Jedro

Hrvaška je svojo odgovornost za obravnavanje prošnje na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III že potrdila. S tem je vzpostavljen položaj, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena navedene uredbe dolžna tudi obravnavati.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Vsebina izpodbijanega sklepa

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 30. 8. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s 3. točko 27. člena Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 10. 8. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Tožniku so bili ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 4. 8. 2023 vnesla že Hrvaška. Zato je toženka 16. 8. 2023 Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za sprejem tožnika in od nje 30. 8. 2023 prejela odgovor, da na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca, s pojasnilom, da je prosilec 4. 8. 2023 na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

3.Toženka je ob prisotnosti tolmača za arabski jezik tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 14. 9. 2023 opravila osebni razgovor. Tožnik je na razgovoru povedal, da ima zadržke pred predajo Hrvaški, saj je bil tam prisiljen oddati prstne odtise, ne da bi mu kdo pojasnil, zakaj jih daje. Na Hrvaško mu je sicer uspelo priti v prvem poskusu. Prišel je ponoči in zagledal nek podzemni parkirni prostor, kjer je malo počival. Zgodaj zjutraj je v garažno hišo prišla policija in ga skupaj z drugimi begunci odpeljala v nek prostor, v katerem je bil okoli osem ur, od tam pa še v drug kletni prostor, kjer je dal prstne odtise. Povedal je še, da je bil na Hrvaškem brez prevajalca, policisti so bili do njega verbalno nasilni. Čeprav ni storil nič narobe, so nanj so kričali, kot da je koga ubil. Niso mu dali priložnosti, da bi kaj vprašal, zato tudi ni zaprosil za tolmača. Kljub temu, da je štiri dni hodil po gozdu, so ga pustili brez hrane in pijače, zato je bil dehidriran. Ker so nanj kričali in ker je bil utrujen od naporne poti, je samo ubogal in brez premisleka dal prstne odtise, da ne bi bilo kaj narobe. Po odvzemu prstnih odtisov so mu na policijski postaji, ki je bila 40 km stran od bosansko-hrvaške meje, dali papir, na katerem je pisalo, da mora v roku 24h zapustiti Hrvaško ozemlje, in ga vrnili nazaj na bosansko-hrvaško mejo. Takrat je imel pri sebi le 10 evrov, zato mu je kolega posodil denar, da se je pripeljal do Zagreba, od koder je nato peš odšel proti Sloveniji. Dodal je še, da ne misli, da vsi Hrvati grdo ravnajo z begunci, a z njim so nekateri grdo ravnali. Ne ve, zakaj, saj je miroljuben človek, ki je v Evropo je prišel pošteno delati in iskati mednarodno zaščito. Razen s policijo v času bivanja ni imel stika z drugimi uradnimi osebami, le z običajnimi ljudmi, ki jih je srečal na poti in so mu dali hrano. Na Hrvaškem ga niso pripeljali v azilni dom, niti ni vedel, kje ta dom je.

4.Po presoji toženke je v obravnavani zadevi bistveno, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Pri tem je odločilno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Toženka poudarja, da tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Zanj se postopek za priznanje mednarodne zaščite ni niti začel, saj na Hrvaškem ni nameraval ostati oziroma tam vložiti prošnje. Zaradi kratkotrajnega bivanja na Hrvaškem ni imel stika z nobeno uradno osebo, pristojno za obravnavo prošenj. Tožnikove izjave o grdem ravnanju hrvaških policistov tako ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in sprejema oziroma nevarnosti, da bo tožnik, če bo predan Hrvaški, deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V zvezi s tožnikovimi trditvami o prisilnem odvzemu prstnih odtisov toženka opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023. Glede odsotnosti tolmača v policijskem postopku toženka pojasnjuje, da bo tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policijskega postopka. To pomeni, da ga bodo ob morebitni predaji na Hrvaškem sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Če bo tam izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, bo nastanjen v azilni dom, v postopku pa mu zagotovljen tudi tolmač.

