Jedro

Izvršitve odločbe sodišča v kazenskem postopku, na podlagi katere je bilo vozilo vrnjeno pooblaščencu domnevno pravega lastnika, ni mogoče subsumirati pod pojem singularnega pravnega nasledstva v smislu odtujitve iz 190. člena ZPP. Pravni prednik in pravni naslednik v tem primeru nista v nobenem civilnopravnem razmerju.

Odločitev sodišča o zavrnitvi dajatvenega zahtevka ne pomeni avtomatično, da je neutemeljen tudi zahtevek ugotovitvene tožbe. Ko je sodišče prve stopnje odločilo, da dajatveni zahtevek ni utemeljen, bi moralo presoditi, ali lahko (vmesni) ugotovitveni zahtevek ostane v veljavi kot zahtevek samostojne ugotovitvene tožbe, za kar je potrebno, da tožnik izkaže pravni interes, ki je posebna procesna predpostavka splošne ugotovitvene tožbe (pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku predpostavka prejudicialnosti nadomešča predpostavko pravnega interesa). Šele če zahtevek ne more ostati v veljavi niti kot zahtevek splošne ugotovitvene tožbe, ga je potrebno zavreči.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je (v delu, pomembnem za revizijo) s tožbo s 13. 10. 2006 zahtevala, da sodišče ugotovi njeno lastninsko pravico na spornem avtomobilu in naloži toženki njegovo izročitev. Trdila je, da je 12. 11. 2003 sklenila prodajno pogodbo z A. d. o. o., ki v okviru svoje dejavnosti prodaja avtomobile, da je avto prevzela in registrirala, toženka pa ji ga je 10. 5. 2006 zasegla, ker naj bi bil, preden ga je kupila ona, nekje v tujini odtujen. Trdila je, da je v dobri veri pridobila lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka vozila nima več v posesti. Oba zahtevka je zaradi te (po presoji sodišča ključne) okoliščine zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ugotovilo je, da je toženka med pravdnim postopkom 7. 1. 2008 avtomobil izročila pooblaščencu italijanskega državljana, ki mu je bilo vozilo ukradeno. Sklicevalo se je na 190. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 - ZPP) in na relevančno teorijo. Tožnica bi morala spremeniti tožbeni zahtevek in ga prilagoditi dejstvu, da je prišlo do vrnitve vozila lastniku v Italijo v skladu s Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma. Vrnitveni zahtevek bi morala spremeniti v odškodninski. Toženka ni bila več stvarno legitimirana za vračilo stvari. Sodna odločba ne učinkuje zoper tretjega, ki v postopku ni sodeloval. Ugotovitveni zahtevek je postavljen le kot predhodno vprašanje in z dajatvenim tvorita celoto.

3. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 154/2009 z 11. 2. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali dejstvo, da je toženka, ki je imela sporno premičnino ob vložitvi tožbe v posesti, med pravdo pa je to stvar izročila tretjemu kot domnevnemu lastniku, ki mu je bila ukradena, vpliva na presojo o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev lastninske pravice glede te stvari in za njeno izročitev.

4. Tožnica je vložila dopuščeno revizijo. Trdi, da je sodišče nepravilno razlagalo 190. čl. ZPP. Sklicuje se na stališče v teoriji. Ker je prišlo do odtujitve na strani toženca, bi moralo sodišče uporabiti irelevančno teorijo. Na tožnici ne more biti breme iskanja novega pridobitelja. Napačno je tudi naziranje, da bi morala tožnica zahtevati plačilo odškodnine. Lastnik vozila ni bil več subjekt v Italiji, pač pa tožnica. Lastninsko pravico je pridobila 12. 11. 2003 na podlagi 64. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS. št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), saj je vozilo kupila v dobri veri, na podlagi odplačnega pravnega posla, komisijske pogodbe, izročeno ji je bilo v posest, A. d. o. o. pa je v okviru svoje dejavnosti prodajala avtomobile. Ob nakupu ni vedela, da je bilo vozilo ukradeno. Sodišče ugotovitvenega zahtevka ne bi smelo zavrniti zgolj zato, ker je toženka vozilo izročila tretji osebi. V nasprotnem primeru bi bil izničen pomen 64. člena SPZ.

