Jedro

Glede na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi nična, to pomeni, kot da sploh ni bila sklenjena. Na podlagi nične pogodbe, ne morejo nastati nobene pravice oziroma obveznosti v smeri, kot se v pritožbi zavzema tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti odločb toženca št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 24. 10. 2022 in št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 3. 3. 2022. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb ter na ugotovitev, da tožniku s 30. 9. 2021 preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu OŠ A., za polni delovni čas 40 ur na teden. Nadalje je tudi odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je glede na obrazložitev sodišča prve stopnje bistveno za razsojo zadeve dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi s strani delovnega sodišča ugotovljena za nično. Pri odločitvi se sklicuje na prakso revizijskega sodišča, češ da delovno razmerje v primeru pomanjkanja elementa podrejenosti ni moglo nastati, medtem ko same prakse ne navaja. Glede zadeve VIII Ips 89/2008, na katero se sklicuje tožnik, pa sodišče zgolj pojasni, da ni primerljiva niti uporabljiva. V tem bistvenem delu sodba sploh ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Posledice ničnosti ureja 87. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Posledice ničnosti pogodbe o zaposlitvi so torej urejene le v razmerju med strankama pogodbe, ne pa tudi na področju priznavanja statusa zavarovanca, za kar gre v tej zadevi. Ničnost namreč ne učinkuje navzven. Ničen posel pravno res ne more obstati, vendar ne pomeni, da ga tudi dejansko ni bilo ali da se njegove posledice vselej odpravljajo tudi za nazaj. To ne izhaja niti iz materialnopravne podlage, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je očitno spustilo v ugotavljanje obstoja delovnega razmerja med strankama (in ugotovilo, da zaradi ničnosti pogodbe o zaposlitvi ni moglo niti nastati), čeprav po drugi strani zavzame stališče, da v primeru ničnosti pogodbe o zaposlitvi elementov delovnega razmerja ni dopustno ugotavljati. V tem delu si je sodba glede bistvenih razlogov v nasprotju. Delovno sodišče je tisto, ki določi dan prenehanja delovnega razmerja v primeru, kot je obravnavani, torej ko ena od pogodbenih strank izpodbija pogodbo o zaposlitvi in sodišče ugotovi, da je pogodba neveljavna. To izhaja iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1).1 Če bi držalo, da v primeru neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi avtomatično ni dopustno ugotavljati elementov delovnega razmerja, ali da se delovno razmerje ni moglo niti vzpostaviti, takšne določbe v ZDR-1 niti ne bi bilo. Razen tega je tudi presoja sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem delovnega razmerja materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje se je naslonilo na obrazložitev sodbe delovnega sodišča. Tudi v primeru, če je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena nezakonito (ali če sploh ni bila sklenjena), to še nič ne pove o elementu podrejenosti delavca od delodajalca v dejanskem delovnem razmerju, ki se med njima vzpostavi. Med tožnikom in delodajalcem sploh ni bilo sporno, ali je bil tožnik v delovnem razmerju ali ne. Če je delodajalec izpolnil in vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca, to še ne pomeni, da je izjavil, da ni bilo vseh elementov delovnega razmerja. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na sodno prakso.2 Podlaga za zavarovanje je določba 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).3 Ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 pravnomočno ugotovljena za nično, to še ne pomeni, da tožnik do tega dne ni bil v delovnem razmerju pri delodajalcu. Posledično mu ni mogoče odvzeti status zavarovanca oziroma mu odreči vključitev v zavarovanje za nazaj, to je od 16. 10. 2020 dalje. Toženec je izven svoje pristojnosti in arbitrarno odločil, da tožniku ne pripada status zavarovanca, kar je pravica iz delovnega razmerja. Res je, da je bil tožnik v času od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021 v bolniškem staležu, tako da dela, razen deloma prvi dan, dejansko sploh ni opravljal, vendar pa omenjeno na obstoj delovnega razmerja ne vpliva. Tudi sodišče prve stopnje kot posledico ničnosti pogodbe o zaposlitvi povsem arbitrarno šteje prenehanje lastnosti zavarovanca za nazaj, za kar pa ni nobene zakonske podlage. Izpodbijana odločba tako krši načelo pravne varnosti ter z ustavo zagotovljenih pravic tožnika. V predmetni zadevi je pravno razmerje, ki je bilo podlaga za zavarovanje, prenehalo na podlagi tožnikove odpovedi delovnega razmerja, ki jo je podal 30. 9. 2021, ne pa s 15. 10. 2020. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 24. 10. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ..., z dne 3. 3. 2022. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožniku s 15. 10. 2020 preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu OŠ A., za polni zavarovalni čas 40 ur na teden.

6. V zadevi je sporno vprašanje, ali je tožniku lastnost zavarovanca prenehala s 15. 10. 2020, kot je to odločil toženec, ali s 30. 9. 2021, kot to uveljavlja tožnik.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v bistvenem delu sodba sploh ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti. Tožnik s tem uveljavlja pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva in kaj je pri tem upoštevalo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je zadostna in omogoča preizkus pravilnosti sodbe.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - Tožnik je bil od 16. 10. 2015 dalje prijavljen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju.

