Jedro

Pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da je v primeru priznanja krivde državni tožilec predlagal nadomestitev zaporne kazni (predlagal je izrek kazni 6 mesecev zapora) z delom v splošno korist, nima prav nobene teže glede na to, da obsojenec krivde ni priznal, v mnenju, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, pa je državno tožilstvo navedlo, da se s predlogom obsojenca ne strinja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega I. K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 54675/2017 z dne 23. 8. 2018 zavrnilo predlog zagovornika obsojenega I. K. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je podal dne 28. 2. 2018. 2. Zoper ta sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik, ki odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje, ker je prepričan, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo predlagano nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenega za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi navaja, da so pri obsojencu podane vse predpostavke iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vedenje obsojenca v času odločanja, ki je bilo umirjeno in zgledno, nadalje okoliščino, da ne obstaja nevarnost, da bi ponovil dejanje, za katerega je obsojen, ker je bil mld. sin M. z začasno odredbo zaupan v vzgojo in varstvo materi, obsojenec pa to odločbo v celoti spoštuje, njegove predkaznovanosti pa ne bi smelo upoštevati tako, kot je to obrazloženo v napadenem sklepu, glede na to, da je obsojenec kazni odslužil in da so nanj pozitivno vplivale in kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Prezreti tudi ni, da bi vnovičen odhod obsojenca na prestajanje kazni zapora močno prizadel njegovega sina M., ki je otrok s posebnimi potrebami, pa tudi njegovo hudo bolno mater, ki je utrpela možgansko kap in za katero obsojenec skrbi. Delo v splošno korist bi obsojenec opravljal z veseljem in z lahkoto, z izvršitvijo izrečene zaporne kazni pa bi zgolj dodatno bremenil državni proračun, kar ni v interesu nikogar. Ob tem zagovornik vnovič poudarja, da je okrožni državni tožilec za primer priznanja krivde predlagal nadomestitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist, kar pomeni, da je tudi tožilstvo mnenja, da je obsojenemu moč zaupati, da takšnega načina izvršitve zaporne kazni ne bo zlorabil. 5. Pritožba nima prav. Zagovornik v pritožbi ponavlja vsebino predloga obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom utemeljeno zavrnilo. Pravilno je namreč zaključilo, da s predlaganim načinom izvršitve kazni zapora ne bi bil dosežen namen izrekanja kazenskih sankcij, zlasti pa tak način izvršitve kazni obsojenca ne bi odvrnil od ponovitve kaznivih dejanj, na kar sodišče prve stopnje pravilno sklepa na podlagi njegove predkaznovanosti, ko je bil že petkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini, odvzema mladoletne osebe, zatajitve, grožnje in velike tatvine, kar vse je razvidno iz kazenske evidence (list. št. 73 do 74), pa tudi zaradi prekrškov (list. št. 76 do 77), pri čemer predhodno izrečene pogojne obsodbe očitno niso dosegle namena, da ne bi ponavljal kaznivih dejanj, obravnavano kaznivo dejanje, za katero mu je bila izrečena kazen štiri mesece zapora, pa je storil v času teka preizkusne dobe po sodbi prvostopnega sodišča II K 3695/2017 z dne 27. 3. 2017. Ob vsem navedenem pa ni moglo spregledati niti okoliščine, da je bila obsojencu v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 53337/2014 pogojna obsodba preklicana in mu izrečena z njo določena kazen zapora zaradi neizpolnitve v pogojni obsodbi določenega posebnega pogoja. Na osnovi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima obsojenec negativen odnos do pravnih in družbenih norm ter vrednot ter da s predlaganim načinom izvršitve kazni zapora ne bi bil dosežen njen namen, tako v smislu generalne kot specialne prevencije, predvsem pa ne v smeri resocializacije obsojenca, ker ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje. Pozitivna prognoza glede izvrševanja kaznivih dejanj pri obsojencu zaenkrat ni podana, ker bi v nasprotnem bil namen kaznovanja dosežen že z izrečenimi pogojnimi obsodbami, pa temu ni bilo tako.

6. Z obrazloženim pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Kazen zapora mora ohraniti svoje bistvo (povračilnost - retribucijo, v smislu sodobnega pojmovanja), to je neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene in ki je v določenih primerih celo nujen ukrep, potreben za izločitev obsojenca iz okolja, v katerem izvršuje kazniva dejanja, izrek kazni pa mora biti koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo in mora preventivno vplivati ne le na obsojenca, temveč tudi na druge. Navedeno bo po pravilni presoji sodišča prve stopnje mogoče doseči le z izvršitvijo obsojencu izrečene kazni zapora.

7. Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazen je postopek analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje ter izrek kazni1. Teža dejanja, ki ga je storil obsojenec in stopnja njegove krivde sta dobila odraz v izrečeni kazni zapora, predlagani nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist pa odločno nasprotuje obsojenčeva predkaznovanost za vrsto kaznivih dejanj, tudi za tako, za katero mu je bila tokrat izrečena zaporna kazen. Nasprotuje pa mu tudi okoliščina, da je predmetno kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi ter je očitno za njegovo odvrnitev od izvrševanja kaznivih dejanj potrebno kazen zapora izvršiti, ker do sedaj izrečene kazenske sankcije takega učinka pri njem niso dosegle. Pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da je v primeru priznanja krivde državni tožilec predlagal nadomestitev zaporne kazni (predlagal je izrek kazni 6 mesecev zapora) z delom v splošno korist, nima prav nobene teže glede na to, da obsojenec krivde ni priznal, v mnenju, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, pa je državno tožilstvo navedlo, da se s predlogom obsojenca ne strinja (list. št. 83). Preostale v pritožbi navedene okoliščine, to je obsojenčeva skrb za hudo bolno mamo, dejstvo da je obsojenčev sin otrok s posebnimi potrebami in da bo obsojenčev odhod na prestajanje zaporne kazni nanj negativno vplival, kakor tudi vedenje obsojenca v času sojenja in v času odločanja o predlogu za alternativni način prestajanja kazni zapora, pa je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje in v napadenem sklepu navedlo tehtne razloge, zakaj ne narekujejo drugačne odločitve, kot je bila sprejeta z napadenim sklepom. V izogib ponavljanju in ker z razlogi prvostopnega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša, pritožba pa v zvezi s tem ne prinaša ničesar novega, se pritožbeno sodišče sklicuje na ustrezne prvostopne razloge, ki jih sprejema kot pravilne.

8. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je napaden sklep pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Glede na premoženjske razmere obsojenca, ki je prejemnik socialne pomoči je pritožbeno sodišče odločilo, da ga oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011.