Jedro

Za obstoj prekrška po 6. členu ZJRM-1 je treba ugotoviti ne samo, da kršitelj drugega izziva, spodbuja k pretepu, se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje, temveč mora nastati pri drugem tudi posledica takega kršiteljevega ravnanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper I. M. zaradi prekrška po četrtem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru ustavi.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Rače je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilko I. M. (prej G.) spoznal za odgovorno za storitev prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter ji izrekel globo 625,94 EUR. Okrajno sodišče v Ljutomeru je storilkini zahtevi za sodno varstvo ugodilo in izpodbijani plačilni nalog po uradni dolžnosti v odločbi o sankciji spremenilo tako, da je storilki za omenjeni prekršek izreklo opomin. Ker je odločilo deloma v storilkino korist, sodišče storilki ni naložilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo o prekršku odpravi in postopek ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila, in njenemu zagovorniku, ki se v izjavi pridružuje stališču vrhovnega državnega tožilca.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi sodišče moralo plačilni nalog prekrškovnega organa razveljaviti in postopek o prekršku ustaviti, ker dejanje, zaradi katerega je bil zoper storilko začet postopek, ni prekršek. Po oceni vrhovnega državnega tožilca storilkino dejanje, ki je opisano v plačilnem nalogu, ne vsebuje vseh elementov prekrška iz prvega odstavka 6. člena ZJRM-1. Besedo „prasec“ je mogoče opredeliti kot žalitev, vendar pa v plačilnem nalogu in sodbi ni opisan oziroma ugotovljen dodatni pogoj za obstoj tega prekrška, to je povzročitev občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Drugo storilki očitano ravnanje, ko oškodovancu ni dovolila, da bi se odpeljal z avtomobilom, katerega solastnica naj bi bila tudi storilka, prav tako ne izpolnjuje znakov tega prekrška, saj ne predstavlja spodbujanja k pretepu, vedenja na drzen način, nasilnega, nesramnega, žaljivega načina itd. 5. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Za kvalificirano obliko tega prekrška gre, če je, tako kot v obravnavanem primeru, storjen proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu (četrti odstavek 6. člena ZJRM-1). Za obstoj prekrška je tako treba ugotoviti ne samo, da kršitelj drugega izziva, spodbuja k pretepu, se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje, temveč mora nastati pri drugem tudi posledica takega kršiteljevega ravnanja. Ugotoviti je torej treba tudi, da je kršitelj pri drugem vzbudil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.

6. Iz kratkega opisa dejanskega stanja, priloženega izpodbijanemu plačilnemu nalogu, je razvidno, da je I. M. (takrat G.) 18. 3. 2011 ob 7.05 uri pred stanovanjsko hišo na naslovu P. ulica 13, H., svojemu bivšemu možu A. G. rekla, da je prasec, ter mu ni dovolila, da bi se odpeljal z avtom.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljeno zatrjevanje vrhovnega državnega tožilca, da iz takega opisa dejanskega stanja niso razvidni vsi zakonski znaki očitanega prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1. V opisu dejanskega stanja namreč ni navedeno, da bi kršiteljičina izjava pri njenem bivšem zakoncu povzročila prepovedano posledico, torej da bi se A. G. zaradi tega počutil ponižanega ali prizadetega (ali ustrahovanega oziroma ogroženega).

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca utemeljena. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo pa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper I. M. zaradi prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 ustavilo, ker dejanje ni prekršek (1. točka 156. člena ZP-1).

9. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi v postopku o prekršku nastali stroški, zato Vrhovno sodišče o stroških postopka ni odločilo.