je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države tudi ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, kar sicer zahtevajo tožniki, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnikov ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožnikom je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njihovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

9.Tožena stranka nadalje ugotavlja, da iz izjav drugo tožnice izhaja, da je tekom osebnega razgovora omenila, da je v ordinaciji azilnega doma dobila vitamine za otroka, ki jih je potrebovala Poleg tega je izjavila, da te v azilnem domu nihče ne vpraša, ali kaj potrebuješ in moraš za vse prositi sam. Prvi večer je prosila za odeje, mleko za hranjenje otroka in plenice, vse to pa je dobila naslednji dan. Pri tem je potrebno upoštevati, da na omenjene stvari niti niso čakali cel dan, ampak morda le nekaj ur, saj so namreč v azilni dom prišli zvečer, naslednji dan pa so imeli vse potrebno že zagotovljeno Iz izjave drugo tožnice po mnenju tožene stranke torej jasno izhaja, da je vse, kar je potrebovala za dvomesečno hčerko, tako z vidika zdravstva kot nege, tudi dobila. Poleg tega je evidentno, da je v azilnem domu, kjer so bili prosilci nastanjeni, zdravstvena ordinacija, kar pomeni, da bi v primeru, če bi zdravniško oskrbo potrebovali, to po vsej verjetnosti tudi dobili, tako kot so dobili vitamine za hčerko.

24.Tudi drugo tožnica je vztrajala pri izpovedbi, ki jo je podala pred toženo stranko. Tudi ona je izpostavila slabe higienske razmere, vključno s prisotnostjo ščurkov, v azilnem domu v Zagrebu. Izpovedala je, da je imela težave pri iskanju pomoči za malčico, ker ni bilo v azilnem domu (Zagreb) prisotnega tolmača, zato si je morala pomagati s prevajalnikom na telefonu, kar je znatno otežilo sporazumevanje. V tem azilnem domu tudi niso bili ločeni od ostale populacije. Na drugi strani so v azilnem domu v Logatcu ločeni od ostale populacije, ker ima ta azilni dom poseben oddelek za družine. V azilnem domu Logatec si je tudi poiskal delo. Prav tako je zdravniška oskrba za malčico ves čas prisotna, tudi aktivno sprašujejo, ali potrebujejo kakšno pomoč. Higiena v Logatcu je zelo dobra in po njenem mnenju je podano primerno okolje za oskrbo malčice. V ponovljenem postopku je ponovila navedbe, podane na prvi glavni obravnavi.

50.Glede slabih higienskih razmer v azilnem domu v Zagrebu, sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, upoštevajoč pri tem tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi, da je v izpodbijanem sklepu že tožena stranka navedla, da je prisotnost ščurkov v prostorih azilnega doma rešljiv problem, ki je zgolj prehodne narave in posledično ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti glede standardov oskrbe in nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Sodišče sprejema ugotovitev tožene stranke. Prav tako samo dejstvo slabih higienskih razmer ne zadošča za ugotovitev, da v hrvaškem azilnem sistemu obstajajo sistemske pomanjkljivosti, kot tudi ne, da bi vrnitev tožnikov predstavljala kršitev 4. člena Listine EU. Sodišče pri tem verjame tožnikom, da so bile higienske razmere v azilnem domu v Zagrebu času njihovega kratkotrajnega bivanja tam slabe, vendar navedeno samo po sebi, v odsotnosti drugih navedb in predlaganih dokazov, ne pomeni, da bodo enako slabe tudi v primeru nastanitve na podlagi vrnitve v dublinskem postopku.

ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnike, ki so v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njihove prošnje in da jih bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Za obravnavano zadevo v navedenih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in je iz navedenega poročila AIDA, ki ga je predložila tožena stranka, razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, prav tako ni upoštevno sklicevanje na odgovor Hrvaškega pravnega centra, iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki.

Jedro

63.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

10.V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do navedb obeh tožnikov glede slabih higienskih razmer v azilnem domu v Zagrebu. Oba tožnika sta tekom razgovora omenila, da je bila higiena v azilnem domu bolj slaba, saj je bila soba, ki jim je bila dodeljena, razmetana in umazana, zato sta jo morala najprej očistiti, poleg tega pa naj bi po steni in po postelji lezli ščurki. V zvezi s tem tožena stranka organ pojasnjuje, da je domnevna prisotnost ščurkov odraz nekega trenutnega stanja, ki se lahko sanira, zato prisotnost teh insektov v prostorih azilnega doma ne more predstavljati ravno sistemskih pomanjkljivosti pri pogojih za sprejem prosilcev. Ne gre namreč za to, da bi bili ščurki v tej nastanitvi stalno prisotni, je pa možno, da so se pojavili, saj takšen pojav v primeru velikega števila prosilcev v prostorsko omejenih kapacitetah ni tako zelo nenavaden. Poleg tega je pomembno tudi dejstvo, da so se prosilci v azilnem domu v republiki Hrvaški nahajali zgolj dva dni, zato njun opis bivanjskih razmer niti ne more biti jasen pokazatelj splošnega stanja v azilnem domu. Tožena stranka se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 81/2023 z 10. 5. 2023, ki je pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. V konkretnem primeru sta prosilca kot negativno izkušnjo v azilnem domu v Republiki Hrvaški izpostavila le prisotnost ščurkov, kar pa glede na navedeno nikakor ni povezano z nevarnostjo nečloveškega in poniževalnega ravnanja ali sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje v primeru vrnitve v to državo. Tožena stranka še pojasnjuje, da prosilca poleg navedenega nista omenila nobenih drugih pomanjkljivosti, s katerimi bi se srečali tekom njihovega kratkotrajnega bivanja v azilnem domu.

Glede začasne odredbe

25.Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi že izdalo sodbo in sklep I U 608/2024-13 z dne 3. 4. 2024 in odpravilo izpodbijani sklep ter izdalo odložitveno začasno odredbo. Vrhovno sodišče je na podlagi pritožbe toženke odpravilo sodbo v točki I izreka in v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo. Sklepa iz točke II (odložitvena začasna odredba) Vrhovno sodišče ni odpravilo. Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da prvostopenjsko sodišče pri presoji odločbe tožene stranke izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, zaradi take zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje, ki bi omogočalo oceno o stopnji resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja nepopolno ugotovljeno. Podalo je tudi stališča in napotila glede uporabe načela otrokove največje koristi v postopkih mednarodne zaščite.

51.Tožniki navajajo, da bi tožena stranka morala najmanj pridobiti posebna (individualna) zagotovila glede varstva in oskrbe dojenčice. Prav tako bi morala morala tožena stranka po uradni dolžnosti presoditi, kako bi sam postopek vračanja na Hrvaško vplival na dojenčico glede zagotavljanja največji koristi otroka - dojenčice, česar pa po mnenju tožnikov ni storila. Navajajo, da tožniki predstavljajo ranljivo skupino zaradi dejstva, da je član družine tudi dojenčica. Navajajo, da dejstvo, da Republika Hrvaška nima posebnega objekta, namenjenega samo družinam in dejstvo, da tožena stranka ni iskala posebnega (individualnega) zagotovila Republike Hrvaške, kako bo v primeru vrnitve poskrbljeno za dojenčico, pomeni, da bi lahko vračanje tožnikov v Republiko Hrvaško označili kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Ta določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Trdijo, da bi vrnitev na Hrvaško predstavljalo stres za tožnike, ker so se v Sloveniji že uspeli znatno integrirati. Prvi tožnik je sklenil najemno pogodbo, prav tako je zaposlen. V primeru vrnitve na Hrvaško bi se morali ponovno integrirati, kar bi predstavljalo stres za celotno družino. Sodišče se ne strinja s takšno oceno tožnikov in pojasnjuje sledeče:

11.Tožena stranka navaja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb oziroma nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evropa ali Združenih narodov (navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021). Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožniki niso izkazali razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, prav tako pa takšni razlogi niso znani pristojnemu organu, se bo tožena stranka s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika.

Za presojo obravnavane zadeve je neupoštevno dejstvo, da so se tožniki integrirali v življenje v Republiki Sloveniji. To dokazujejo za navedbo, da je prvi tožnik sklenil najemno pogodbo za stanovanje in se uspel zaposliti. V okviru vrnitve v dublinskem postopku vrnitve sodišče presoja, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Izjemoma do vračanja ne pride, če bi v odgovorni državi članici obstajale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščit, ali bi bili prosilci po vrnitvi podvrženi ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju, oziroma, če bi sam postopek vrnitve predstavljal ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje za prosilce. Druge okoliščine, torej dejstvo potencialne integracije, se ne presojajo v postopku dublinske vrnitve kot morebitna ovira za vrnitev v odgovorno državo članico. Sodišče je v obravnavani zadevi ocenilo, iz razlogov, ki so navedeni predhodno v tej sodbi in upoštevajoč navedbe tožnikov, da postopek vrnitve za tožnike ne predstavlja ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, prav tako takšnemu ravnanju ne bi bili podvrženi po vrnitvi v Republiko Hrvaško, ki bo obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.

Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

64.Sodišče je v tej zadevi že izdalo odložitveno začasno odredbo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v sodni odločbi I U 608/2024-13 z dne 3. 4. 2024, s katero je zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa. Vrhovno sodišče s sklepom I Up 146/2024 z dne 28. 6. 2024 ni razveljavilo izdane začasne odredbe. Sodišče tako v ponovljenem postopku ni ponovno odločalo o izdaji začasne odredbe in ta ostaja v veljavi ter se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe.

Sodna presoja

Navedbe tožnikov

-------------------------------

52.Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR), ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno (v poštenem postopku) obravnavala prošnje tožnikov za mednarodno zaščito in da jih bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Dosedanje izkušnje tožnikov v ničemer ne izkazujejo, da bi bili na Hrvaškem v azilnem postopku kakorkoli slabo obravnavani. Izpostavljajo zgolj dejstvo, da se v Sloveniji bolje počutijo. Sodišče izpostavlja, da razlike v standardu obravnave (nastanitve, oskrbe) prosilcev za mednarodno zaščito, kot jo dojemajo tožniki, ne predstavljajo ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, niti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. Sodišče je že zgoraj obrazložilo, da iz navedb tožnikov ne izhaja, da bi bil standard oskrbe prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški v bistvenem neprimerljiv s tem, kot so ga deležni v Sloveniji.

Na presojo primera tožnikov prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na ravnanje "pushback", poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo nista upoštevni niti sodbi ESČP v zadevah M. H. in ostali proti Hrvaški in Y. K. proti Hrvaški, saj se nanašata na položaj, ko pritožnikom ni bila omogočena vložitev prošnje za mednarodno zaščito, čemur tožniki ne bodo izpostavljeni, ker bodo Republiki Hrvaški predani v dublinskem postopku.

Izrek

1Sklep VSRS I Up 146/2024 z dne 28. 6. 2024.

12.Tožniki so zoper izpodbijani sklep vložili tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Vložili so še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

K točki I izreka:

2Uradni list EU C 326/2012, 26.10.2012

53.Sodišče ni ugotovilo, upoštevajoč vse navedbe tožnikov in informacije, ki so jih predložili v postopku pred toženo stranko in v sodnem postopku, da v Republiki Hrvaški prihaja do kršitev minimalnih standardov oskrbe prosilcev. Sodišče mora opraviti presojo resnosti kršitve minimalnih standardov oskrbe prosilcev šele po tem, ko sploh ugotovi, da so kršitve minimalnih standardov oskrbe sploh podane. Šele, če pomanjkljivosti dosegajo posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve, se lahko vzbudi dvom, da bodo tožniki med predajo ali po njej izpostavljeni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Navedbe tožnikov tako ne dajejo podlage za ugotovitev, da bi Republika Hrvaška kršila minimalne standarde oskrbe prosilcev in tako ni verjetno, da bi bili v primeru vrnitve na Hrvaško podvrženi nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU zaradi kršitve minimalnih standardov oskrbe prosilcev.

