Jedro

Kadar je vložena zahteva za preiskavo za isto osebo za več kaznivih dejanj in je za nekatera od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, je ob nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo takšno zahtevo za preiskavo potrebno obravnavati enotno. Ko zunajobravnavni senat odloča o takšnem nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo, ter ugotovi, da za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča ni podan utemeljen sum, za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča pa je utemeljen sum podan, mora celotno zahtevo za preiskavo zavrniti, saj za kazniva dejanja, za katera velja skrajšani postopek, preiskave ni mogoče uvesti. V takšnem primeru lahko tožilec začne kazenski pregon za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča pred okrajnim sodiščem. Če je bila zahteva za preiskavo zavrnjena za določena dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, ki so bila zajeta v zahtevo za preiskavo, samo iz razloga, ker gre za pravno opredelitev dejanja, za katerega preiskave ni mogoče uvesti, ne gre za procesno situacijo iz 410. čl. Zakona o kazenskem postopku. Po tem določilu je namreč mogoče uvesti na novo preiskavo, ko je bila zahteva za preiskavo že pravnomočno zavrnjena v primeru, kadar utemeljen sum ni podan, pa se kasneje predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se senat prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Sama pravna opredelitev kaznivega dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, za katero je utemeljen sum podan, pa takšne situacije ne predstavlja.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kranju je z izpodbijanim sklepom pod tč. I odločil, da se zahteva za preiskavo okrožnega državnega tožilstva zoper A. P., V. D. in M. G. zavrne, pod tč. II pa, da se zahteva za preiskavo zoper iste obdolžence zaradi poskusa kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odst. 216. čl. Kazenskega zakonika, V. D. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odst. 256. čl. Kazenskega zakonika in B. M. zaradi kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odst. 221. čl. in proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odst. 310. čl. Kazenskega zakonika, zavrže. Zoper sklep se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec, ki v pritožbi ne navaja razloga, s katerim sklep izpodbija, v obrazložitvi pritožbe pa izpodbija sklep le pod tč. I, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da zoper vse obdolžence uvede preiskavo zaradi vseh dejanj opisanih v zahtevi za preiskavo okrožnega državnega tožilstva.

Pritožba ni utemeljena.

Okrožni državni tožilec se tako dejansko pritožuje le zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa, saj v zvezi z delom sklepa, v katerem je senat okrožnega sodišča del zahteve za preiskavo zavrgel, bistvenih sestavin, ki jih mora imeti pritožba okrožnega državnega tožilca, da je sposobna za obravnavo (tretji odst. 369. čl. Zakona o kazenskem postopku) tožilčeva pritožba nima. Pritožba tako ne vsebuje razloga za izpodbijanje in obrazložitve.

Neutemeljeno pa pritožnik izpodbija ugotovitve senata okrožnega sodišča, da ni podan utemeljen sum, da naj bi A. P., V. D. in M. G. storili dve kaznivi dejanji velike tatvine po 1. tč. prvega odst. 212. čl. Kazenskega zakonika. V nasprotju z zatrjevanjem okrožnega državnega tožilca, da za uvedbo preiskave ter da je utemeljen sum podan, zadostuje, da so bili pri obdolžencih najdeni predmeti, ki so bili predmet dveh kaznivih dejanj velike tatvine, vlomilsko orodje in dogovor z M., da bo del predmetov, ki so jih pustili pri njem, obdolžencem pripeljal v Ukrajino, pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključki senata sodišča prve stopnje, da prav te okoliščine ne zadostujejo za sklep, da je podan utemeljen sum, da so obdolženci sami izvršili obe kaznivi dejanji velike tatvine, iz katerih navedeni predmeti izvirajo. Najdeni predmeti in vlomilsko orodje tudi po oceni pritožbenega sodišča kažejo na določeno povezanost obdolžencev z obema dejanjema, pri čemer pa to ne zadostuje za utemeljen sum, da so prav obdolženci bili tisti, ki so na vlomen način prišli v prvem primeru v avto, v drugem primeru v stanovanjsko prikolico in predmete iz obeh zaprtih prostorov z namenom protipravne prilastitve tudi odnesli in jih na tak način pridobili. Enako velja tudi za dogovor med obdolženci in M., da jim te predmete pripelje v Ukrajino.

Tožilčeva pritožba sicer ne vsebuje razlogov za izpodbijanje dela sklepa, v katerem je senat zahtevo za preiskavo zavrgel, vendar pa senat ni ravnal pravilno in bi moral celo zahtevo za preiskavo zavrniti.

Kadar je vložena zahteva za preiskavo za isto osebo ali osebe za več kaznivih dejanj in je za nekatera od njih pristojno okrajno sodišče, za druga pa okrožno sodišče, je za vsa dejanja pristojno okrožno sodišče. Zato je zahtevo za preiskavo potrebno obravnavati enotno. To velja tudi kadar se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo za preiskavo, pri čemer mora tudi navesti razloge, zaradi katerih šteje, da utemeljen sum ni podan. To velja tako za dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča, kot za dejanja, za katera se, kadar se obravnavajo samostojno, velja skrajšan postopek. Če pa preiskovalni sodnik oceni, da ni podan utemeljen sum za dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča, oceni pa, da ni podan tudi utemeljen sum za del dejanj iz pristojnosti okrajnega sodišča, za del dejanj iz pristojnosti tega sodišča pa je utemeljen sum podan, bo moral o svoji zahtevi senatu, o nestrinjanju z zahtevo za preiskavo to tudi navesti. Kadar zunajobravnavni senat odloča o takšnem nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo ter ugotovi, da za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča ni podan utemeljen sum, za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča pa utemeljen sum je podan, bo moral celotno zahtevo za preiskavo zavrniti, tudi če je podan utemeljen sum za kaznivo dejanje iz skrajšanega postopka, saj za takšno kaznivo dejanje preiskave ni mogoče uvesti. Takšna situacija ne preprečuje tožilcu začetek kazenskega pregona za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča pred okrajnim sodiščem. Pravnomočna zavrnitev zahteve za preiskavo se tudi ne šteje kot že razsojena stvar, zato ne velja prepoved sojenja o isti stvari iz 10. čl. Zakona o kazenskem postopku. Tudi glede na določbo 409. čl. Zakona o kazenskem postopku, po kateri je mogoče na zahtevo upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvesti, kadar je zahteva za preiskavo zavrnjena, zato ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec oziroma obdolženec storil kaznivo dejanje, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se senat prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka, takšne situacije ne preprečuje. 409. čl. Zakona o kazenskem postopku namreč preprečuje tožilcu, da bi začel kazenski pregon na podlagi istega dokaznega gradiva, za katerega je bilo ugotovljeno, da utemeljen sum ni podan. Če pa je bila zahteva za preiskavo zavrnjena, za določena dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, ki so bila tudi zajeta v zahtevo za preiskavo, samo iz razloga, ker gre za pravno opredelitev dejanja, za katerega preiskave ni mogoče uvesti, ker veljajo pravila skrajšanega postopka, pa ne gre za procesno situacijo iz 409. čl. Zakona o kazenskem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca skladno z določilom tretjega odst. 402. čl. Zakona o kazenskem postopku zavrnilo kot neutemeljeno.