Jedro

Kdaj in koliko časa v obdobju od 2. do 9. 11. 2020 portal za oddajo vlog delodajalcev zaradi tehničnih težav ni deloval, po presoji sodišča nista relevantni vprašanji. Sodišče namreč meni, da bi moral spletni portal prvostopenjskega organa, namenjen oddaji vlog delodajalcev, nemoteno delovati ves čas teka tega roka. Na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZUOOP namreč delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži (lahko le) v elektronski obliki pri ZRSZ v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo.

Po presoji sodišča bi organ ob ugotovitvi, kot v tem primeru, (občasno) nedelujočega portala, moral določbo prvega odstavka 74. člena ZZUOOP ustavnoskladno razlagati tako, da se tudi po izteku osemdnevnega roka vloženo vlogo šteje kot pravočasno, saj bi sicer šlo, kot tožnik tudi navaja, za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), kajti rok, določen v prvem odstavku 74. člena ZZUOOP, je materialni prekluzivni rok, s potekom katerega pravica delodajalca po zakonu (v celoti) preneha.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11064-50310/2020-3, z dne 9. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi ZRSZ) je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik delavce napotil na začasno čakanje na delo 1. 11. 2020, navedeno vlogo pa je vložil 13. 11. 2020, zato ta ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 74. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) ali v roku iz devetega odstavka 74. člena ZZUOOP. Prvostopenjski organ je zato tožnikovo vlogo v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku kot prepozno zavrgel. 2. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 1. 6. 2021 tožnikovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da je v obravnavani zadevi osemdnevni (materialni) rok iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP tekel od 2. 11. 2020 do 9. 11. 2020, ko je spletni portal prvostopenjskega organa za delodajalce, namenjen oddaji vlog za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, deloval (čemur priča tudi veliko število prejetih vlog). Tudi po oceni drugostopenjskega organa pa je tožnik ta rok nesporno zamudil, kar ima za posledico prekluzijo. To pomeni, da tožnik po izteku tega roka navedene pravice ne more več uveljaviti (niti delno).

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka vlaga tožbo. V njej ob (obširnem) povzemanju poteka dosedanjega postopka v bistvenem navaja, da se drugostopenjski organ do njegovih pritožbenih navedb ni opredelil. Dalje trdi, da zamuda roka iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP ne more imeti posledice izgube pravice. Meni, da ima lahko zamuda pri vložitvi vloge (kvečjemu) milejšo posledico, tj., da ima vlagatelj pravico do povračila izplačanih nadomestil plač le za naprej (od dneva vložitve vloge dalje). Po njegovi oceni ni videti javnih ali kakšnih drugih koristi oziroma razumnih razlogov, ki bi narekovali tako strogo razlago pravnih posledic zamude navedenega roka. To po njegovem prepričanju velja še toliko bolj, ker iz predloga ZZUOOP izhaja, da je njegov glavni cilj omiliti in odpraviti posledice in vpliv covida-19 (med drugim) na področju dela in socialnega varstva. Takšna razlaga omenjenega roka, kot jo zagovarjata organa, po tožnikovem mnenju pomeni tudi kršitev pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava)) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Meni namreč, da ne gre le za pravico delodajalca, temveč posredno tudi za pravico delavcev do socialnega varstva, saj je glavni cilj tega ukrepa v varstvu in ohranjanju zaposlitev. Tožnik dalje navaja, da če je drugostopenjski organ menil, da je določilo 74. člena ZZUOOP treba razlagati tako strogo, bi moral prekiniti postopek in začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Meni, da če mu je toženka z odlokom prepovedala opravljanje gospodarske dejavnosti in mu s tem povsem onemogočila svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave), ne more hkrati pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem vezati na tako kratek, protiustaven rok. Navaja, da ob izteku roka še ni zapadla delodajalčeva obveznost delavcu obračunati in izplačati nadomestilo za čakanje na delo doma. Zakon bi lahko po tožnikovi oceni posledico izgube pravice vezal na potek roka, ki bi začel teči bodisi s koncem prisilnih ukrepov, povezanih z omejevanjem oziroma preprečevanjem opravljanja dejavnosti, bodisi s koncem čakanja na delo. Tožnik je zato prepričan, da je treba rok iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP razlagati ustavnoskladno, če pa to ni možno, naj sodišče postopek prekine in začne postopek za oceno njegove ustavnosti.