13.Tožniki v tožbi najprej povzemajo bistvene dele obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi je tožena stranka obrazložila, zakaj v Republiki Hrvaški niso podane t.i. sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki bi preprečevale vrnitev v Republiko Hrvaško, in, da je po mnenju tožene stranke treba upoštevati, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko so imeli prosilci še priznan status prosilca za mednarodno zaščito.

Tožba se zavrne.

Na odločitev prav tako ne morejo vplivati članki iz tretjega sklopa predloženih informacij z naslovom "Informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci", saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožniki ne bodo izpostavljeni, ker bodo Republiki Hrvaški predani v dublinskem postopku. Na presojo sodišča nimata vpliva niti članka iz četrtega sklopa informacij z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašata na dostop do psihološke pomoči, saj tožniki v postopku pred toženo stranko, niti v postopku pred sodiščem, niso zatrjevali, da bi potrebovali takšno pomoč.

26.Tožba ni utemeljena.

3Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

14.Navajajo, da je Upravno sodišče RS že večkrat opozorilo toženo stranko, da se ne more opreti na strogo in popolno ločnico med t.i. azilnim postopkom in policijskim postopkom, kot da se problematični t.i. policijski postopki nanašajo izključno na tujce, ki nezakonito vstopijo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil. Ločnica med tema dvema postopkoma, ki jo je naredila tožena stranka, je sicer do neke meje relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Uredbi Dublin III upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika.

4Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

54.Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi nobeden izmed tožnikov ni zatrjeval takšnega slabega zdravstvenega stanja, niti nista starša tega zatrjevala za tretje tožnico (dojenčico), da bi vrnitev v Republiko Hrvaško povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja kogarkoli od njih. Stres, za katerega tožniki navajajo, da bi ga povzročila vrnitev na Hrvaško, ne predstavlja sam po sebi nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja tožnikov. Posledično je stres neupošteven za presojo v obravnavani zadevi, ali bi vrnitev tožnikov na Hrvaško predstavljala ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

27.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožniki niso predložili primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, se kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno. Poleg tega po presoji sodišča ne bi bilo logično, da bi Republika Hrvaška glede na svoje obveznosti po Uredbi Dublin III, osebe s statusom prosilca za mednarodno zaščito, kot so tožniki, vrnila v BiH ali Republiko Srbijo.

Obrazložitev

15.Poleg tega tožniki tudi menijo, da je bistveno v tem primeru, da gre za družino, ki predstavlja po ZMZ-1 ranljivo skupino. V primeru te družine še posebej to velja, ker imajo še dojenčico. Ponovno vračanje na Hrvaško, kjer se družina ni počutila dobro, bi to pomenilo dodaten stres za celo družino. Veliko težo seveda predstavlja tudi njihovi razlogi zakaj so zapustiti Kubo in sicer, da je bila zaradi protestov prosilka B. B. (druga tožnica) na Kubi zaprta leto in pol.

5Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

55.Prav tako je za presojo obravnavane zadeve neupoštevno dejstvo, da so se tožniki integrirali v življenje v Republiki Sloveniji. To dokazujejo za navedbo, da je prvi tožnik sklenil najemno pogodbo za stanovanje in se uspel zaposliti. V okviru vrnitve v dublinskem postopku vrnitve sodišče presoja, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Izjemoma do vračanja ne pride, če bi v odgovorni državi članici obstajale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščit, ali bi bili prosilci po vrnitvi podvrženi ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju, oziroma, če bi sam postopek vrnitve predstavljal ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje za prosilce. Druge okoliščine, torej dejstvo potencialne integracije, se ne presojajo v postopku dublinske vrnitve kot morebitna ovira za vrnitev v odgovorno državo članico. Sodišče je v obravnavani zadevi ocenilo, iz razlogov, ki so navedeni predhodno v tej sodbi in upoštevajoč navedbe tožnikov, da postopek vrnitve za tožnike ne predstavlja ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, prav tako takšnemu ravnanju ne bi bili podvrženi po vrnitvi v Republiko Hrvaško, ki bo obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.

6Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

16.Tožniki prilagajo tudi informacije o stanju na Hrvaškem glede Dublinskih povratnikov, ki jih je pripravil PIC - Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja dne 24.7.2023. Z njimi utemeljujejo, da obstajajo utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivostih na Hrvaškem. Informacije razdeljene na štiri sklope:

28.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnikov za mednarodno zaščito, ker bodo predani Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 - ZZSDT-D, v nadaljevanju ZMZ-1) združila postopke prosilcev za mednarodno zaščito z osebnim imenom A. A. in B. B., ter njune mladoletne hčerke C. C. (1. točka izreka sklepa), nato zavrgla prošnje vseh tožnikov (2. točka izreka) za mednarodno zaščito, ker bodo predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) 604/2023 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junij 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito (3. točka izreka sklepa). Predaja se izvrši kakor hitro je to izvedljivo, najkasneje pa v 6 mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, to je od 11. 4. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (4. točka izreka sklepa).

Upoštevali tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 146/2024 z dne 28. 6. 2024 (izdan v tej zadevi) je treba dosledno upoštevati, sicer izpodbojno, načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake države članice EU zahteva, da šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Sodišče je tako opravilo dokazno oceno navedb tožnikov glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški kot tudi o tem, ali obstajajo utemeljeni razlogi, da bodo tožniki med predajo ali po njej izpostavljeni nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v Republiki Hrvaški tudi v odsotnosti zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti.

7V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

- sklop številka 1 prikazuje informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov,

56.Tožniki so še navajali, da predstavljajo ranljivo skupino zaradi dejstva, da je družinski član tudi dojenčica (tretja tožnica). Toženki očitajo, da pri odločanju ni upoštevala načela varstva otrokove največje koristi, torej, če bi upoštevala to načelo, ne bi smela odrediti vrnitve v Republiko Hrvaško. Toženka je na glavni obravnavi navedbo tožnikov zavrnila, da temu ni tako, ker tožniki ne predstavljajo npr. starša samohranilca z mladoletnim otrokom. Sodišče pojasnjuje, da je ranljiva oseba s posebnimi potrebami v skladu z 22. točko 2. člena ZMZ-1 tudi mladoletnik, kot tudi starš samohranilec z mladoletnim otrokom. Tretja tožnica torej spada v kategorijo ranljivih oseb s posebnimi potrebami pri čemer se posebne potrebe v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZMZ-1 lahko ugotovijo kadarkoli pozneje v postopku mednarodne zaščite. Vendar tudi navedeno dejstvo samo po sebi ne ovira izročitve tožnikov Republiki Hrvaški. Pri tem tožniki v postopku pred toženo stranko in v sodnem postopku tudi niso navajali, da bi imeli kakšne druge posebne potrebe zaradi katerih bi bila vrnitev na Hrvaško lahko ovirana. Toženka tako ni bila dolžna pridobivati posebnih jamstev od Republike Hrvaške, da bo ta poskrbela za posebne potrebe tožnikov.

29.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene izjav tožnikov v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 2o. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

8Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve).

V ponovljenem postopku je tako sodišče ponovno presojalo tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka glede na prisotnost dojenčice aktivno preveriti v državi sprejema, kako bo ta v Republiki Hrvaški obravnavana z vidika njenih specifičnih potreb. Med strankami ni sporno, da tega tožena stranka ni storila. Tožena stranka se pri tem sklicuje na odgovore Republike Hrvaške 216-03/23-07/29405 in 216-03/23-07/29404 s 23. 12. 2023, iz katerih izhaja, da mora tožena stranka tri dni pred predajo obvestiti o morebitnih zdravstvenih težavah in drugih posebnih potrebah prosilcev, da se omogoči ustrezen sprejem le-teh. Sodišče ocenjuje, da iz odgovorov Republike Hrvaške izhaja, da bi bilo v primeru vrnitve poskrbljeno za dojenčico oz. bi bila ta obravnavana ustrezno glede na njene specifične potrebe. Sodišče pri tem še ugotavlja, da tožniki niso navajali, da bi imela dojenčica posebne potrebe, torej takšne, ki presegajo običajne potrebe otroka njene starosti, kot tudi, da je dojenčica v oskrbi pri starših, večinoma pri drugi tožnici, kot izhaja iz izjav prvo tožnika in drugo tožnice, podanih na glavni obravnavi. Sodišče ugotavlja tudi, da vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi spremenila tega dejstva in bi dojenčica še naprej ostala v oskrbi pri svojih starših, enako kot sedaj v Sloveniji. Za potrebe dojenčice bi bilo tako po oceni sodišča ustrezno poskrbljeno tudi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, kar je vse podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Tožniki v postopku tudi niso predložili informacij o tem, da v Republiki Hrvaški ne bi bilo ustrezno poskrbljeno za tako majhne otroke, kot je tretje tožnica.

- sklop številka 2 prikazuje informacije o sodbah pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopki pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil,

2.Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da so tožniki dne 30.11.2023 vložili prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prvo in drugo tožnik sta prošnji za mednarodno zaščito vložila zase in za njuno mladoletno hčerko.

9Prav tam (87. točka obrazložitve).

30.V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

57.Sodišče pripominja, da četudi bi takšne posebne potrebe tožnikov obstajale, dejstvo obstoja le-teh samo po sebi ne preprečuje vrnitve v Republiko Hrvaško

- sklop številka 3 so informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci,

10Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

3.Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da sta bila prvo tožnik in drugo tožnica v evidenco vnesena 14. 11. 2023 kot prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 11. 12. 2023 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev in 23. 12. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnikov.

Tožniki so v postopku pred toženo stranko in v tožbi izrecno navajali, da bi naj bil v Republiki Hrvaški onemogočen dostop do zdravnika oz. zdravstvene oskrbe za dojenčico. Tožena stranka v zavrnitev navedb tožnikov navaja, da bi naj bil dostop do zdravnika v Republiki Hrvaški omogočen, pri čemer tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se v azilnem domu v Zagrebu nahaja ambulanta, kar po mnenju sodišča zadošča za sklep, da je dejansko na voljo tudi zdravniška oskrba za dojenčico, ki zahteva posebno zdravniško oskrbo - pediatra. Sodišče sprejema navedbo tožene stranke in ugotavlja, da tožniki tej navedbi niso nasprotovali. Sodišče sprejema tudi navedbo tožene stranke, da bi se naj že v izpodbijanem sklepu obširno pojasnila, česa vsega so bile tožeče stranke v Republiki Hrvaški deležne v smislu sprejema in oskrbe. Mati dojenčice, drugo tožnica, je tako navedla, da je za dojenčico v azilnem domu v Zagrebu dobila vitamine, ki jih je zahtevala in kar dokazuje, da je bilo za izkazane potrebe dojenčice poskrbljeno.

31.Sodišče ugotavlja, da so bili prvo tožnik in drugo tožnica nesporno s strani hrvaških pristojnih organov vneseni v Centralno evidenco EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito. Poleg tega med strankama ni sporno, da so bili tožniki kot prosilci nastanjeni v hrvaškem azilnem domu, kar oboje pomeni, da jih je Republika Hrvaška štela za prosilce za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo Dublin III. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnike — prosilce, po sprejemu pa je njihovo prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Sodišče šteje, da so bili v Republiki Hrvaški obravnavani kot prosilci za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo Dublin III in so njihove navedbe, da tam niso zaprosili za mednarodno zaščito, neupoštevne za presojo obravnavane zadeve.

- sklop številka 4 so informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč.

11Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

ker v skladu z načelom vzajemnega zaupanja velja domneva, da bo vsaka država članica ustrezno poskrbela za takšne potrebe prosilcev za mednarodno zaščito. Prav tako samo dejstvo, da je v postopku vrnitve udeležena dojenčica (mladoletnica), samo po sebi še ne zanika načela vzajemnega zaupanja med državami članicami EU, torej tudi napram Hrvaški ne.

12Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

17.Tožniki so tudi mnenja, da se sklepa ne da sploh preveriti, ker ni obrazložen oziroma tožena stranka sploh ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti zaradi katerih se tožnikov ne bi smelo vračati v Republiko Hrvaško. Tožena stranka je namreč zgolj na kratko navedla, da ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, saj imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna.

