Jedro

Po pravnomočnosti odločitve zaradi motenja posesti stvarne služnosti, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetnem postopku izvršbe, je bilo v petitornem sporu dokončno odločeno o vprašanju stvarne služnosti upnikov, s tem pa je odpadla potreba po posestnem varstvu, do katerega sta bila upravičena upnika na podlagi uspeha v motenjski pravdi. V primeru, ko je v petitornem sporu odločeno o pravici do posesti, je to mogoče uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku, ki temelji na sklepu o motenju posesti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „1. Izvršba se ustavi.

2. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka ugovora po izteku roka.“

II. Upnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi z dne 15. 4. 2008 in predlog za izvršbo zavrglo (prvi odstavek izreka sklepa) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka (drugi odstavek sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta upnika iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor dolžnika zavrne ter se mu naloži plačilo stroškov upnikov z ugovorom in pritožbenim postopkom, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Trdita, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo preseglo predlog dolžnika iz ugovora in je s tem zaradi prekoračitve zahtevka storilo bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na odločitev. Menita, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je svojo odločitev utemeljilo z obstojem litispendence, ob tem pa zavrglo predlog, ki je bil vložen prvi, namesto, da bi zavrglo predlog v kasneje začetem postopku. Trdita, da ima pravnomočnost v okviru izvršilnega postopka drugačen pomen kot v pravdnem in drugih postopkih, saj se v izvršilnem postopku ne odloča, temveč zgolj izvršuje odločitve, ki so bile s strani sodišča že sprejete. Po njunem mnenju je to razlog, zakaj litispendenci ne moremo pripisovati enakega pomena, kot ga ima v okviru pravde, kjer je logično, da sodišče ne sme izdati dveh različnih odločitev. Menita, da bi bil ugovor v enem izmed dveh vzporednih izvršilnih postopkov možen kvečjemu tedaj, ko bi bila izvršba v enem od postopkov dejansko opravljena. Vložitev ugovora po izteku roka po njunem mnenju ne vpliva na to, da bi izdani sklep o izvršbi izgubil lastnost pravnomočnosti. Kot nesprejemljivo grajata, da se v vseh teh letih sklep o izvršbi še ni realiziral, izvršilni naslov je namreč sodna odločba, ki je pravnomočna že od začetka leta 2008. Dalje menita, da je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju nepravilno sledilo napotkom višjega sodišča iz odločbe, s katero je odločalo o pritožbah zoper prvotno izdani sklep o vloženem ugovoru. Navajata, da je kot edino pomanjkljivost prvotnega izdanega sklepa višje sodišče omenilo, da ta ni jasno opredeljeval, glede česa naj bi se izvršba nadaljevala. Trdita, da sta izvršilna postopka potekala na podlagi različnih izvršilnih naslovov, zaradi česar v nobenem primeru ne moremo govoriti o litispendenci, ta različna naslova pa se po bistveni vsebini (glede točnih ravnanj in lokacij) ne pokrivata povsem, zato tudi popolnega prekrivanja dejanj, ki naj bi se opravila v okviru izvršbe, ne more biti in posledično tudi ne morebitne litispendence. Opozarjata, da se sodišče sploh ni spustilo v presojo dejanskega pokrivanja odločitev v posesornem in petitornem sporu, tega pa niti ni moglo storiti, ker dolžnikov ugovor o tem ni vseboval ustrezne oziroma zadostne trditvene podlage. Po mnenju upnikov bi dolžnik v svojem ugovoru po izteku roka moral natančno pojasniti, kateri del prvotno dovoljene izvršbe naj zaradi poznejše odločitve v petitornem sporu ne bi bil dopusten, zgolj splošno sklicevanje na poznejšo odločitev pa ne zadostuje. Dalje menita, da zgolj to, da je posesornemu sledil petitorni spor, ne pomeni ničesar, še najmanj to, da naj bi odločitev o petitornem sporu avtomatično prevladala nad posesorno odločitvijo. Nadalje trdita, da se je glede na njun uspeh upnikov kvečjemu potrdila njuna pravica do posesti, kot je bila ugotovljena že v posestnem sporu, zaradi česar poznejša odločitev ne more in ne sme predstavljati prikrajšanja upnikov na kakršenkoli način. Menita, da je ugovor zato, ker dolžnik svoje trditvene podlage po vložitvi ugovora ne more več dopolnjevati, treba zavrniti. Priglašata stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. Višje sodišče zaradi večje preglednosti najprej na kratko povzema potek sodnih postopkov v zvezi s posestjo služnosti dovoza in dostopa prek dolžnikove nepremičnine parc. št. 236/2 k. o. X v korist nepremičnin upnikov 236/3 in 236/4 k. o. X. Spor zaradi motenja posesti stvarne služnosti (t. i. motenjska ali posesorna pravda), ki sta ga pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki sprožila zoper dolžnika tega postopka upnika, se je končal z izdajo sklepa št. P 71/2006 z dne 7. 11. 2007, ki je postal pravnomočen 30. 1. 2008, izvršljiv pa 8. 3. 2008 (odločitev o stroških) oziroma 1. 3. 2008 (preostanek sklepa). Ugotovljeno je bilo motenje posesti v izvrševanju dovoza in dostopa do nepremičnin upnikov s strani dolžnika, ki mu je bila naložena vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepoved nadaljnjih posegov v posest upnikov.