Tožnik dalje (obširno) navaja tudi, da omenjeni portal prvostopenjskega organa niti ni deloval v obdobju od 1. 11. 2020 do 9. 11. 2020, zato citirane vloge ni mogel (pravočasno) oddati. Vsakokrat, ko je na tem portalu želel dostopati do zavihka Storitve in oddati vlogo, se je namreč, tako tožnik, na zaslonu prikazalo sporočilo, ki je javljalo napako na strežniku oziroma internetni strani, skupaj z obvestilom prvostopenjskega organa, da bodo zaradi nedelovanja tega portala upoštevane tudi vse kasnejše vloge, na kar se je upravičeno zanašal. V povezavi s temi dejstvi je v pritožbi predlagal zaslišanje svojega zakonitega zastopnika in postavitev izvedenca računalniške stroke. Ker slednjega drugostopenjski organ ni postavil, je tožnika prikrajšal za pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, s tem pa je zopet kršil njegovo pravico iz 22. člena Ustave.

Sodišču smiselno predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

5. Sodišče je toženko z dopisom, št. I U 1151/2021-9 z dne 5. 10. 2021 pozvalo, naj sodišču predloži dokazila, iz katerih bo izhajalo, da je v času od 2. 11. 2020 do 9. 11. 2020, ko je tožniku tekel rok iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP, da vloži vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, spletni portal prvostopenjskega organa, namenjen oddaji teh vlog, deloval. Toženka je na omenjeni poziv sodišču 15. 10. 2021 predložila elektronsko korespondenco, ki (med drugim) vsebuje fotografijo aplikacije APZ.net, iz katere izhaja, da je bilo od 2. 11. 2020 do 9. 11. 2020 prejetih 5.085 vlog.

6. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 16. 11. 2021 dodatno navedel, da toženka ni odgovorila na izpostavljena pravna vprašanja ter da iz citirane korespondence izhaja, da so bile na omenjenem spletnem portalu določene tehnične omejitve in da si elektronska sporočila A. A. in B. B. nasprotujejo. Po tožnikovi oceni pa razlika v številu vloženih vlog v obdobju med 24. 10. 2020 in 2. 11. 2020 ter v obdobju med 2. 11. 2020 in 9. 11. 2020 kaže na to, da ni bil edini, ki do omenjenega portala ni mogel dostopati. Kot dokaz je predložil še elektronski sporočili z dne 18. 6. 2021 (A5) in z dne 22. 6. 2021 (A6), iz katerih naj bi (med drugim) izhajalo, da se je dalo zahtevke oddajati tudi po poteku roka.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

7. Sodišče je 5. 10. 2021 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 16. 11. 2021. **Glavna obravnava**

8. Sodišče je 16. 11. 2021 izvedlo glavno obravnavo. Naroka se toženka ni udeležila, niti se ni opravičila, vabilo na narok pa je (bilo) izkazano.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine tožnika (A1–A4), v listine toženke (list. št. 28 in 29 spisa) ter v preostale listine v upravnem in sodnem spisu, razen tistih, glede katerih je bil dokazni predlog zavrnjen (A5, A6), ter zaslišalo tožnikovega zakonitega zastopnika C. C. 10. Sodišče je kot nedopusten zavrnilo tožnikov dokazni predlog za vpogled v elektronski sporočili z dne 18. 6. 2021 (A5) in z dne 22. 6. 2021 (A6). Z njima naj bi namreč tožnik dokazoval, da je bilo vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem v drugih primerih dejansko možno vložiti tudi po izteku roka iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP. Tega pa tožnik v pritožbi ni zatrjeval, zato gre glede teh navedb in dokazov zanje za materialno neizčrpanost pritožbe. Izčrpanje pritožbe pa je pogoj za dopustnost upravnega spora (prvi odstavek 6. člena ZUS-1), zaradi tega sodišče teh navedb ni moglo upoštevati, predlaganih dokazov za njihovo dokazovanje pa ne dopustiti.