4.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

Sodišče ugotavlja, da odgovori Republike Hrvaške 216-03/23-07/29405 in 216-03/23-07/29404 s 23. 12. 2023, na katere se sklicuje tožena stranka, predstavljajo t.i. splošno zagotovilo pri čemer tožniki s svojimi navedbami v postopku niso izkazali, da se takšno splošno zagotovilo ne bi udejanjilo v njihovem primeru oziroma, da ga Republika Hrvaška ne bi izvajala v primerih vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III. Sodišče tako sprejema navedbo tožene stranke, da odgovori Republike Hrvaške 216-03/23-07/29405 in 216-03/23-07/29404 s 23. 12. 2023 zadoščajo za ugotovitev, da bodo tožniki, v koliko bi bilo to potrebno, v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško deležni ustrezne zdravstvene oskrbe, vključno z oskrbo, ki jo potrebuje dojenčica. Pri tem sodišče še ugotavlja, da so tožniki na glavni obravnavi v ponovljenem postopku na izrecno vprašanje sodišča odgovorili, da ne potrebujejo zdravstvene oskrbe. Iz navedb tožnikov torej ne izhaja, da niti potrebujejo zdravstvene oskrbe, ali, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško sploh iskali zdravstveno oskrbo. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da ni izkazano, da bodo tožniki med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v pomenu 4. člena Listine EU ker Republika Hrvaška ne bi zagotovila ustrezne zdravstvene oskrbe za tožnike, vključno z dojenčico.

32.Tožniki, ki bodo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavani kot prosilci za mednarodno zaščito, izpodbijajo tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

13Sklep VSRS I Up 146/2024 z dne 28. 6. 2024.

58.Iz navedb tožnikov ne izhaja, da Republika Hrvaška v času bivanja tam, ne bi ustrezno poskrbela za njih, kot tudi ne, da ne bi ustrezno poskrbela za njih v primeru vrnitve. Kot že zgoraj pojasnjeno, navedbe o pomanjkljivi higieni v azilnem domu v Zagrebu in o počasni zagotovitvi vitaminov za dojenčico ne potrjujejo, da za potrebe tožnikov, vključno s tretje tožnico, ni bilo poskrbljeno. Tožniki so bili nastanjeni v azilnem domu, prav tako je tretje tožnica dobila vitamine za dojenčico, za katere so prosili osebje azilnega doma. Zatrjevane slabe higienske razmere pa so prehodne narave, kar je navajala že tožena stranka v izpodbijanem sklepu in vrnitev na Hrvaško sama po sebi ne pomeni, da bodo v primeru vrnitve tožniki deležni enakih (slabih) higienskih razmer. Tega tožniki niso niti navajali, njihova navedba se je nanašala zgolj na razmere kratkotrajnega, dvodnevnega bivanja v azilnem domu v Zagrebu. Tudi na podlagi dejstva, da so bili tožniki v azilnem domu zgolj dva dni, sodišče ne more sklepati, da so slabe higienske razmere v azilnem domu v Zagrebu dalj časa trajajoč in sistemski pojav, značilen za hrvaški azilni sistem.

18.Hkrati s tožbo so tožniki vložili tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlagajo, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Kot utemeljujejo, so v tožbi izkazali, zakaj v njihovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožnikom prizadelo nepopravljivo škodo. Namreč, gre za družino, ki po ZMZ-1 spada v skupino ranljivih oseb. Družina ima dojenčico in bi predaja Hrvaški za njo vsekakor predstavljalo stres, ker so se na bivanje v azilnem domu v Logatcu ravno navadili in si ustvarili nek ustaljeni dnevni ritem. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutno in glede na to, da tožniki uveljavljajo varstvo pravice do prepovedi kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ("EKČP") (t i. "arguable claim"), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Ker tožba zoper sklep ne bi zadržala njegove izvršitve, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter 4. odst. 5. čl. EKČP.

14Sklep VSRS I Up 146/2024 z de 28. 6. 2024, tč. 19-

33.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

5.Prvo tožnik in drugo tožnica sta bila pri toženi stranki zaslišana dne 18.1.2024.

V utemeljitev razlogov, ki bi naj preprečevali vrnitev v Republiko Hrvaško, so tožniki navajali tudi slabe higienske razmere v azilnem domu v Zagrebu, kjer so bili v času njihovega bivanja prisotni ščurki in dejstvo, da niso bili ločeni od splošne populacije prosilcev za mednarodno zaščito. Sodišče ugotavlja, da so minimalni standardi za sprejem in oskrbo prosilcev za mednarodno zaščito, določeni z Direktivo 2013/33/EU, katere cilj je zagotoviti primerljivost sistemov oz. pravic, ki jih imajo prosilci, navedbe tožnikov pa ne izkazujejo, da Republika Hrvaška ne bi izvajala navedene direktive. Tožniki ves čas postopka navajajo, da so bivanjske razmere v Sloveniji boljše, kot v Republiki Hrvaški. Sodišče pripominja, da primerjava bivanjskih razmer med Slovenijo in Hrvaško, sama po sebi ni upoštevna za presojo, ali so izkazani razlogi, ki preprečujejo vrnitev tožnikov v Republiko Hrvaško.

Odgovor na tožbo

59.Tožniki navajajo, da vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi upoštevala največje koristi otroka, torej tretje tožnice. Sodišče pojasnjuje, da je v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZMZ-1 največja korist otroka primarna skrbi pri obravnavi mladoletnikov. V drugem odstavku istega člena so določeni kriteriji, ki se naj upoštevajo pri ocenjevanju največje otrokove koristi, kot so možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja iz katerega mladoletnik prihaja, vprašanje glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi, in tudi mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo. Prav tako prvi odstavek 6. člena Uredbe Dublin III določa, da je pri izvajanju postopkov na podlagi uredbe korist otroka primarna skrb držav članic.