- Tožnik je bil ravnatelj pri stranskem intervenientu in je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas mandata, ki se je iztekel 15. 10. 2020. Dne 10. 9. 2020 je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi št. ... za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, za delovno mesto učitelj v podaljšanem bivanju z datumom nastopa dela 16. 10. 2020. S pravnomočno sodbo5 je bilo ugotovljeno, da je pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 nična.

9. Toženec je na podlagi zahteve stranskega intervenienta (tožnikovega delodajalca), upoštevaje določbo 80. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZMEPIZ-1),6 ugotavljal obstoj zavarovalnega razmerja ter odločil kot izhaja iz izpodbijanih odločb. ZMEPIZ-1 namreč v 2. točki 80. člena določa, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bilo podlaga za zavarovalno razmerje.

10. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je za razsojo v predmetni zadevi odločilno dejstvo, da je sodišče v delovnem sporu z že omenjeno pravnomočno sodbo ugotovilo ničnost pogodbe o zaposlitvi, ki je bila 10. 9. 2020 sklenjena med tožnikom in stranskim intervenientom. Podlago za svojo odločitev je imelo v določbi 15. člena ZDR-1. Že sodišče prve stopnje podrobno povzema razloge, na podlagi katerih je bila ugotovljena ničnost pogodbe o zaposlitvi. Ključno pri tem je, da je tožnik (delavec) izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je nastopal v dvojem statusu, torej kot delavec in delodajalec. Takšno nastopanje pa je po stališču delovnega sodišča v nasprotju z moralnimi načeli. Pogodba o zaposlitvi pa je posledično nična, kot to izhaja iz prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),7 ki se pri ugotavljanju ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi in pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, smiselno uporablja, če ZDR-1 ne določa drugače. Razen tega je po stališču delovnega sodišča pogodba o zaposlitvi nična tudi zato, ker je tožnik kršil Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK).8 V 37. členu navedenega zakona je namreč kodificirano temeljno moralno načelo, ki se nanaša na dolžnost izogibanja nasprotju interesov.

11. Glede na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi nična, to pomeni, kot da sploh ni bila sklenjena. Na podlagi nične pogodbe, ne morejo nastati nobene pravice oziroma obveznosti v smeri, kot se v pritožbi zavzema tožnik.

12. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na določbo četrtega odstavka 118. člena ZDR-1, kjer je določeno, da sodišče določi dan prenehanja delovnega razmerja tudi v primeru, ko ena od pogodbenih strank izpodbija pogodbo o zaposlitvi in sodišče ugotovi, da je pogodba neveljavna. Sodišče v delovnem sporu ni določilo dan prenehanja delovnega razmerja, saj za to tudi ni bilo nobene potrebe. Tožniku se je namreč delovno razmerje izteklo s prenehanjem mandata s 15. 10. 2020. Pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020, na podlagi katere naj bi bil tožnik, za nedoločen čas s polnim delovnim časom, zaposlen na delovnem mestu učitelj v podaljšanem bivanju, z datumom nastopa dela 16. 10. 2020, pa je nična.

13. V tem primeru tudi ni bilo nobene osnove, da bi se ugotavljali elementi delovnega razmerja, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se tudi ni spustilo v ugotavljanje elementov delovnega razmerja in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Iz pojasnila izhaja, da delovno razmerje zaradi ničnosti pogodbe o zaposlitvi sploh ni moglo nastati, zato tudi ugotavljanje, ali obstajajo elementi delovnega razmerja in ali je tožnik 16. 10. 2020 nastopil delo, ni bilo potrebno niti relevantno. S tem v zvezi je tudi pravilno pojasnilo, da tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožnik (VIII Ips 89/2008) za rešitev predmetne zadeve ni relevantna oziroma uporabljiva. Navedena zadeva se namreč nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na neustrezno delovno mesto.

14. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe o arbitrarni odločitvi in kršitvi z ustavo zagotovljenih pravic tožnika. Ključno pri sami odločitvi je dejstvo, da tožnik v spornem obdobju ni izpolnjeval zakonsko določenih pogojev, določenih v prvem odstavku 14. člena ZPIZ-2, da bi bil obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja. Tožnik namreč ni bil v delovnem razmerju in v tem primeru je toženec pravilno odločil, da tožniku preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja s 15. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno podredni tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

15. Utemeljeno pa je zavrnilo tudi primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti spornih odločb. Pri tem je ustrezno pojasnilo pravno podlago za odločanje toženca in tudi dejstvo, da za ničnost niso izpolnjeni pogoji, določeni v 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).9 Pritožbeno sodišče z razlogi v celoti soglaša. 16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 2 Glej VIII Ips 89/2008 z dne 23. 6. 2009. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Sodba Delovnega sodišča v Kopru, Zunanji oddelek v Novi Gorici opr. št. Pd 81/2020 z dne 13. 5. 2021, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 410/2021 z dne 30. 9. 2021. 6 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 45/2010 s spremembami. 9 Ur. l. RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami.