Jedro

Glede na ugotovljeno kaznivo dejanje in njegov opis, kot izhaja iz kazenske sodbe, ne gre za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim bi bil tožnik upravičen zahtevati odškodnino po ZOZKD (zoper tožnika ni bila uporabljena sila, niti ni prišlo do neposrednega napada na njegovo življenje in telo). Po presoji sodišča je zato za odločitev nepomembna tudi tožbena navedba, da naj bi imel storilec pri vlomu pri sebi kramp in nože. Nasilno naklepno dejanje v smislu ZOZKD bi bilo namreč storjeno le, če bi bila omenjena sredstva uporabljena proti tožniku in s tem proti njemu storjeno dejanje, zaradi katerega bi utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine. Česa takega pa tožnik ne zatrjuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje odškodnine. Iz obrazložitve izhaja, da za odškodnino po določbah Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD) niso izpolnjeni pogoji iz sedme in prve alineje prvega odstavka 6. člena tega zakona.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da okoliščina, da storilec kaznivega ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo, priznano z ZOZKD, izhaja iz sodbe II K 15745/2013 z dne 10. 12. 2013. V njej je navedeno, da je vlomilec brez premoženja in da je prejemnik socialne pomoči, kar brez dvoma pomeni, da izvršba ne bo mogoča. Zaradi omenjenega je bil obtoženec v kazenskem postopku oproščen plačila stroškov, saj je očitno, da bi bilo v tem primeru lahko ogroženo njegovo preživljanje. Navaja še, da komentar ogroženosti pri vlomu s krampom in noži ni potreben ter da ga neposredna bližina romskega naselja ogroža varnostno in materialno, izdani akti državnih organov pa še pravno. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Pravico do odškodnine po določbah ZOZKD imajo osebe, ki so žrtve nasilnih naklepnih dejanj in njihovi svojci (prvi odstavek 1. člena). Žrtev je oseba, ki je zaradi nasilnega naklepnega dejanja utrpela škodo, priznano po tem zakonu (prva alineja 2. člena), nasilno naklepno dejanje pa dejanje, ki je storjeno z neposrednim napadom na življenje in telo, z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme po kazenskem zakoniku izreči kazen enega ali več let zapora (tretja alineja istega člena). Glede na navedeno je v prvem odstavku 6. člena ZOZKD, ki določa materialne pogoje za priznanje odškodnine po tem zakonu, med drugim zahtevan obstoj utemeljenega suma, da je bilo proti prosilcu (v konkretnem primeru tožniku) storjeno nasilno naklepno dejanje (prva alineja), da je zaradi dejanja prosilec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine (peta alineja) in da je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom (šesta alineja). Po 8. členu se odškodnina pod pogoji tega zakona prizna za: telesne bolečine ali okvaro zdravja, duševne bolečine, izgubljeno preživljanje, stroške v zvezi z zdravljenjem, pogrebne stroške, škodo za uničene medicinske pripomočke in stroške zaradi uveljavljanja odškodnine.

V zadevi ni sporno, da je tožnik oškodovanec storjenega kaznivega dejanja velike tatvine iz 1. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1. Tega stori oseba, ki izvrši tatvino tako, da z vlomom, vdorom ali drugačnim premagovanjem večjih ovir pride v zaprto stavbo, sobo oziroma druge zaprte prostore. V konkretnem primeru je organ ugotovil, to pa oprl na kazensko sodbo II K 15745/2013 z dne 10. 12. 2013, na katero se sklicuje tudi tožba, da je dejanje storil A.A. s soobtožencem tako, da je s silo odprl vhodna vrata stanovanjske hiše, nato pa s silo telesa še kuhinjska vrata in vzel v nadaljevanju naštete predmete.

Glede na ugotovljeno kaznivo dejanje in njegov opis, kot izhaja iz kazenske sodbe, se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), s katerimi je organ utemeljil, da ne gre za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim bi bil tožnik upravičen zahtevati odškodnino po ZOZKD (zoper tožnika ni bila uporabljena sila, niti ni prišlo do neposrednega napada na njegovo življenje in telo) in da zato ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 6. lena tega zakona. Po presoji sodišča je zato za odločitev nepomembna tudi tožbena navedba, da naj bi imel storilec pri vlomu pri sebi kramp in nože. Nasilno naklepno dejanje v smislu ZOZKD bi bilo namreč storjeno le, če bi bila omenjena sredstva uporabljena proti tožniku in s tem proti njemu storjeno dejanje, zaradi katerega bi utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine. Česa takega pa tožnik ne zatrjuje.

Že zaradi navedenega je upravni organ pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za odškodnino. Na presojo v zadevi zato ne more vplivati sicer nepravilno (preuranjeno) stališče izpodbijane odločbe, da v zadevi za priznanje odškodnine ni izpolnjen niti pogoj iz sedme alineje prvega odstavka 6. člena ZOZKD (obstoj verjetnosti, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo iz prejšnje alineje), ker da tožnik ni priložil listin v skladu z drugim odstavkom 30. člena tega zakona. Po tej določbi mora prosilec k zahtevi, vloženi na podlagi drugega odstavka 7. a člena, poleg listin iz prve, četrte in pete alineje prejšnjega odstavka, priložiti tudi izvod sodbe in izvod sklepa o izvršbi in dokazila, da izvršba ni bila uspešna, oziroma dokazila, da izvršba ni možna. Ker gre za listine, ki morajo biti priložene zahtevi, pomeni, da so sestavni del popolne vloge. Če jih ni, je treba izpeljati postopek za odpravo pomanjkljivosti nepopolne vloge (31. člen ZOZKD).

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.