15V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

34.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za azil v državi članici. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

19.Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena, zato pri njem vztraja. Tožena stranka ne more sprejeti tožbenih argumentov tožečih strank in se v celoti sklicuje na uveljavljeno sodno prakso in na obrazložitev izpodbijanega sklepa, s katerim je tožena stranka tožečim strankam prošnje za mednarodno zaščito zavrglo na podlagi Uredbe Dublin III.

16Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

6.Prvo tožnik je na zaslišanju ob prisotnosti tolmačke za španski jezik po tem, ko je bil seznanjen s potekom postopka dublinskega postopka predaje Republiki Hrvaški, navedel, da v Republiki Hrvaški ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito. Tam je bil le dva dni. V državo je vstopil iz Bosne in Hercegovine, kjer se je rodila njegova hčerka. V Republiki Hrvaški ga je skupaj z družino prijela policija in ga odpeljala na policijsko postajo blizu meje, kjer so opravili registracijo. Vzeli so jim podatke in ga vprašali, kam je namenjen. Povedal je, da v Španijo. Vzeli so mu tudi prstne odtise, saj to iz varnostnih razlogov naredijo v vseh državah. Dali so mu papir, iz katerega je izhajalo, da se mora zglasiti v azilnem domu v Zagrebu, nato pa so jih odpeljali na avtobusno postajo in jih tam pustili. Po končanem postopku na policijski postaji so se zglasili v azilnem domu v Zagrebu. Tam so ostali dan ali dva. Prišli so zvečer in ostali še dve noči, preden je skupaj z družino azilni dom zapustil. Na vprašanje uradne osebe, zakaj tam ni počakal do konca postopka, je prosilec pojasnil, da nikoli ni želel ostati v Republiki Hrvaški in tam zaprositi za mednarodno zaščito. Želel je priti v Republiko Slovenijo, ker ima tukaj živeče prijatelje, ki mu lahko pomagajo. Ko je zapuščal Kubo, je želel priti v Španijo ali v Slovenijo, odvisno od tega, do kam bi ga pripeljala finančna sredstva, ki jih ima na voljo. O azilnem domu v Zagrebu ne more povedati veliko, ker tam ni ostal dolgo. Tam je bila higiena bolj slaba, po stenah pa so bili ščurki. Hrana je bila v redu. V azilnem domu zdravstvene oskrbe niso potrebovali, ne on ne njegova družina. Morda bi lahko le hčerko peljala na pregled, saj je bila stara le dva meseca. V Republiki Hrvaški razen s policisti niso imeli stika z drugimi uradnimi osebami. Stike z drugimi osebami v azilnem domu so imeli le, ko so predložili kartico, da so dobili obrok hrane, drugače pa so se ves čas zadrževali v sobi. Prvo tožnik je pojasnil, da so, ko so prišli v azilni dom, tam predložili dokument, ki jim ga je dala policija, na ta dokument pa jim je dežurna oseba napisala številko sobe in jim dala kartico z različnimi številkami, ki so jo kasneje uporabljali za vstop v jedilnico. Edino, kar mu ni bilo všeč v Republiki Hrvaški, je bila obravnava s strani policije, ki je bila slabša v primerjavi s to v Republiki Sloveniji. Res je, da so jih obravnavali bolje, ker ima hčerko. Ne bi mogel reči, da ravno tako slabše, vendar je bil njihov pristop drugačen. V Sloveniji gledajo nate kot na normalnega človeka. Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bi bila, v kolikor bi bili vrnjeni v Republiko Hrvaško, njegova prošnja za mednarodno zaščito tam korektno obravnavana, je prvo tožnik odgovoril pritrdilno. Čeprav si želi, da bi se postopek opravil tukaj, ne v Republiki Hrvaški. Če bi se zavedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Hrvaški, ne bi zaprosil tudi tukaj, saj ve, da za mednarodno zaščito ne moreš zaprositi v dveh državah. Prvo tožnik je še dodal, da postopek v Republiki Hrvaški ni pravilen, saj ga v nobenem trenutku ni nihče vprašal, ali želi zaprositi za mednarodno zaščito. Povedal jim je, da želi le humanitarno pomoč. To, da so mu vzeli prstne odtise, pa je razumel kot varnostno zadevo, da imajo pregled nad tem, kdo vstopa v državo. Na koncu razgovora je prvo tožnik potrdil, da je razumel vsa vprašanja in da nima kaj dodati, pripomb na zapisnik pa ni imel.

Kot je navedlo tudi Vrhovno sodišče v tej zadevi, razlike v standardu oskrbe prosilcev ne predstavljajo razloga, da se predaja prosilca ne izvede. Če sodišče ugotovi, da v Republiki Hrvaški prihaja kršitev minimalnih standardov oskrbe prosilcev, mora opraviti presojo njihove resnosti. Šele, če pomanjkljivosti dosegajo posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve, se lahko vzbudi dvom, da bodo tožniki med predajo ali po njej izpostavljeni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku vezano na stališče Vrhovnega sodišča.

60.Tudi pri upoštevanju največje koristi otroka pa velja domneva vzajemnega zaupanja med državami članicami EU, ki od vsake države članice zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice.

Zveza:

20.V nadaljevanju odgovora na tožbo se tožena stranka obsežno izreka glede t.i. štirih sklopov informacij, ki so jih predložili tožniki in s katerimi utemeljujejo obstoj t.i. sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Te informacije tožena stranka zavrača v glavnem iz razloga, da se nanašajo na t.i push back-e in da ne se ne nanašajo na osebe, ki jim je že bil priznan status prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

35.V obravnavani zadevi tožniki na zaslišanju pri toženi stranki niso izpostavljali morebitnega slabega ravnanja s strani hrvaške policije v času bivanja na Hrvaškem. Izpostavili so slabe higienske razmere v azilnem domu, ščurke v sobi azilnega doma in dejstvo, da zdravniška oskrba za dojenčico ni bila takoj na voljo oz. so jo prejeli po določenem času. Tožena stranka se je do teh navedb tožnikov opredelila v izpodbijanem sklepu in jih zavrnila. Sodišče ocenjuje, da je toženka pravilno pojasnila, da te navedbe tožnikov ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bodo tožniki med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 15