5.Toženka je še preučila "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki jih je v postopku predložil tožnikov pooblaščenec, do katerih se je v izpodbijanem sklepu opredelila in zaključila, da se nanašajo na ravnanje s prebežniki, ki ilegalno vstopajo na Hrvaško, ter na nezakonita vračanja in onemogočanje dostopa do azila, kar za tožnika, ki mu je bil postopek mednarodne zaščite omogočen, ni upoštevno. Iz predloženih informacij pa ne izhaja, da bi bili prosilci, ki so Hrvaški predani iz drugih držav članic EU, kakor koli ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz aktualnih poročil AIDA in EUAA izhaja, da ima Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo članico EU ne bi smela biti sporna. Glede predloženih sodb tujih sodišč toženka pojasnjuje, da so bile izdane v konkretnih primerih, ki jih ni mogoče posploševati na vse prosilce, še zlasti ne na tiste, ki so Hrvaški vrnjeni v dublinskem postopku. Sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem po toženkinem mnenju ne izkazujejo niti odgovori Hrvaškega pravnega centra (v nadaljevanju HPC), ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, saj iz njih izhaja, da v sprejemnih centrih ni prisoten že skoraj tri leta. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023 toženka še navaja, da pristojni evropski organi, kot sta Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), dokumentov, v katerih bi bil hrvaški azilni sistem prepoznan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa taki dokumenti niso znani Vrhovnemu sodišču.

Tožnikove trditve

6.Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega sklepa zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S sklicevanjem na tretji odstavek 3. člena Uredbe Dublin III in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 opozarja na obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Tožnik nasprotuje ugotovitvi, da Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Iz tožnikove izpovedi na osebnem razgovoru in predloženih informacij o stanju na Hrvaškem ter sodb tujih sodišč, ki sta jih v upravnem postopku predložila tožnikov pooblaščenec in tožena stranka, naj bi izhajalo, da na Hrvaškem posameznikom sistematično onemogočajo dostop do azilnega postopka in da so osebe tam izpostavljene mučenju ter nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik zato meni, da se pri njegovi predaji Hrvaški ni mogoče slepo zanašati na načelo zaupanja med državami članicami EU.

7.Tožnik navaja, da je treba upoštevati, da je poročilo AIDA iz leta 2023 pripravil HPC. Zato je ob ugotovitvah iz tega poročila, na katere se sklicuje toženka, nujno upoštevati še odgovor navedenega pravnega centra, ki ga je v spis predložil tožnikov pooblaščenec, in sicer da pri predajah prosilcev predstavniki HPC niso prisotni in da so informacije HPC stare že več let. To naj bi uporabnost AIDA poročila močno zmanjšalo. Glede sklicevanja toženke na sodbo Švicarskega federativnega administrativnega sodišča v St. Gallenu št. E-1488/2020 z dne 22. 3. 2023 tožnik navaja, da se strinja s stališčem, da je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec na Hrvaškem dostop do azilnega postopka, vendar meni, da je dokazal, da Hrvaška dostop sistematično onemogoča, zato je bilo dokazno breme, da dokaže nasprotno, na toženki. Tožnik še navaja, da so informacije toženke glede nizozemske sodne prakse zastarele in napačne, saj iz poročila AIDA iz leta 2023 izhaja novejša nizozemska praksa z dne 13. 4. 2023, iz katere izhaja ustavitev dublinskih transferjev na Hrvaško. Tudi iz informacij EUAA iz leta 2022 po tožnikovem mnenju izhaja, da se odločitve o (ne)vračanju prosilcev na Hrvaško razlikujejo od primera do primera, kar kvečjemu dokazuje kompleksnost in neenotnost odločanja v tovrstnih primerih, ne pa da imajo osebe, ki so predane Hrvaški, dostop do azilnega postopka. Neobstoja sistemskih pomanjkljivosti naj ne bi izkazovala niti statistika o dublinskih transferjih, saj je na njeni podlagi mogoč tudi nasproten sklep, kot ga je naredila toženka, in sicer da nekatere države (npr. Italija) prosilcev na Hrvaško ne vračajo več in v letu 2023 niso izvedle niti enega transferja. Tožnik izpostavlja, da informacije, ki jih je v postopku predložil njegov pooblaščenec, vključujejo štiri sodbe ESČP, večje število sodb sodišč drugih držav članic EU ter poročila organizacij CPT, ECRE (AIDA), Amnesty International, zato ni mogoče, da bi situacijo na Hrvaškem obravnavali in grajali še kakšni višji organi. Glede zagotovila Hrvaške dublinske enote pa tožnik meni, da je logično, da bo Hrvaška sama zase odgovorila, da so postopki pri njih ustrezni, zato po njegovem mnenju taka zagotovila nimajo posebne dokazne vrednosti in je treba stanje raziskati s pomočjo neodvisnih in zaupanja vrednih virov.

