziroma 14. leta, pri čemer je hčerka danes stara 26 let. To pomeni, da tožnica uporablja zidanico zgolj 13 oziroma 14 let, in ne 20 let, za namen, za katerega jo uporablja danes. Pa še v tem obdobju zidanice ni uporabljala vsak dan. Tožnica to pot pogosteje uporablja zadnjih 5 let, kar pa ne zadostuje za priposestvovanje. Tožnica tudi ni zagotovila ustrezno konkretizirane trditvene podlage za vtoževani zahtevek. Glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku menita, da je obrazložitev v tem delu skopa in se je ne da preizkusiti. Tudi sicer je protispisna in sama s seboj v nasprotju. Ponavljata, da je tožnica na njuni nepremičnina nasula gramoz tako, da je dvignila teren in razširila pot. Za optiko se je namreč izkopal zgolj ozek kanal po levi strani kolesnice gledano iz smeri ceste proti vinogradu. Tam sta zato tudi toženca dovolila kopanje. Šlo je za ozek jarek širine žlice gradbenega stroja, tj. približno 40 cm. Vzpostavitev prejšnjega stanja bi morala ustrezati pojasnjenemu posegu, ne pa da je tožnica po celotni dolžini in preko širine prejšnje poti nasula veliko gramoza v debelini vsaj 10 cm, ki je tam na licu mesta popolnoma spremenil obstoječe stanje, kar je iz priloženih fotografij tudi razvidno. Gramoz se je tudi pomešal na robu, kjer je konec vinogradniških vrst, tako da ni mogoče kositi in sama pot sedaj dosega že skoraj prve trte. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo. Če ga fotografije niso prepričale, bi moralo izvesti ogled. V zvezi s tlakovci navaja, da jih je tožnica nezakonito položila na kmetijski del zemljišča, ki ga je kot takšnega tudi toženec že kupil v času položitve tlakovcev na javni dražbi, kar sta vedela tako brat toženca kot bivši lastnik kakor tudi tožnica. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica in njena hči ne puščata, obračata in parkirata vozila na tej poti, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nasprotno je razvidno iz fotografij, na takšno stanje pa kaže tudi sama izpovedba tožnice. Ta je pojasnila, da se od svojega vinograda, če tam ne obrne, pelje vzvratno po poti in nato zapelje proti parc. št. 630, ki naj bi jo sedaj uporabljala in potem tam obrne. Dejstvo pa je, da mora tožnica, če želi priti s poti, ki se nahaja na toženčevi parc. št. 629, najprej prečkati parc. št. 629, da lahko pride do parc. št. 630. Vse to sta toženca izpostavila, sodišče pa to spregleda. Tožnica pa odgovarja tudi za svoje pomočnike, ki ustavljajo in parkirajo svoja vozila na trasi poti. Navedeno izhaja iz fotografij, tudi priča Z. pa je potrdil, da tretji puščajo, ustavljajo in parkirajo vozila na tem delu nepremičnine tožencev. V zvezi s stebričkom opozarjata, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe tožnice, da ji je bil stebriček napoti, ko je tam obračala, kar še dodatno dokazuje, da je tam obračala, in kar tožnica sploh ne zanika. Ker jo je torej motil, ga je zabila v zemljo. Zgolj zanikanje tožnice pa ni dovolj za utemeljitev zavrnitve zahtevka po nasprotni tožbi v tem delu. Glede na vse pojasnjeno menita, da je sodišče prve stopnje enostransko vrednotilo dokaze. Priglašata stroške s pritožbo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavani zadevi ni sporno, da od glavne poti mimo vikenda tožencev pa do vikenda tožnice poteka pot, katere trasa se nahaja na nepremičninah tožencev. Pot sestoji iz dveh kolesnic, med katerima je na določenih delih travnati pas. Na spodnjem delu v smeri proti tožničinemu vikendu je pot deloma tlakovana. Gre za tisti del poti, ki se nahaja na delu nepremičnine, ki je bila do leta 2010 v (so)lasti toženčevega brata, nakar je toženec nepremičnino kupil v izvršilnem postopku.