5. Toženka v odgovoru na revizijo ugovarja spremembi tožbenega zahtevka. Vozilo je morala vrniti skladno z določili Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94). Sklicuje se na 39. in 100. člen Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Konkretne dejanske okoliščine, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: Sporno vozilo je bilo ukradeno italijanskemu državljanu. A. d. o. o. ga je 12. 11. 2003 prodala tožnici, ki ga je uporabljala do 10. 5. 2006, ko ga je Policijska uprava Ljubljana zasegla v kazenskem postopku zoper I. Š. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj prikrivanja in ponarejanja listin. V času vložitve tožbe 13. 10. 2006 je bil avto pri toženki. Tožnica med kazenskim postopkom ni zahtevala vračila vozila. Okrajno sodišče v Domžalah je s sklepom K 2/2007 z 8. 10. 2007 kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo in istega dne odredilo Policijski upravi Ljubljana, da vozilo izroči Republiki Italiji. Tožnica je 4. 1. 2008 pri Okrajnem sodišču v Domžalah vložila zahtevek za vrnitev vozila in trdila, da ima na njem lastninsko pravico. Še pred koncem pravdnega postopka na prvi stopnji je toženka (7. 1. 2008) vozilo izročila pooblaščencu italijanskega državljana. Okrajno sodišče v Domžalah je s sklepom K 2/2007/48 z 29. 2. 2008 tožničin vrnitveni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je sklep 27. 5. 2008 potrdilo.

8. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča glede vrnitvenega zahtevka pravilna. Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama (inter partes). Gre za neposredni izraz pravice do izjavljanja oziroma pravice do kontradiktornega postopka kot enega izmed ustavnih procesnih jamstev(1). Eden od primerov širjenja subjektivnih mej pravnomočnosti, ko pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes), je singularno pravno nasledstvo. Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (190. člen ZPP). Namen ureditve 190. člena ZPP na strani tožnika je v zavarovanju njegovega položaja(2). Toženec se obsodbe v pravdnem postopku ob lastninski tožbi lastnika ne reši tako, da med pravdo odtuji stvar, nato pa ugovarja, da je nima več v posesti. Za odločitev o tem, ali je v konkretnem primeru treba uporabiti 190. člen ZPP, je bistven pomen, ki ga ima beseda »odtujitev«. Po stališču teorije(3) gre pri odtujitvi lahko tudi za singularno pravno nasledstvo na podlagi sodne odločbe. Kljub temu izvršitve odločbe sodišča v konkretnem kazenskem postopku, na podlagi katere je bilo vozilo vrnjeno pooblaščencu domnevno pravega lastnika, po presoji revizijskega sodišče ni mogoče subsumirati pod pojem singularnega pravnega nasledstva v smislu odtujitve iz 190. člena ZPP. Pravni prednik in pravni naslednik v tem primeru nista v nobenem civilnopravnem razmerju (niti ne gre za postopek kot npr. upravni, katerega končni rezultat je lahko odločitev o civilnopravni pravici - razlastitev). Posest vozila ni posledica tovrstnega razmerja, pravica pravnega prednika do zasega predmeta in dolžnost vrnitve zaseženega predmeta na podlagi odredbe sodišča v kazenskem postopku nimajo civilnopravne narave. Postopanje sodišča je urejeno s pravili kazenskega postopka, sodišče mimo teh pravil ne more odločati o vrnitvi stvari. Tudi če se pravni prednik eventualno hoče rešiti tožbe lastnika, tega prostovoljno in samovoljno praviloma brez upoštevanja formalnih pravil kazenskega postopka ne more storiti. Da bi šlo na strani pravnega prednika, pravnega naslednika ali obeh za zlorabo, sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče se z odločitvijo v tem konkretnem primeru v naprej ne opredeljuje do morebitnih bodočih primerov singularnega nasledstva na podlagi drugih sodnih odločb oziroma na podlagi zakona. Ko torej ne gre za odtujitev stvari med pravdo, je pravilna presoja sodišč, da je toženka zaradi izgube posesti izgubila tudi stvarno legitimacijo za dajatveni zahtevek. Revizijsko sodišče še poudarja, da je bilo že v zadevi II Ips 422/97 zavzeto stališče, da dokler traja ukrep zasega v kazenskem postopku, ni mogoče v pravdi z lastninsko tožbo zahtevati vrnitve stvari. V kolikor bi tožnica med kazenskim postopkom zahtevala vračilo vozila, bi bila napotena (oziroma tisti oškodovanec, za katerega bi sodišče menilo, da je manj verjetno, da je avto njegova last), da lahko svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi, sodišče pa bi v kazenskem postopku odredilo hrambo stvari kot začasno zavarovanje (primerjaj 110. člen Zakona o kazenskem postopku, gre torej za spor med dvema ali več oškodovanci o tem, kdo je lastnik stvari in ne za spor med oškodovancem in Republiko Slovenijo).