8.Tožnik izpodbija toženkino stališče, da je za presojo v obravnavani zadevi bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Meni, da je glede dopustnosti predaje treba upoštevati tudi, ali bodo prosilci dejansko imeli dostop do azilnega sistema na Hrvaškem in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023. Tožnik še navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno, ali je na Hrvaškem imel status prosilca ali ne, saj toženka po eni strani trdi, da je bil v evidenco Eurodac zaveden kot prosilec, po drugi strani pa, da se za zanj postopek za priznanje mednarodne zaščite na Hrvaškem ni niti začel. Tudi iz dokumenta Eurodac search result je razvidno, da je bil tožnik v bazo 4. 8. 2023 ob 8:12 vnesen kot tujec in istega dne ob isti uri tudi kot prosilec. Če drži, da je imel tožnik od 8:12 dalje status prosilca, je po tožnikovem mnenju pri odločanju o vračanju treba upoštevati vse dogajanje na policijski postaji od navedene ure dalje (odsotnost tolmača, kričanje, poniževanje, izročitev papirja o izgonu ter vrnitev na mejo z Bosno). Če drži trditev toženke, da se za tožnika na Hrvaškem postopek za priznanje mednarodne zaščite še ni začel, pa je toženka zmotno uporabila materialno pravo, saj se točka (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III nanaša na vračanje oziroma sprejem prosilca, katerega prošnja se je na Hrvaškem že začela obravnavati, ne pa na položaj, ko prošnja še ni bila vložena in se šele določa odgovorna država članica. Druge pravne podlage za tožnikovo predajo Hrvaški po njegovem mnenju v Uredbi Dublin III ni.

9.Tožnik predlaga tudi, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do njegove pravnomočnosti. Meni, da nima očitno neutemeljenega zahtevka glede prepovedi nečloveškega ravnanja, zato bi moralo imeti njegovo pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep suspenzivni učinek. V nasprotnem primeru bi bili kršeni njegovi pravici do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva, saj vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ob morebitnem uspehu s pravnim sredstvom ne bi bila več mogoča, zlasti ob dejstvu, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v Srbijo in Bosno.

Navedbe toženke

10.Toženka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Ponovno poudarja, da po podani nameri za mednarodno zaščito tožnik na Hrvaškem po lastni izjavi ni imel več kontakta in težav s hrvaško policijo. Sam naj bi navedel, da uradnih oseb pristojnega ministrstva ni srečal in da je pred podajo uradne prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil hrvaško ozemlje. Glede relevantnosti ravnanj hrvaške policije toženka opozarja na stališča iz sodbe Upravnega sodišča I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022. Navaja, da se je pri pristojnih hrvaških organih pozanimala in prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem obravnavani v skladu s 4. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) ter 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), zagotovljen jim je dostop do azilnega postopka in tudi sodno varstvo. Tožnikove trditve, da so mu na Hrvaškem kljub temu, da je bil v evidenco Eurodac vnesen kot prosilec, dali papir o izgonu in ga vrnili na mejo z Bosno, toženka ocenjuje kot nedokazljive in del tožnikovega subjektivnega doživljanja, ki ga tožnik ni dokazal (npr. s predložitvijo omenjenega papirja).

Sodna presoja

11.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine sodnega spisa (prilogi B1 in B2) ter upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo. Navedene listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane. Zaslišalo je tožnika. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

12.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Po prvem odstavku 3. člena te uredbe države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

13.Toženka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Po njeni presoji odgovornost Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Hrvaška strinjala.