5. Med pravdnima strankama pa je sporno, ali je tožnica priposestvovala stvarno služnost hoje in voženj po sporni poti za vse namene, ali zgolj za potrebe vinogradniške dejavnosti in posledično, ali toženca utemeljeno zahtevata prenehanje vznemirjanja njune lastninske pravice z vožnjami in hojo za namene, ki ne ustrezajo navedenim potrebam. Sporno je tudi, ali je tožnica dolžna odstraniti tlakovce na poti pred njeno zidanico, ki se nahajajo na toženčevi nepremičnini, ter gramoz, ki je bil nasut na del poti po namestitvi optičnih kablov, kakor tudi opustiti obračanje, vožnjo, ustavljanje in parkiranje motornih vozil na nepremičninah tožencev ter namestiti na svoje mesto rdeč stebriček in se v prihodnje vzdržati takšnih ravnanj.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za ugotovitev stvarne služnosti hoje in voženj z vsemi vozili in stroji po obstoječi poti v korist njene nepremičnine in v breme nepremičnin tožencev - brez da bi takšno služnost vsebinsko omejilo po namenu voženj - na podlagi naslednjih ugotovitev: - da so tožnica in njeni starši sporno pot ves čas uporabljali od postavitve zidanice okoli leta 1960 do danes, kar je več kot za priposestvovanje zahtevanih 20 let, - da pravni predniki tožencev in toženca takšni uporabi poti s strani tožnice in njenih staršev niso nasprotovali, in - da se je služnost izvrševala z vsemi vozili, ki so v posameznem obdobju obstajala (tj. od živinskih vpreg, traktorjev, avtomobilov in po potrebi kamionov).

Vendar toženca v pritožbi pravilno opozarjata, da so za odločitev v obravnavani zadevi odločilne tudi njune trditve, da se je pot vedno uporabljala zgolj v vinogradniške namene in ne tudi za bivanjske, posledično pa so bile vožnje tudi bistveno manj pogoste. Sodišče druge stopnje namreč opozarja, da vsebino služnosti določa način njenega izvrševanja. Ta pa ni odvisen zgolj od sredstev, s katerimi se je izvrševala, ter od trase poti, ki se je uporabljala, temveč tudi od potreb gospodujočega zemljišča. Če so se te po poteku priposestvovalne dobe bistveno spremenile tako, da vplivajo na način izvrševanja služnosti, je mogoče nuditi sodno varstvo zgolj za takšno vsebino služnosti, kakršna je bila priposestvovana. Načelo restrikcije namreč lastniku gospodujoče stvari nalaga izvrševanje služnosti na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino (civiliter uti). Eno izmed pravil, ki se je oblikovalo v teoriji in sodni praksi in pojasnjuje načelo najmanjše obremenitve, pa je tudi tisto, ki določa, da nove potrebe gospodujočega zemljišča nimajo za posledico razširitve služnosti (2).

7. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo takšen ugovor tožencev za pravno nepomemben, je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Navedeno je narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je odločeno o obstoju služnosti (I/1. točka izreka - 355. člen ZPP), kakor tudi v delu, v katerem je odločeno o zahtevku po nasprotni tožbi zaradi vznemirjanja lastninske pravice tožencev, tj. v točki II/1, II/2 in II/3, razen v tistem delu točke II/2, ki se nanaša na dolžnost opustitve vsakršnega izvajanja nasutja gramoza na parc. št. 629 k.o. X in polaganja oziroma vgrajevanja tlakovcev na parc. št. 628/1 k.o. X oziroma vsakršnega drugega podobnega poseganja in v tistem delu točke II/3, ki se nanaša na dolžnost odpeljati iz celotne trase poti na parc. št. 629 k.o. X, tj. v dolžini cca 60m in širini cca 3m ter v debelini cca do 10 cm, ves pripeljani in nasuti gramoz ter vzpostaviti stanje, kot je bilo pred neopravičenim nasutjem tega zemljišča, ter na parc. št. 628/1 k.o. X odstraniti tlakovce in zasaditi travo ter spraviti in sanirati zemljišče v takšno stanje, kot je bilo poprej (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Odločitev po nasprotni tožbi (v razveljavljenem delu) je namreč sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev o obstoju služnosti hoje in voženj (za vse namene), zato razveljavitev slednje odločitve nujno narekuje tudi razveljavitev odločitve po nasprotni tožbi, kolikor se nanjo opira (prav tako 355. člen ZPP).