V ponovljenem postopku je toženka, v skladu z zahtevo sodišča, posredovala odgovor Republike Hrvaške (Priloga B 6 in B7 sodnega spisa), kje bodo tožniki nastanjeni v primeru vrnitve na Hrvaško, da bi lahko sodišče presojalo navedbe tožnikov glede neustreznih minimalnih standardov oskrbe v primeru vrnitve, upoštevajoč pri tem tudi lokacijo nastanitve na Hrvaškem. Iz odgovora izhaja, da družine z zdravimi člani niso obravnavane kot ranljiva skupina in da Republika Hrvaška nima posebnega objekta, namenjenega samo družinam. V primerih, kadar je družinski član ranljiva oseba (npr. noseča ženska, invalid...), so prosilci nastanjeni v posebnem centru v Kutini. V drugih primerih pa v Sprejemnem centru za mednarodno zaščito v Zagrebu. Tožena stranka je predložila še Poročilo AIDA z dne 10.7.2024 iz katerega izhaja, da ima Republika Hrvaška za prosilce za mednarodno zaščito na voljo navedena dva sprejemna centra s skupno kapaciteto 900 mest. Oba sprejemna centra sta bila obnovljena in so se bivanjski pogoji zaradi tega izboljšali. Tako v centru v Kutini, kot v Zagrebu, so družine nastanjene v isti sobi. V obeh centrih imajo stanovalci tri obroke dnevno, mlade mamice in otroci do 16. leta dodatno popoldansko malico. Vsi navedeni dokumenti so bili v ponovljenem postopku vročeni tožnikom v odgovor.

7.Nato je bil razgovor opravljen z drugo tožnico. Iz zapisnika št. 2142-7310/2023/9 (1221-09) z 18. 1.2024 izhaja, da je bila drugo tožnica v prisotnosti tolmačke za španski jezik najprej seznanjena s potekom dublinskega postopka predaje Republiki Hrvaški. Pojasnila je razumela. Na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšne zadržke v zvezi z vrnitvijo v Republiko Hrvaško, je prosilka odgovorila, da v Republiki Hrvaški ni zaprosila za mednarodno zaščito. Prišli so v Republiko Hrvaško, vendar so naslednji dan že odšli, ker niso želeli ostati tam. V azilni dom so prišli zvečer, tam so prespali in ostali cel naslednji dan, nato pa so drugi dan odšli, torej so ostali dve noči. Večino časa so bili v sobi. Pogoji za hčerko tam niso bili primerni. Po steni in po postelji so lezli ščurki, zato je imela hčerko ves čas na prsih. Ves čas je morala namreč paziti, da ščurki niso zlezli na hčerko ali na stekleničko za hranjenje. Hrana v azilnem domu je bila v redu. Zdravstvene oskrbe niso potrebovali, vendar pa jih nihče ni vprašal, če jo potrebujejo, še posebej zato, ker ima majhnega otroka. Ko ji je zmanjkalo vitaminov za hčerko, je morala sama poiskati ordinacijo in jih prositi za vitamine, ki jih je potem dobila V azilnem domu ni imela stikov z uradnimi osebami oziroma ni imela nobenega razgovora. Na vprašanje uradne osebe, ali je podala prstne odtise v Republiki Hrvaški, je prosilka odgovorila pritrdilno in dodala, da je bilo to na policijski postaji. Nadalje je pojasnila, da v Republiki Hrvaški ni imela nobenih težav, vendar ji ta država vseeno ni všeč. Ni ji bil všeč azilni dom niti nič drugega. Zdi se ji, da je v Republiki Hrvaški dobila izkaznico prosilke za mednarodno zaščito, ni pa imela nobenega razgovora. Zvečer, ob prihodu, so jim dali zeleno kartico, s katero so lahko jedli v jedilnici. Nato so jim dodelili sobo, ki je bila razmetana in umazana, zato sta jo morala z možem najprej očistiti. Povedala je, da te tam nihče ne vpraša, če kaj potrebuješ, za vse moraš prositi sam Že prvi večer je prosila za odeje, mleko za hranjenje hčerke in pleničke, vendar je vse to dobila naslednji dan. Na vprašanje uradne osebe, zakaj v azilnem domu ni počakala do konca postopka, je prosilka pojasnila, da v Republiki Hrvaški ni zaprosila za mednarodno zaščito in tam tudi ni imela namena počakati. Šli so v azilni dom, si odpočili in odšli naprej. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti. Na koncu razgovora je prosilka potrdila, da je razumela vsa vprašanja in še dodala, da v Republiki Hrvaški ni zaprosila za mednarodno zaščito in tam tudi ni imela nobenega razgovora.

21.V zvezi z navedbami tožečih strank glede tega, da gre za družino z dojenčico, kar predstavlja ranljivo skupino, tožena stranka pojasnjuje, da je že v izpodbijanem sklepu obširno pojasnila, česa vsega so bile tožeče stranke v Republiki Hrvaški deležne v smislu sprejema in oskrbe in se ne bo ponavljala. Izpostavlja, da iz odgovorov Republike Hrvaške 216-03/23-07/29405 in 216-03/23-07/29404 s 23. 12. 2023 izhaja, da mora tožena stranka pristojni organ Republike Hrvaške najmanj tri dni pred predajo obvestiti o morebitnih zdravstvenih težavah prosilcev tako v smislu fizičnega, kot duševnega zdravja, da se lahko omogoči ustrezen sprejem prosilec. Evidentno je torej, da ni utemeljenih razlogov za sklepanje, da tožeče stranke po vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bi bile deležne ustrezne oskrbe.

