Jedro

Po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen je zahteva za denacionalizacijo enega od vlagateljev v korist vseh dedičev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, vezana samo pravica pravnih naslednikov glede premoženja njihovega skupnega pravnega prednika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 436/2001 z dne 10.3.2004, ponovno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.11.1999. S to odločbo je tožena stranka ob reševanju tožničine pritožbe odpravila delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 4.3.1999, in zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje prvostopnemu organu. Prvostopni organ je zavrnil zahtevek tožnice za vračilo v naravi več zemljišč v k.o. ..., ki so bila podržavljena I.Z. do 1/2, in sicer z utemeljitvijo, da zdajšnja tožnica kljub opozorilu zahtevka za denacionalizacijo ni spremenila, čeprav vrnitev v naravi ni več mogoča. Tožena stranka je delno odločbo prvostopnega upravnega organa odpravila, ker v upravnem spisu ni našla podatka, da tožnica vztraja le pri vrnitvi v naravi.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka sicer vsebinsko ugodila pritožbi tožnice, vendar ni v celoti sledila pritožbi in ni izrekla prvostopne delne odločbe za nično, to pa z razlogi, s katerimi se je prvostopno sodišče strinjalo. V obravnavani zadevi se odloča o vračanju premoženja upravičencu I.Z., razlastitvene odločbe pa se glasijo na I. oziroma A.Z., vsakemu do 1/2. Za vračilo tega premoženja je pravočasno vložila zahtevek le A.P., tožnica pa je v denacionalizacijski postopek vstopila šele v letu 1995. Zato bi bilo treba v upravnem postopku presoditi, ali je tožnica pravilno in pravočasno vstopila v postopek, in zavzeti stališče, ali tožnica izpolnjuje pogoje v smislu 2. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) torej, da je pravočasni zahtevek A.P. v korist tudi tožnici. Tožnica je kot pranečakinja pravna naslednica po I.Z., ne pa tudi po A.Z. in J.B., katerih pravna naslednica je A.P. V ponovljenem postopku bo torej treba zavzeti stališče tudi do tega vprašanja.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pojasni določbe ZDen oziroma kaj bo moral prvostopni organ napraviti v ponovnem postopku. V celoti vztraja pri svojih dosedanjih tožbenih navedbah in navedbah, podanih v upravnem postopku. Vztraja pri trditvi, da je bila z razlastitvenimi odločbami podržavljena gostilna J., saj gostilna ni imela svoje parcelne številke. Kršen je bil tudi postopek v upravnem sporu, saj ni prejela odgovora na tožbo, pa tudi vabila na glavno obravnavo, ki jo je izvedlo sodišče prve stopnje, ni pravilno prejela. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh tožbenih navedb.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnice izpolnjuje pogoje, da se jo lahko obravnava kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da mora organ prve stopnje v ponovljenem postopku zlasti ugotoviti pravočasnost tožničine zahteve za denacionalizacijo. V tem upravnem sporu je namreč predmet odločanja denacionalizacija zemljišč v k.o...., ki so bila podržavljen I.Z. do 1/2, denacionalizacijski postopek pa je začela A.P. Tej zahtevi se je po izteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen pridružila tudi tožnica. Zato sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da je zlasti sporno, ali je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo A.P., ki je svojo zahtevo za denacionalizacijo tega premoženja vložila pravočasno, hkrati zavarovala prekluzivni rok za vložitev zahteve tudi za tožnico, ki je svojo udeležbo v denacionalizacijskem postopku priglasila po izteku roka. Po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen, po kateri je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, in na katero se sklicuje tožnica, bi tožnica lahko bila upravičenka do denacionalizacije podržavljenega premoženja, če bi bila do denacionalizacije istega dela premoženja upravičena tudi A.P. Če pa A.P. ne izkazuje pravnega nasledstva po I. Z., bi morala tožnica zahtevo za denacionalizacijo vložiti znotraj prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo iz 1. odstavka 64. člena ZDen, to je do 7.12.1993. Tudi po usklajeni sodni praksi (sodbe VS RS, št. U 1547/94, I Up 439/2002 in I Up 348/2005) je po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen zahteva za denacionalizacijo enega od vlagateljev v korist vseh dedičev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, vezana samo pravica pravnih naslednikov glede premoženja njihovega skupnega pravnega prednika.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da sodišče ni odgovorilo na vse tožbene navedbe. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse relevantne tožbene zahteve, ki se nanašajo na sporno pravno razmerje, na vprašanja, ki pa se ne nanašajo na to razmerje, pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odgovoriti. Prav tako je sodišče prve stopnje lahko opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti tožnice, saj je bilo njeno vabilo izkazano. Tudi odgovor na tožbo, ki ni obrazložen in iz katerega ne izhajajo nova dejstva ali dokazi, s katerimi nasprotna stranka še ni bila seznanjena, ni odgovor na tožbo, ki bi ga bilo treba vročiti nasprotni stranki. Ker pa se je tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo sklicevala le na razloge iz svoje odločbe, ki jo tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, sodišče ni zagrešilo kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker tožnici ni vročilo takega odgovora.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.