Glede pridobitve statusa prosilca

14.Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu z 9. členom Uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe komisije (ES) št. 1560/2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, če ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

15.Tožnik navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno, ali je na Hrvaškem imel status prosilca ali ne. Ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Toženka je obrazložila, da je Hrvaški poslala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca zato, ker je bil tožnik v evidenco Eurodac že vnesen s strani Hrvaške, in sicer 4. 8. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito. Obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ni sama s sabo v nasprotju, saj je iz nje jasno razvidno, da je toženka štela, da je tožnik na Hrvaškem izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, uradne prošnje pa nato ni podal, saj niti ni prišel do azilnega doma in na začetek postopka z njegovo prošnjo ni počakal. Iz dokumenta Eurodac search result je sicer res razvidno, da je bil tožnik v bazo 4. 8. 2023 ob 8:12 na Hrvaškem vnesen tudi s sklicno številko (case ID) "2", torej kot tujec. Vendar je ob nespornem dejstvu, da je bil tožnik v bazo zaveden tudi s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe "Eurodac"), toženka obrazec za sprejem prosilca, ki ga je poslala Hrvaški, utemeljeno oprla na točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Za uporabo navedene določbe Uredbe Dublin III, po kateri je odgovorna država članica zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je podal prošnjo v drugi državi članici, zadošča, da je ta v odgovorni državi članici že pridobil status prosilca. Tak status pa je tožnik lahko pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.

16.Tožnik je na glavni obravnavi sicer izpovedal, da na Hrvaškem ni nikoli izrazil želje, da bi podal prošnjo za mednarodno zaščito. Vendar je navedeno po presoji sodišča malo verjetno, saj ni logično, da bi Hrvaška tožnika ob odvzemu prstnih odtisov v bazo Eurodac zavedla kot prosilca, če tam ne bi (vsaj ustno) zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma v zvezi s tem izrazil namere. Tudi če bi bila ta tožnikova izjava resnična, pa to na odgovornost Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje po Uredbi Dublin III ne bi vplivalo, saj ni sporno, da je tožnik na Hrvaško prišel z nezakonitim prečkanjem bosansko-hrvaške meje. Tudi v takem primeru bi bila torej vzpostavljena odgovornost Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena in točka a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III).

17.Z vidika pravice do učinkovitega dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite pa je bistveno, da je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III že potrdila. S tem je vzpostavljen položaj, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena navedene uredbe dolžna tudi obravnavati.

Glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom

18.Tožnik izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

19.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

20.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejeli stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

21.V obravnavani zadevi je sporno, ali zaradi policijske obravnave tožnika na Hrvaškem obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški na podlagi uredbe Dublin III. Tožnik je na osebnem razgovoru pri toženki povedal, da je bil na Hrvaškem prisiljen oddati prstne odtise, ne da bi mu kdo pojasnil, zakaj jih daje. Prevajalca ni bilo, policisti so bili do njega verbalno nasilni. Čeprav ni storil nič narobe, so nanj so vpili, kot da je koga ubil. Kljub temu, da je štiri dni hodil po gozdu, so ga pustili brez hrane in pijače, zato je bil dehidriran. Ker so nanj kričali, in ker je bil utrujen od naporne poti, je samo ubogal in brez premisleka dal prstne odtise, da ne bi bilo kaj narobe. Na Hrvaškem ga niso pripeljali v azilni dom, niti ni vedel, kje ta dom je. V tožbi tožnik sicer navaja, da se je neprimerno ravnanje policistov nadaljevalo tudi po oddaji prstnih odtisov, torej po tem, ko je po mnenju toženke pridobil status prosilca. Vendar teh navedb na zaslišanju na glavni obravnavi tožnik ni prepričljivo potrdil. Najprej je povedal, da so jim po oddaji prstnih odtisov dali nek papir, na katerem je pisalo, da morajo v 24h zapustiti Hrvaško, in da so jih nato odpeljali do bližine hrvaško-bosanske meje, a so se vrnili v Zagreb, kjer so se z avtobusom odpeljali proti Sloveniji. Nato je povedal, da so jih policisti zaslišali, odvzeli prstne odtise in pustili na prostost. Pri tem je na ponovno vprašanje, kaj se je zgodilo, ko so zaključili postopek na policiji, tožnik izjavil, da so jim povedali, kako se pride do Zagreba. Na izrecno vprašanje, ali jih policisti potem niso peljali do bosansko-hrvaške meje, je povedal, da so napisali na košček papirja naslov oziroma kako se pride do Zagreba. Sodišče tako ne more slediti prvotni tožnikovi verziji, da so ga policisti po odvzemu prstnih odtisov peljali do hrvaško-bosanske meje. Kot neprepričljivo sodišče ocenjuje tudi tožnikovo izjavo, da je od policije prejel papir, na podlagi katerega bi moral hrvaško ozemlje zapustiti v roku 24h. Tožnik je namreč sam povedal, da dokumenta ni razumel. O tem, da gre za tak papir, je samo sklepal, saj je pisalo "24h", to pa naj bi mu povedal tudi eden od migrantov, s katerimi je bil. Tožnik torej ni izkazal, da bi vsebino dokumenta res poznal, v postopku pa ga tudi ni predložil (na Hrvaškem naj bi mu padel v lužo in ga je tam pustil). Zgolj navedba "24h" pa ne more pomeniti, da je bila to zahteva za zapustitev države, saj bi to lahko bil tudi rok, v katerem bi se moral tožnik zglasiti v azilnem domu. Sodišče tako ne dvomi v pravilnost toženkine dokazne ocene, da tožnikove trditve o neprimernem ravnanju hrvaških policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec v zvezi z nezakonitim vstopom na Hrvaško, in ne kot prosilec. Z drugimi uradnimi osebami tožnik na Hrvaškem ni imel stika in do azilnega doma nesporno tudi ni prišel.