11. Poleg tega je sodišče kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca računalniške stroke. Presodilo je namreč, da je dejansko stanje glede delovanja spletnega portala prvostopenjskega organa, namenjenega oddaji vlog za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, v obdobju od 2. 11. 2020 do 9. 11. 2020, dovolj razjasnjeno že z izvedenimi drugimi dokazi, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

**K I. točki izreka**

12. Tožba je utemeljena.

13. V obravnavanem primeru je sporna odločitev v izpodbijanem sklepu prvostopenjskega organa, da se tožnikova vloga za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, vložena 13. 11. 2021, zavrže kot prepozna. Odločitev je organ oprl na ugotovitev, da vloga ni bila vložena niti v roku iz prvega in niti v roku iz devetega odstavka 74. člena ZZUOOP. Drugostopenjski organ je odločitvi pritrdil ob zaključevanju, da je v prvem odstavku 74. člena ZZUOOP določeni rok za vložitev vloge tožniku tekel od 2. do 9. 11. 2021 ter da ga je tožnik zamudil. Tožnik pa odločitvi nasprotuje ob zatrjevanju, da je popolna izguba pravice do povračila zaradi zamude roka nesorazmerna sankcija ter da je rok zamudil zaradi nedelovanja spletnega portala za oddajo vlog.

14. Sodišče je kot primarnega obravnavalo tožnikov ugovor, da je izpodbijana odločitev nepravilna, ker roka za oddajo vloge ni zamudil po lastni krivdi, pač pa zaradi nedelovanja portala prvostopenjskega organa za oddajo vlog, ob tem ko je bilo vloge mogoče oddajati le elektronsko, preko navedenega portala. Če bi se izkazalo, da je ugovor neutemeljen, pa je kot podrejeni (šele) lahko pomemben ugovor, da zamuda roka za oddajo vloge ne more imeti za posledico popolne izgube pravice do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem.

15. V skladu z navedenim sodišče ugotavlja, da ni sporno, da je tožnik kot delodajalec delavce napotil na začasno čakanje na delo 1. 11. 2020, da se je zakonski rok za oddajo vloge za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanega nadomestila plač iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP iztekel 9. 11. 2020, da je na podlagi iste zakonske določbe vlogo bilo mogoče vložiti pri prvostopenjskem organu le v elektronski obliki in da je tožnik vlogo vložil 13. 11. 2020, ob naknadnem opravičevanju zamude z nedelovanjem spletnega portala za oddajo vlog. Z ugotavljanjem dejanskega stanja glede vprašanja, ali je tožnik mogel pravočasno vložiti vlogo, se je ukvarjalo sodišče na glavni obravnavi.