8. Pri ponovnem sojenju v tem obsegu se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zgoraj izpostavljenih trditev tožencev o spremembi namembnosti gospodujočega zemljišča, v tem kontekstu pa tudi do tistih trditev tožnice, s katerimi je le-ta pojasnila, da so njeni starši pred letom 1991 v zidanici včasih prespali, leta 1991 pa je ona z dovoljenjem staršev v zidanico napeljala elektriko, tako da je od tedaj naprej od spomladi do zime skupaj s hčerko preživela v objektu, od maja 1999 pa tam tudi (vsakodnevno) živi. Pred letom 1991 so njeni starši v zidanici prespali včasih (glej trditve tožnice na list. št. 22 sodnega spisa). Šele po ugotovitvi, za kateri namen oziroma za katere potrebe gospodujočega zemljišča so se izvajale vožnje v posameznih časovnih razdobjih ter po presoji obstoja drugih pogojev za priposestvovanje služnosti v večjem obsegu od tistega, ki ga narekujejo potrebe obdelovanja vinograda na nepremičnini tožnice, pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti v zadevi tako, da bo v izreku opisalo vsebino priposestvovane služnosti na način, da bo mogoče razmejiti dovoljeno obremenjevanje služeče nepremičnine od nedovoljenega tudi v smislu potreb gospodujočega zemljišča, za katere se smejo izvajati vožnje. V odgovor na pritožbeni očitek o neizvedbi ogleda zaradi ugotovitve, da ima tožnica tudi druge dostope do svojih nepremičnin iz javne poti, pa velja na tem mestu zgolj opozoriti, da navedeno dejstvo ni pravno pomembno za vprašanje priposestvovanja stvarne služnosti.

9. Pri odločanju o zahtevku po nasprotni tožbi v delu, ki se nanaša na restitucijski in prepovedni zahtevek glede rdečega stebrička, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da zgolj navedba, da „toženca prav tako nista izkazala, da je tožnica tista, ki naj bi v zemljo do konca zabila rdeč stebriček, ki ga je pred tem postavil toženec,“ ni zadostna za preizkus odločitve v tem delu. Pravno relevantne trditve strank v tem delu bo moralo preizkusiti v dokaznem postopku tako, da bo opravilo dokazno oceno, ki bo skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in bo tudi vsebinsko prepričljiva. Če bo odločilo po materialnem dokaznem bremenu, pa bo moralo to tudi obrazložiti.

10. Izpodbijana sodba poleg navedenega razlogov odločitve o tožničinem dajatvenem zahtevku (za izstavitev zemljiškoknjižne listine - I/2. točka izreka) nima, kar predstavlja uradoma upoštevno (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistveno kršitev postopkovnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj preizkus odločitve v tem delu ni mogoč. In ker kršitve postopkovnih določb pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je moralo izpodbijano sodbo (zaradi neobrazloženosti) razveljaviti tudi v tem delu (prvi odstavek 354. člena ZPP); sodišče prve stopnje bo odločitev v tem delu moralo obrazložiti.

11. Sodišče druge stopnje pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi za vzpostavitev prejšnjega stanja v vezi z nasutim gramozom ter za prepoved oziroma dolžnost opustitve tovrstnih dejanj v prihodnje (odločitev je vsebovana v točkah II/2 in II/3 izreka izpodbijane sodbe). Toženca sicer v pritožbi vztrajata, da je zaradi nasutja takšnega gramoza prišlo do nedopustne razširitve in spremembe ureditve poti, kar naj bi potrdil rezultat dokaznega postopka. Vendar sodišče druge stopnje kot odločilno izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da takšnega gramoza ni nasula tožnica, temveč je to storil izvajalec del zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja, ki je bilo potrebno potem, ko je opravil polaganje optičnega kabla. Zaradi opravljenega prekopa (tudi toženca v pritožbi pojasnjujeta, da se je za optiko izkopal kanal) je namreč vsled deževju nastalo blato. Tožnica in njena hči sta pesek zgolj razgrnili, ker tega ni storil izvajalec del. Takšnih dejanskih zaključkov toženca v pritožbi ne grajata konkretizirano, temveč zgolj vztrajata, da je nasutje opravila tožnica. Sodišče druge stopnje zato nima dvoma v njihovo pravilnost. Posledično pa tožnica ni pasivno legitimirana za zahtevek za opustitev vsakršnega nasutja gramoza na parc. št. 629 ter za obveznost odpeljati ves pripeljani in nasuti material ter vzpostavitev stanja pred nasutjem. Glede na takšen razlog za neutemeljenost zahtevka v tem delu pa je pravno nepomembno pritožbeno pojasnjevanje, da je nasutje velike količine gramoza v debelini 10 cm na licu mesta popolnoma spremenilo obstoječe stanje, kakor tudi nepotrebno vztrajanje pri izvedbi ogleda na mestu zaradi ugotovitve sprememb v naravi.