22.Sodišče pritrjuje stališču toženke, da je pri presoji ovir za predajo Hrvaški bistveno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru. Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo. Tožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca (torej po odvzemu prstnih odtisov in vnosu v evidenco Eurodac pod št. "1"). Navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov (verbalno nasilje, kričanje, odrekanje hrane in pijače), tudi če so resnične, pa ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

23.Kot je pravilno poudarila toženka, tožnika ob predaji Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. V dublinskem postopku bo imel zagotovljene različne pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja. Morebitnih drugih (osebnih) okoliščin, zaradi katerih bi bil prav tožnik deležen nečloveškega ravnanja, zaradi česar bi morala toženka od Hrvaške pred predajo pridobiti posebna zagotovila, pa tožnik ni zatrjeval.

24.Da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki nenazadnje ne izkazujejo niti tožnikove trditve o sistematičnem onemogočanju pravice do dostopa do azilnega postopka (t. i. pushbacks) in zavračanju vsebinskega odločanja o podanih prošnjah za mednarodno zaščito. Tožnik se v tožbi ponovno sklicuje na informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil že v upravnem postopku, iz katerih naj bi izhajalo, da se prosilci za azil na Hrvaškem soočajo z oblikami policijskega nasilja, da jim je onemogočen dostop do azila in da jih policija nezakonito vrača v tretje države, ki niso članice EU. Do vsega tega se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zelo natančno opredelila in je tudi v tem delu sklep dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Sodišče se z opredelitvijo toženke do predloženih informacij o stanju na Hrvaškem in do posameznih sodb tujih sodišč strinja in se zato v tem delu sklicuje na razloge iz izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

25.Sodišče le dodaja, da iz informacij, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo Hrvaška tožnika, ki bo predan v dublinskem postopku (pri čemer je Hrvaška že sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje), prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje, oziroma da ga bo izpostavila ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju. Glede sklicevanja na sodbe nižjih sodišč nekaterih evropskih držav (tožnik kot upoštevno izpostavlja zlasti odločitev nizozemskega oddelka za upravnosodno pristojnost Državnega sveta z dne 13. 4. 2022, iz katere naj bi izhajala zaustavitev vseh vračanj na Hrvaško), pa sodišče poudarja, da odločitev sodišč, ki so bile v posameznih zadevah sprejete ob upoštevanju okoliščin konkretnih primerov, ni mogoče posploševati. Tudi sicer iz izpostavljene tuje sodne prakse, kot sam ugotavlja že tožnik, izhaja, da se odločitve o (ne)vračanju na Hrvaško razlikujejo od primera do primera, in torej ne morejo dokazovati ne tega, da imajo osebe na Hrvaškem (vedno) dostop do azilnega postopka, niti da se jim tak dostop sistematično onemogoča.

26.Relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki bi izkazovala sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku glede prosilcev, ki so predani v dublinskem postopku, po vedenju sodišča ni. Navedeno ne izhaja niti iz poročila EUAA z dne 4. 7. 2023, ki zgolj opisuje različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev, medtem ko je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem ni upoštevno niti tožnikovo sklicevanje na odgovor HPC, iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, in da HPC nima novih informacij o situaciji na terenu. Odsotnost organizacije, ki bi nadzirala te postopke namreč še ne pomeni, da so v teh postopkih podane kakršne koli sistemske pomanjkljivosti. Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da navajanje statistike o tem, koliko predaj je bilo v letošnjem letu iz različnih držav izvedenih na Hrvaško, ne pove ničesar, saj je po mnenju sodišča visoka številka opravljenih predaj v dublinskih postopkih (največ iz Nemčije, Avstrije in Švice) lahko indic, da v hrvaškem azilnem postopku ni sistemskih pomanjkljivosti, ki bi na splošno (brez presoje okoliščin konkretnih primerov) preprečevale predaje.