16. Pri tem je upoštevalo navedbe tožnika v tožbi (poprej uveljavljane že v pritožbi), da je v roku za oddajo vlogo poskušal oddati, vendar mu zaradi nedelovanja portala to ni uspelo, dalje, da se je ob neuspešnih poskusih oddaje vloge na zaslonu prikazalo sporočilo, ki je javljalo napako na spletni strani, dalje, pritožbi priložen posnetek zaslona Portala za delodajalce z opozorilom, da stran trenutno ni na voljo, napravljen izven roka za oddajo vloge, dalje, elektronsko korespondenco med organoma prve in druge stopnje v zvezi z vprašanjem delovanja portala za oddajo vlog med 2. in 9. 11. 2020 ter izpovedbo zakonitega zastopnika tožnika v zvezi z vprašanjem možnosti oddaje vloge preko portala v navedenem roku. Po vpogledu v elektronsko korespondenco organov z dne 14. in 15. 10. 2021 sodišče ugotavlja, da je iz elektronskih sporočil razvidno neizkazano zatrjevanje, da je portal v obdobju 2. do 9. 11. 2020 deloval brez težav, ter da sta v njih navedena podatka o tem, da je bilo v obdobju od 24. 10. do 2. 11. 2020 vloženih 13.041 vlog ter v obdobju od 2. 11. do 9. 11. 2020 5.083 (oziroma 5.085) vlog. Z vpogledom v predložen posnetek zaslona Portala za delodajalce je ugotovljeno, da so se na portalu tudi pojavljale napake in stran ni bila vedno na voljo. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožnika pa izhaja, da je vlogo neuspešno poskušal oddati 2. in 5. 11. 2020, ko je bilo pod zavihkom Storitev navedeno, da stran trenutno ne deluje ter da bodo kasneje oddane vloge upoštevane, dalje, da se zaradi navedenega zapisa tudi ni obrnil na prvostopenjski organ, da bi jih obvestil o nemožnosti oddaje vloge ter dalje, da je do novembra 2020 tako vlogo oddal šestkrat in da včasih portal zaradi prezasedenosti tudi ni deloval, vendar tedaj ni bilo obvestila o upoštevanju kasnejših vlog.

17. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče šteje za dokazano, da portal ZRSZ „Za delodajalce“ v teku roka, ki ga je tožnik imel na voljo za oddajo vloge, občasno ni deloval. Tako je dokazoval zakoniti zastopnik tožnika C. C. s svojo izpovedbo na glavni obravnavi, ki ji je sodišče kot prepričljivi in verodostojni v celoti sledilo, in sicer da je vlogo poskušal oddati 2. in 5. 11. 2020, vendar pri tem zaradi nedelovanja portala, ki je tedaj o tem vseboval opozorilo, primer kakršnega je tožnik v obliki fotografije zaslona priložil že pritožbi, ni bil uspešen, ter dalje, da se zaradi težav ni obrnil na organ, ker se je zanašal na obvestilo na zaslonu, da bo v primeru nedelovanja strani vlogo mogoče oddati kasneje. Protidokaza, s katerim bi tožnik0v dokaz – izpovedbo na glavni obravnavi in predloženo fotografijo zaslona z opozorilom o nedelovanju spletne strani - ovrgla, toženka ni podala, saj ni izkoristila možnosti sodelovati na glavni obravnavi ter je bila (brez opravičila) odsotna. Drugostopenjski organ pa v odločbi o pritožbi tudi ni konkretizirano prerekal tožnikovih navedb o tem, da portal vedno ni bil dostopen ter da se je v času nedostopnosti na zaslonu o tem prikazovalo opozorilo ter obvestilo, da bo vloge mogoče vložiti naknadno, pač pa je zgolj splošno navajal, da je portal v navedenem obdobju deloval, kar dokazuje večje število v tem obdobju vloženih vlog, opredelil pa se tudi ni do dokaznega predloga v pritožbi za tožnikovo zaslišanje. Odgovora na tožbo pa toženka tudi ni podala. Toženka je na poziv sodišča, poslan v teku pripravljalnega postopka, naj izkaže svoje navedbe, da je v roku, ki ga je imel tožnik na voljo za oddajo vloge, spletni portal deloval, kot dokaz sicer poslala elektronsko korespondenco, iz katere je razvidna trditev prvostopenjskega organa, da je portal v relevantnem obdobju deloval, podprta s podatkom, razvidnim iz fotografije aplikacije APZ.net, da je bilo v tem obdobju vloženih 5.083 vlog. Vendar je tožnik na glavni obravnavi opozoril, da dejstvo, da je v tem obdobju prvostopenjski organ prejel navedeno število vlog, še ne vodi do zaključka, da je vlogo lahko oddal tudi tožnik, in da dejstvo, da obstaja pomembna razlika med večjim številom vlog, vloženih med 24. 10. 2020 in 2. 11. 2020 (13.041) ter manjšim številom vlog, vloženih med 2. in 9. 11. 2020 (5.038), kaže na to, da tožnik ni bil edini, ki ni mogel dostopati do portala. Navedene razlike v vloženih vlogah toženka ob predložitvi dokaza ni obrazložila, niti ni zavrnila tožnikovih navedb o nesorazmerju v številu vlog ter pomena tega, saj se naroka (brez opravičila) ni udeležila. Toženka pa končno tudi ni podala drugega dokaznega predloga.