12. Prav tako je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo v delu, ki se nanaša na dolžnost vzpostavitve prejšnjega stanja glede položenih tlakovcev ter prepoved tovrstnih ravnanj v bodoče. Tožnica je namreč spodnji del poti v smeri proti njeni zidanici tlakovala v dogovoru s pravnima prednikoma toženca F. in B. K. (da ob nalivih ne bi več odnašalo peska s poti), zato zahtevek toženca zaradi vznemirjanja lastninske pravice zoper tožnico ne more biti utemeljen (3). V pritožbi sicer vztraja, da je tožnica položila tlakovce v dogovoru s toženčevim bratom potem, ko je toženec že kupil nepremičnino na javni dražbi v izvršilnem postopku. Vendar takšne pritožbene navedbe ne podkrepi z grajo dokazne ocene, na kateri temelji drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje (glej razloge izpodbijane sodbe na strani 7 obrazložitve). Sodišče druge stopnje zato ne dvomi v njeno pravilnost. Zavrnitev zahtevka v tem delu, kolikor se nanaša na toženko, pa je pravilen že zato, ker se le-ta nanaša na parc. št. 628/1 k.o. X, za katero sta stranki tekom postopka skladno navedli, da je v izključni lasti toženca (4). Toženka torej za takšen negatoren zahtevek kot nelastnica ni aktivno legitimirana.

13. Neutemeljena je pritožba tudi glede zavrnitve zahtevka tožencev v delu pretnje izreka sodnih penalov (v višini 200,00 EUR za vsak dan kršenja oziroma neizpolnitve naloga). O taki pretnji namreč odloča sodišče v izvršilnem postopku (prvi odstavek 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) (5) ob izpolnjenih materialnopravnih predpostavkah za izrek sodnih penalov iz 269. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (6), med katerimi je nepravočasna izpolnitev kakšne dolžnikove nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo. Ker za tak zahtevek niso izpolnjene niti materialnopravne niti procesne predpostavke (7), je odločitev glede navedenega zahtevka povsem pravilna.

14. V točki II/2 izreka v delu, ki se nanaša na dolžnost opustitve vsakršnega izvajanja nasutja gramoza na parc. št. 629 k.o. X in polaganja oziroma vgrajevanja tlakovcev na parc. št. 628/1 k.o. X oziroma vsakršnega drugega podobnega poseganja, in v točki II/3 izreka v delu, ki se nanaša na dolžnost odpeljati iz celotne trase poti na parc. št. 629 k.o. X, tj. v dolžini cca 60m in širini cca 3m ter v debelini cca do 10 cm, ves pripeljani in nasuti gramoz ter vzpostaviti stanje, kot je bilo pred neopravičenim nasutjem tega zemljišča, ter na parc. št. 628/1 k.o. X odstraniti tlakovce in zasaditi travo ter spraviti in sanirati zemljišče v takšno stanje, kot je bilo poprej, kot tudi glede pretnje izreka sodnih penalov v višini 200,00 EUR za vsak dan kršenja oziroma neizpolnitve naloga, je torej izpodbijana sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, neobremenjena s kakšno procesno kršitvijo. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. V posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločitev (tj. točko I/3 in točko II/4 izreka izpodbijane sodbe – odpadla je podlaga stroškovne odločitve). Odločanje o stroških v postopku s pritožbo pa je pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Glej M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 909. (3) Položitev tlakovcev v dogovoru z lastnikom zemljišča ni protipravno vznemirjanje lastninske pravice (kar je pogoj za zaščito pred vznemirjanjem – prim. prvi odstavek 99. člena SPZ); protipravno (vznemirjanje) tudi ne postane s spremembo lastništva zemljišča;

(4) Sodišče druge stopnje je takšno dejstvo ugotovilo na podlagi 1. alineje 358. člena v zvezi s 355. členom ZPP.

(5) O upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, naloži plačilo sodnih penalov, odloči sodišče v izvršilnem postopku;

(6) Če dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, mu lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok in, da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto.

(7) Ni niti pravnomočne odločbe kot podlage za zagrozitev (pretnjo), niti ni dopustna kumulacija zahtevka z drugimi uveljavljanimi (ista vrsta postopka);