27.Tožnik v tožbi tudi navaja, da splošno zagotovilo Hrvaške dublinske enote (priloga B1) nima posebne dokazne vrednosti. Sodišče se s tem ne strinja, saj med Slovenijo in Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, na podlagi katerega se razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse države članice spoštujejopravo Unije in posebno temeljne pravice, priznane s tem pravom. Poleg tega iz dopisa pristojnih hrvaških organov z dne 30. 8. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, izhaja, da navedeni organi povprašujejo o tem, ali ima tožnik kakršne koli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, zanj osebno ("for the person concerned") pa zagotavljajo, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem času in da bo nastanjen v sprejemnem centru, ki ustreza evropskim standardom. To po mnenju sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP.

28.Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča zakonita in pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

29.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

30.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

31.Tožnik meni, da nima očitno neutemeljenega zahtevka (t. i. arguable claim) glede prepovedi nečloveškega ravnanja, zato bi moralo imeti pravno sredstvo zoper izpodbijani akt suspenzivni učinek, saj bi bila v nasprotnem primeru kršeni njegovi pravici do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva. Meni, da če bi bil predan Hrvaški še pred pravnomočno odločitvijo, vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ob morebitnem uspehu s pravnim sredstvom ne bi bila več mogoča, zlasti ob dejstvu, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v Srbijo in Bosno.

32.ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, zato za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1. Splošnega nesuspenzivnega učinka tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz sodbe SEU v zadevi Ghezelbash, C-63/15, z dne 7. 6. 2016 (59. točka obrazložitve) glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.

33.Sodišče je že v okviru presoje tožbe kot neutemeljene zavrnilo tožnikove navedbe glede nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja zaradi sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem. Zato tožnik težko popravljive škode s temi navedbami ne more utemeljiti. Z izvršitvijo izpodbijanega akta pa tožniku tudi ne bo kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva ali pravnega sredstva. Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Hrvaški, bi ga v takem primeru Hrvaška torej ponovno vrnila Sloveniji. Tožnik pa tudi ni izkazal nevarnosti, da bi bili prosilci, ki so vrnjeni Hrvaški in tam nato vložijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, brez obravnave njihove prošnje odstranjeni iz države.

34.Ker tožnik ni izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III.

2Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe Dublin III, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba "Eurodac".

3Uredba komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.

4Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 12. točka obrazložitve, in sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Bundesrepublik Deutschland proti SE, C-768/19, z dne 9. 9. 2021, 48. in 49. točka obrazložitve.

5Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023, 9. točka obrazložitve.

6Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 10. točka obrazložitve.

7Člen 4 Listine EU določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

8Primerjaj sodbo SEU v združenih zadevah N.S. in drugi, C-411/10 in C-493/10, z dne 21. 12. 2011, 85. točka obrazložitve.

9Prav tam, 88. točka obrazložitve.

10Prav tam, 94. točka obrazložitve.

11Tako Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023, 11. točka obrazložitve.

12Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023. Enako tudi sodba I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, s katero je Vrhovno sodišče na podlagi pritožbe toženke razveljavilo sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, na katero se v tožbi obširno sklicuje tožnik.

13Da z argumenti, ki se nanašajo na prakse v zvezi s pogoji za prehod zunanjih meja države članice in vložitev prošenj za mednarodno zaščito na teh mejah, ni mogoče dokazati predvidljivih pogojev sprejema prosilca v primeru predaje v to državo članico, meni tudi generalni pravobranilec Jean Richard De La Tour v sklepnih predlogih v odprti zadevi X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-392/22, z dne 13. 6. 2023.

14Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.

15Da taka poročila niso znana niti Vrhovnemu sodišču, je razvidno na primer iz sodbe I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023, 11. točka obrazložitve.

16Tudi Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja težko popravljiva škoda že zato, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije. Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, 19. točka obrazložitve.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.