Na podlagi odločitve v tej motenjski pravdi sta upnika 25. 3. 2008 sprožila predmetni postopek izvršbe.

Sočasno s sporom zaradi motenja posesti stvarne služnosti je pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki potekal tudi postopek zaradi ugotovitve neobstoja stvarne služnosti in prepovedi vznemirjanj (tožbo je vložil dolžnik iz predmetne zadeve) ter zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti in varstva služnostne pravice (nasprotna tožba upnikov v predmetni zadevi) pod št. P 23/2007. V tem t. i. petitornem sporu je sodišče prve stopnje 27. 5. 2009 izdalo sodbo, ki je postala pravnomočna 17. 3. 2010, izvršljiva pa 24. 4. 2010, z njo pa je sodišče delno ugodilo upnikoma tako, da je ugotovilo obstoj stvarne služnosti hoje in vožnje z nemotornimi vozili po opredeljeni trasi na parc. št. 236/2 k. o. X v širini 80 cm.

Po odločitvi v petitornem sporu sta upnika iz predmetnega izvršilnega postopka 24. 9. 2010 vložila predlog za izvršbo, izvršilni postopek v tej zadevi pa poteka pod št. I 125/2010 in še ni končan.

6. Po pravnomočnosti odločitve zaradi motenja posesti stvarne služnosti, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetnem postopku izvršbe, je bilo v petitornem sporu dokončno odločeno o vprašanju stvarne služnosti upnikov (obstoj, obseg ter potek), s tem pa je odpadla potreba po posestnem varstvu, do katerega sta bila upravičena upnika na podlagi uspeha v motenjski pravdi. Namen posestnega varstva je namreč v začasni oziroma provizorni ureditvi, ki traja do tedaj, dokler nekdo v pravdi ne dokaže, da ima do posesti pravico (sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 621/2011 z dne 22. 6. 2011). V primeru, ko je v petitornem sporu odločeno o pravici do posesti, je to mogoče uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku, ki temelji na sklepu o motenju posesti (sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 3655/2011 z dne 5. 10. 2011), prav to pa se je zgodilo v tej zadevi. Ker je sodišče vprašanja v zvezi s posestjo stvarne služnosti v petitorni pravdi uredilo drugače, kot je bilo to začasno urejeno v motenjski pravdi, izvršba odločitve glede motenja posesti ni več potrebna in s tem tudi ne več dopustna. Pritožba neutemeljeno trdi, da zaradi neujemanja odločitev v motenjskem in petitornem sporu lahko do končanja izvršbe v enem izmed njiju, tečeta oba postopka izvršbe vzporedno.

7. Postopka izvršbe v predmetni zadevi ni (več) mogoče voditi, vendar pa je s tem, ko je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrglo predlog za izvršbo, sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da je bil predlog za izvršbo v času vložitve potreben ter glede na to, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen 7. 1. 2009, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njegovo razveljavitev in zavrženje predloga za izvršbo. Izvršilni naslov v tej zadevi (odločitev v motenjskem sporu) je postal brezpredmeten šele s pravnomočno odločitvijo v petitornem sporu (17. 3. 2010), kar je dolžnik tudi uveljavljal v ugovoru po izteku roka. Ker se predmetni izvršilni postopek torej ne more več nadaljevati, je višje sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 76. člena ZIZ izvršbo ustavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Glede na to, da je višje sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku sklepa, je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Vložitev predloga za izvršbo je bila potrebna, (redni) ugovor dolžnika pa je bil v času vložitve neutemeljen, o čemer je bilo tudi pravnomočno odločeno. Ker so bili upnikoma dotedanji stroški pravnomočno priznani s sklepom o izvršbi in s sklepom o ugovoru, ki so bili tedaj tudi za izvršbo potrebni, v to odločitev višje sodišče s tem sklepom ne more posegati. Zaradi ustavitve izvršbe stranke same nosijo stroške postopka z ugovorom po izteku roka. Stroški pritožbe upnikov za izvršbo niso bili potrebni, zato tudi te nosita sama (peti odstavek 38. člena ZIZ).