18. Na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka je sodišče zaključilo, da portal ZRSZ „Za delodajalce“ v teku roka, ki ga je tožnik imel na voljo za oddajo vloge, od 2. do 9. 11. 2020, občasno ni deloval. Kot je sodišče že navedlo, je upoštevalo ter dokazno ocenjevalo s strani tožnika predloženo fotografijo zaslona z opozorilom o nedelovanju spletne strani, izpovedbo tožnikovega zakonitega zastopnika na glavni obravnavi ter elektronsko korespondenco organov obeh stopenj z dne 14. in 15. 10. 2021, pri čemer je ugotovljeno dejansko stanje tudi rezultat pasivnosti toženke tako v upravnem postopku kot v upravnem sporu, v katerem ni podala odgovora na tožbo in se brez opravičila tudi ni udeležila glavne obravnave, kar je sodišče predhodno že podrobneje razložilo. Sodišče dodaja, da ker je presodilo, da je na podlagi prej omenjenih dokazov že dokazano, da spletni portal za oddajo vlog v teku tožnikovega roka občasno ni deloval, je kot nepotreben zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca računalniške stroke (ki naj bi navedeno potrdil).

19. Kdaj in koliko časa v obdobju od 2. do 9. 11. 2020 portal za oddajo vlog delodajalcev zaradi tehničnih težav ni deloval, po presoji sodišča nista relevantni vprašanji. Sodišče namreč meni, da bi moral spletni portal prvostopenjskega organa, namenjen oddaji vlog delodajalcev, nemoteno delovati ves čas teka tega roka. Na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZUOOP namreč delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži (lahko le) v elektronski obliki pri ZRSZ v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. To pomeni, da je vlogo mogoče vložiti le v elektronski obliki.

20. Glede na to sodišče meni, da je z določbo prvega odstavka 74. člena ZZUOOP zagotovitev orodij in opreme, ki omogoča elektronsko sprejemanje ponudb, naložena ZRSZ, pri čemer se že po naravi stvari razume, da morajo biti ta orodja in naprave delujoči in ne smejo omejevati dostopa do oddaje vlog, ter da delodajalec tudi ne sme trpeti negativnih posledic nedelovanja sistema za elektronsko oddajo vlog. Po presoji sodišča bi zato organ ob ugotovitvi, kot v tem primeru, (občasno) nedelujočega portala, moral določbo prvega odstavka 74. člena ZZUOOP ustavnoskladno razlagati tako, da se tudi po izteku osemdnevnega roka vloženo vlogo šteje kot pravočasno, saj bi sicer šlo, kot tožnik tudi navaja, za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), kajti rok, določen v prvem odstavku 74. člena ZZUOOP, je materialni prekluzivni rok, s potekom katerega pravica delodajalca po zakonu (v celoti) preneha.

21. Sodišče je na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, zaradi nepravilne uporabe materialnega zakona, tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem postopku mora ta izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri čemer mora upoštevati pravno mnenje glede uporabe materialnega prava, kot izhaja iz te sodbe, in stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

22. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika) in 22-odstotni DDV (ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV), ki znaša 84,70 EUR, skupaj 469,70 EUR (II. točka izreka). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek se vrne po uradni dolžnosti, kadar obstaja podlaga za vračilo (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).