Jedro

Tudi le eden od staršev odgovarja za škodo, ki jo drugemu povzroči njegov otrok. Zato je možno s tožbo zahtevati povrnitev škode, le zoper enega od njiju, saj odgovarjata solidarno.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V zvezi s škodnim dogodkom, ki se je pripetil dne 2. 6. 1993 v C. na ta način, da je mladoletni B. K. povzročil škodo na osebnem avtomobilu last J. C. zavarovanca pri tožeči stranki, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo,da mora tožena stranka B.K. (oče mld. povzročitelja škode) plačati tožeči stranki 138.823,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 1993 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 66.429,00 SIT v 15. dneh, da ne bo izvršbe.V presežku, za še nadaljnjih 25.974,00 SIT ter iztoževane zakonske zamudne obresti od zneska 138.823,00 SIT za čas od 24. 6. 1993 do 15. 7. 1993,je tožbeni zahtevek prvo sodišče zavrnilo.

Po pooblaščencu se je tožena stranka zoper takšno sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbeno očita sodišču, da prava ne pozna.Res je, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugim njihov otrok,ki je dopolnil 7 let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Glede ugotovljene odgovornosti staršev sodišče opira izpodbijano sodbo izključno na zaslišanje in izpoved očeta mld. K. B., pri čemer pa sploh ni zaslišalo matere otroka K.M., ki ima otroka v vzgoji in varstvu, kadar oče čez dan dela, da preživi družino. Škodni dogodek se je pripetil ob 15.30 uri, ko toženca še ni bilo doma in je bil otrok v varstvu matere. Tako je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo in napravilo napačne zaključke glede odgovornosti staršev, to je toženca, brez matere,za početje otroka v času škodnega dogodka, ko je bil zaupan v nadzorstvo materi. Pritožbeno predlaga zaslišanje K. M. o teh okoliščinah. Sodišče pa je bistveno kršilo določbe ZPP glede pasivne legitimacije tožene stranke v tej pravdi. Po določbi čl. 165 ZOR odgovarjajo starši za škodo, ki jo povzroči njihov mladoletni otrok. Toženec K. B. in K. M. sta zakonca in oče in mati mladoletnega K. B. in sta po veljavnih določbah Zakona o pravdnem postopku zakonita nujna sospornika. Njuna soodgovornost in sosporništvo izhaja iz dejstva, da sta v tesni medsebojni zvezi, da po zakonu skupno vzgajata, oskrbujeta in negujeta mladoletnega otroka in skupno odločata o njem, posledica tega pa je dejstvo, da sta lahko le skupaj tožena in sta oba skupaj ena prava stranka. Sodišče je tako napačno in pravno zmotno obrazložilo, da sta starša mladoletnega otroka le toženec, ki je solidarno odgovoren po določbah čl. 414/I ZOR, kar velja le za deljive obveznosti. Pritožba očita sodišču, da ne pozna določb ZPP o sosporništvu in izpodbija obrazložitev sodišča v tem, da so ugovori toženca s tem v zvezi neutemeljeni. Tudi pritožbeno vztraja pri tem, da pasivno ni legitimiran in da je takšno stališče sodišča prve stopnje nepravilno. Pritožbeno predlaga, da sodišče upošteva pritožbene navedbe in pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

V skladu z določilom čl. 359 ZPP je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Tožeča stranka pa se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (čl. 365/II ZPP v zv. s čl. 498/I ZPP, Ur. list RS, št. 26/99) pritožbeno sodišče bistvenih kršitev določb ZPP, ki bi jih lahko storilo sodišče prve stopnje iz čl. 354/II ZPP, ni ugotovilo.

Ob obravnavanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo in zaključilo,da je sodišče prve stopnje po temeljito izvedenem dokaznem postopku dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje vsebovana v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljiva, ter je pritožbene navedbe ne morejo omajati.Sicer pa je potrebno ugotoviti, da pritožnik ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje o sami prometni nezgodi,katere posledica je k sreči vtoževana terjatev, le materialna škoda na osebnem avtomobilu last zavarovanca tožeče stranke C. J.,ne izpodbija in se s tem zato pritožbenemu sodišču na pritožbeni stopnji ni bilo potrebno ukvarjati, oziroma sodbe v tem delu preizkušati. Enako velja tudi za višino vtoževane terjatve, saj se tudi v tem delu sodba pritožbeno ne izpodbija.

Po presoji pritožbenega sodišča je povsem brezpredmetna neupravičena in celo protispisna pritožbena graja o tem, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zato, ker v pravdnem postopku ni bila zaslišana mati mladoletnega K. B., K. M.. K čemu bi pripomoglo njeno zaslišanje oziroma njena izpovedba, pritožba ne pojasni docela.

Dejstvo je, da je v času prometne nezgode bil oče mladoletnega K. B., K.B. doma in takoj po dogodku tudi na kraju prometne nezgode (izpovedba K. B. starejšega, list. št. 87 spisa). Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo pravilno uporabilo s tem, ko se je glede odgovornosti za nastalo škodo oprlo na določili členov 165/IV ZOR in 166 ZOR.Pritožbi tudi v tej smeri, ob dejstvu, da gre za solidarno odgovornost staršev,ni mogoče pritrditi in nima prav, ko se istočasno ukvarja z nujnim sosporništvom, ki da naj bi veljalo za ta primer. Ob izrecni zakonodajalčevi volji, da starša odgovarjata solidarno, je sodišče določilo čl. 414/I ZOR popolnoma pravilno raztolmačilo, pri tem pa je potrebno poudariti, da je takšna rešitev na roko varovanju koristi oškodovanca, ki bi imel v primeru razvezanih staršev lahko kar precej preglavic, preden bi prišel do povrnitve škode. Tako pa je solidarnim zavezancem prepuščeno, da med sabo uredijo razmerja glede tistega,kar je plačal oškodovancu le eden od njih. To velja tudi za ta primer s pripombo, da ima pritožba prav v toliko, da ena oseba ne more biti sama s sabo solidarno odgovorna.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno na podlagi določila čl. 368 ZPP zavrnilo,o stroških pa odločilo na podlagi določila čl. 166/I ZPP, oboje v zvezi s čl. 498/I ZPP/99).