Jedro

Vrhovno sodišče RS je glede razlage besedne zveze „nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 Tarife sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke. Odločitev je utemeljilo s teleološko in zgodovinsko razlago in upoštevalo pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom št. Bpp 1180/2009 z dne 29. 10. 2010 odločila, da se odvetniku A.A. priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 331,58 EUR, v presežku pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je bil odvetnik A.A., določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilki B.B. v zadevi Bpp 1180/2009 z dne 10. 9. 2009. Tožena stranka je odvetniku, skladno z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 1.500 EUR (drugi odstavek 23. člena ZOdvT, v povezavi s 406. členom ZPP) priznala 89,70 EUR, od priglašenih 284,70 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, v zvezi s tabelo iz 12. člena ZOdvT (1,3x69), 82,80 EUR od priglašenih 262,80 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 (1,2x69), 84,30 EUR od priglašenih 153,30 EUR za sklenitev sodne poravnave z dne 21. 9. 2010 po tar. št. 1111 (0,7x6,9) in priglašenih 20 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) ter priglašenih 35,52 EUR potnih stroškov za prevoz na naroke z dne 16. 10. 2009, 15. 12. 2009, 16. 3. 2010 in 10. 9. 2010. Tako je tožena stranka odvetniku priznala 276,32 EUR, kar skupaj z 20% DDV znaša 331,85 EUR.

Tožena stranka odvetniku ni priznala priglašenih stroškov še za tri naroke z dne 15. 12. 2009, 16. 3. 2010 in 10. 9. 2010. Sklicevala se je na sodno prakso (sklep VSL, opr. št. I Cp 495/2010 z dne 19. 5. 2010). Zavzela je stališče, da je s pojmom nagrada za narok mišljeno zastopanje odvetnika na vseh narokih za glavno obravnavo v posamezni civilni zadevi, čemur se pridržuje tudi Ministrstvo za pravosodje v svojem neobveznem mnenju z dne 15. 6. 2010. To stališče pa je v skladu z novelo Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), ki teži k pospešitvi in koncentraciji civilnih postopkov z namenom, da se zadeva zaključi na prvem naroku za glavno obravnavo.

Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pojasnjuje, da so bili v pravdni zadevi izvedeni 4 naroki za glavno obravnavo, kar je bilo glede na zahtevnost in naravo spora pričakovano in potrebno, saj je bila v postopek pritegnjena tudi izvedenka klinično-psihološke stroke. Nasprotuje stališču tožene stranke, da je s pojmom nagrada za narok mišljeno zastopanje odvetnika na vseh narokih za glavno obravnavo v posamezni civilni zadevi in opozarja, da je tožena stranka s takšno argumentacijo zmotno uporabila materialno pravo, konkretno določila ZOdvT. Iz opombe številka 3 ZOdvT, ki pojasnjuje nagrado v 3 delu, izhaja, da nagrada nastane za zastopanje stranke na naroku ...(drugi odstavek opombe). Nagrado za narok sicer določa tar. št. 3102 ZOdvT in določa količnik 1,2, glede na 12. in 36. člen zakona. Tako pojem nagrada za narok ne pomeni nagrade za vse naroke, ki se jih udeleži odvetnik tekom glavne obravnave.

Tožnik razlaga pojem glavne obravnave, ki se praviloma izvaja na več narokih. Glavna obravnava se ne začenja z vsakim narokom posebej, pač pa se začne s prvim narokom za glavno obravnavo, z novimi naroki pa se glavna obravnava nadaljuje in se zaključi z izvedbo zadnjega naroka. V konkretni zadevi, v kateri so se obravnavali zahtevki iz razmerja med otrokom in staršema, glavne obravnave niti pojmovno ni mogoče končati na enem naroku (razen, če pride do sporazuma med strankama in sklenitve sodne poravnave). Koncentracija v postopku je res eden od ciljev novele ZPP-D, vendar to načelo ne sme iti na škodo interesov stranke, še posebej ne v primeru, ko je treba upoštevati interese mladoletnega otroka, kot v konkretnem primeru. Tožnik vztraja, da je imel zakonodajalec pri določanju pojma nagrada za narok v mislih vsak posamezni narok, kolikor pa bi želel zakonodajalec nagrajevanje po ZOdvT urediti na način kot to razlaga tožena stranka, bi namesto izraza nagrada za narok uzakonil izraz nagrada za glavno obravnavo.

Tožnik se ne strinja z navedbo tožene stranke, da je njeno stališče uveljavljeno tudi v sodni praksi. Tožeči stranki ni znano, da bi VS RS že zavzelo stališče o spornem vprašanju, znano pa ji je, da se je poleg Višjega sodišča v Celju z obravnavanim vprašanjem ukvarjalo tudi Višjega sodišče v Ljubljani in v sodbi opr. št. I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010 zavzelo diametralno nasprotno stališče. Ker je tožeča stranka v konkretni pravdi zastopala upravičenko na 4 narokih, ki so vsi trajali relativno dolgo časa, je nagrada za udeležbo na vseh 4 narokih v skupnem znesku 82,80 EUR za pravnega strokovnjaka, kot je tožeča stranka, ponižujoča in nevredna poklica. Iz navedenega razloga tožeča stranka vztraja, da bi morala tožena stranka tožeči stranki priznati nagrado za udeležbo na vseh 4 narokih. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožeči stranki priznajo potrebni izdatki in nagrada še v višini 298,08 EUR, torej skupno 629,66 EUR. Predlaga tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Podredno pa predlaga, da se sklep tožene stranke razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu upravnemu organu in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka po presoji sodišča sprejela pravilno in zakonito odločitev, da se tožniku priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 331,58 EUR in da se v presežku zahtevek zavrne kot neutemeljen. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje upravni organ in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče tožniku dodatno pojasnjuje, da je o sporni razlagi tarifne številke 3102 ZOdvT že presojalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v sklepu št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 glede razlage besedne zveze „Nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 Tarife sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke. Odločitev je utemeljilo s teleološko in zgodovinsko razlago in upoštevalo pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Tako je Vrhovno sodišče RS upoštevalo namen, ki ga je ZOdvT pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. Pojasnilo je tudi, da je v opombi 3.1 k prvemu poglavju tretjega dela Tarife določeno, da nastanejo nagrade v prvem poglavju (tudi nagrada za narok, tar. št. 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz četrtega in petega poglavja. Tako je v petem poglavju je (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tarifna številka 3500 in 3501) in samo v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. Po presoji Vrhovnega sodišča tega pravila, ki je izjema glede na splošno pravilo, ne gre širiti tudi na primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti (ko torej pooblastilo za zastopanje ni omejeno na en narok).

Glede na navedeno razlago Vrhovnega sodišče RS, ki v primeru neenotne prakse višjih sodišča ali v primeru ko prakse ni, zagotavlja enotno uporabo prava, je naslovno sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.