9. Revizija pa je utemeljena v delu glede odločitve o ugotovitvenem zahtevku. Sodišče je (vmesni) ugotovitveni zahtevek napačno obravnavalo kot procesno odvisnega od tožbenega dajatvenega zahtevka(4). Gre za samostojni tožbeni zahtevek. Njegov obstoj je neodvisen od usode dajatvenega zahtevka. Odločitev sodišča o zavrnitvi dajatvenega zahtevka ne pomeni avtomatično, da je neutemeljen tudi zahtevek ugotovitvene tožbe. Ko je sodišče prve stopnje odločilo, da dajatveni zahtevek ni utemeljen, bi moralo presoditi, ali lahko (vmesni) ugotovitveni zahtevek ostane v veljavi kot zahtevek samostojne ugotovitvene tožbe, za kar je potrebno, da tožnik izkaže pravni interes, ki je posebna procesna predpostavka splošne ugotovitvene tožbe (pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku predpostavka prejudicialnosti nadomešča predpostavko pravnega interesa). Šele če zahtevek ne more ostati v veljavi niti kot zahtevek splošne ugotovitvene tožbe, ga je potrebno zavreči. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da je za odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka za ugotovitev lastninske pravice pravno odločilno dejstvo izgube posesti. Ker je bilo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (v smeri zatrjevane pridobitve lastninske pravice na podlagi 64. člena SPZ), je revizijsko sodišče reviziji v tem ugodilo in sodbi sodišča prve in druge stopnje v tem delu razveljavilo ter vrnilo v odločanje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju najprej ugotovilo, ali je tožnik izkazal obstoj pravnega interesa, ki mora obstajati še v trenutku zaključka glavne obravnave(5), sicer bo tožbo v tem delu kot nedopustno zavrglo.

10. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Galič A., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 173 – 174. Op. št. (2): Primerjaj Galič A., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 227. Op. št. (3): Primerjaj Galič A., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 230. Za hrvaško pravo primerjaj Dika M., Građansko parnično pravo; Stranke, njihovi zastopnici i treći u parničnom postopku; IV. knjiga; 2008; s. 95. Za avstrijsko pravo primerjaj Rechberger – Simotta, 6. izdaja, 2003, tč. 230. Po njunem mnenju določba 234. člena avstrijskega ZPO velja za vsako obliko singularnega pravnega nasledstva, tako na podlagi pogodbe, kot na podlagi zakona. Kjer ne gre za pravno nasledstvo (originarna pridobitev lastninske pravice, pri nepremičninah tudi na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo), 234. člena ZPO ni moč uporabiti. Primerjaj Dika M., navedeno delo, s. 94. Op. št. (4): Primerjaj Galič A., Vmesni ugotovitveni zahtevek v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, 1996, s. 59 – 77. Op. št. (5): Primerjaj Galič A., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 153.