61.Glede na nesporne ugotovitve, da sta prvo tožnik in drugo tožnica na Hrvaške, v času kratkotrajnega bivanja, prejela potrebno oskrbo dojenčice, da so bili vsi skupaj nastanjeni v azilnem domu in jim je bila zagotovljena prehrana, da v postopku pred toženko in pred sodiščem niso navajali (nobenih) zdravstvenih težav, za katere Republika Hrvaška ne bi mogla ustrezno poskrbeti, sodišče ugotavlja, da niso verjetno izkazali, da v primeru vrnitve Republika Hrvaška ne bi ustrezno zaščitila njihovih pravic, ki jih Uredba Dublin III zagotavlja v 31. členu. Tožniki v postopku pred toženko in pred sodiščem tudi niso navajali, da v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bi bila zagotovljena največja otrokova korist, upoštevajoč pri tem kriterije iz drugega odstavka 15. člena ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da bi družina, ki jo sestavljajo tožniki, v primeru vrnitve ostala združena, kar izhaja tudi iz odgovora Republike Hrvaške toženki in predočenega tožnikom na glavni obravnavi, in, da bi bili v primeru vrnitve kot družina vsi skupaj nastanjeni v azilnem domu v svoji sobi. Tretja tožnica je v oskrbi pri obeh starših in je tudi iz tega razloga deležna varnosti in zaščite in oskrbe obeh staršev, kar bo tudi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško. Prvi tožnik in druga tožnica v postopku nista navajala, da v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bi imela možnosti zaposlitve in da bi jim to onemogočalo izvajanje starševske skrbi. Iz navedb tožnikov tako ne izhaja, da bi bilo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ogroženo dobro počutje in razvoj dojenčice - tretje tožnice. Mnenje tretje tožnice pa se pri ocenjevanju največje otrokove koristi v obravnavni zadevi, tretje tožnica je stara nekaj več kot leto dni, seveda ne more upoštevati (četrta alineja drugega odstavka 15. člena ZMZ-1), upoštevajoč njeno starost.

36.Glede dokumenta, Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 24.7.2023, ki so ga tožbi priložili tožniki in vsebuje štiri sklopov informacij, ki bi naj izkazovali obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, sodišče ugotavlja, da se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila oziroma na t. i. "push-backe", ki se dogajajo na meji ter na onemogočen dostop do azila, pri čemer gre seveda za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Tožena stranka v zvezi s tem v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti poročilo iz junija 2023. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Z navedenim se strinja tudi sodišče, tožniki bodo v primeru vrnitve imeli možnost ponovno vložiti prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

22.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 3. 4. 2024 in ponovno dne 19. 11. 2024 v ponovljenem postopku opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa, na glavni obravnavni je tudi zaslišalo prvo tožnika in drugo tožnico.

Pridruženi dokumenti:*

Sodišče glede na navedeno ni ugotovilo, da bi zatrjevane pomanjkljivosti v oskrbi prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, v primeru vrnitve tožnikov, dosegale posebej visok prag resnosti. Kot izhaja iz poročila AIDA z dne 10.7.2024 (predloženega s strani tožene stranke), ki predstavlja verodostojen vir in je bil vročen tožnikom v izjavo, imajo družine na voljo ločeno sobo za nastanitev, kar je primerljivo standardu nastanitve, ki ga imajo v Sloveniji. Tožniki so na glavni obravnavi namreč navajali, da imajo v Sloveniji na voljo ločeno sobo za bivanje in da je v primeru vrnitve na Hrvaško tam ne bi imeli. Za redno prehrano je v Republiki Hrvaški tudi poskrbljeno. Po oceni sodišča tožniki tako med predajo Republiki Hrvaški ali po njej ne bodo izpostavljeni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja zaradi slabših pogojev nastanitve in zdravstvene oskrbe in sodišče ni ugotovilo, da Hrvaška ne bi zagotovila minimalnih standardov oskrbe tožnikom v primeru vrnitve.

8.Tožena stranka nadalje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je po skrbni in natančni proučitvi obeh izjav tožnikov ugotovila, da tožnika nista navajala kakršnihkoli težav niti z uradnimi osebami niti s kakšno drugo osebo. Na policijski postaji v Republiki Hrvaški so opravili predhodni postopek, nato pa so bili kot prosilci za mednarodno zaščito napoteni v azilni dom v Zagrebu, kjer so se tudi zglasili. Prvo tožnik je sicer omenil, da mu v Republiki Hrvaški ni bila všeč edino obravnava s strani policije, ki je bila slabša v primerjavi s to v Republiki Sloveniji, oziroma je bil pristop drugačen, vendar pa tega ni posebej konkretiziral. Tožena stranka v zvezi s tem izpostavlja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, ki navaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Iz omenjene sodbe izhaja, da je potrebno upoštevati, da tudi ob predpostavki, da se sledi navedbam o grdem ravnanju policistov po prečkanju meje med Republiko Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško, je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito. Sodba pri tem izpostavlja, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Tožnik je omenil slabše oziroma drugačno ravnanje hrvaške policije, pri čemer tega ni konkretiziral, vendar se to po mnenju tožene stranke pravzaprav niti ne nanaša na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema. Iz tega razloga tožena stranka teh navedb v konkretnem primeru ne šteje kot relevantnih v takšnem smislu, da bi kakorkoli lahko vplivale na odločitev o predaji prosilcev Republiki Hrvaški.

62.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožniki niso izkazali drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti predaje tožnikov Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU

37.Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožniki sklicujejo na sodbe nacionalnih sodišč v že predloženih informacijah. Iz predloženega sklopa informacij v tožbi je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo (sodba sodišča v Braunschweig-u z dne 24. 5. 2022, nizozemskega sodišča z dne 13. 4. 2022 in druge v predloženi informaciji), vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču.

23.Na zaslišanju je prvo tožnik povedal, da vztraja pri vseh navedbah, kot jih je podal na zaslišanju pri toženi stranki. Ponovno je izpostavil slabe higienske razmere v azilnem domu v Zagrebu, vključno z navedbo, da so bili v sobi, v kateri so bili nastanjeni z dojenčico, prisotni ščurki. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti, v Slovenji je blizu tega, da si uredi delo oz. zaposlitev, konkretno je omenil razgovor za službo v BTC v Ljubljani. Z razmerami v azilnem domu v Logatcu je zadovoljen, povedal je še, da so ločeni od ostale populacije. V ponovljenem postopku je dodal, da se je zaposlil in sklenil najemno pogodbo za stanovanje.

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.