Jedro

Sporni dogovor ne izpolnjuje pogojev za veljavnost darila za primer smrti iz pravnega pravila paragrafa 956 ODZ, ki je veljal v času sklepanja dogovora. Takšno naravo bi dogovor imel le, če bi se darovalka v dogovoru izrecno odrekla pravici darilo preklicati.

Pomanjkanje oblike notarskega zapisa ni mogoče sanirati z realizacijo pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dediča M. J. in B. J. sama krijeta svoje stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapustničinega premoženja, nato pa proglasilo na podlagi zakonitega dedovanja za dediče zapustničino nečakinjo M. J., zapustničinega nečaka R. J. in pranečaka B. J., vsakega do ¼ zapuščine ter zapustničinega pranečaka T. J., zapustničino pranečakinjo M. P. in zapustničino pranečakinjo D. J. za vsakega do 1/12. Ker sta T. J. in M. P. odstopila vsak svoj dedni delež v korist D. J. ki ju je ta sprejela, je ta tako podedovala ¼ zapuščine.

Proti sklepu se pritožuje dedinja D. J., ki izpodbija sklep sodišča prve stopnje v delu, kjer je določeno, da enosobno stanovanje št. 11 na naslovu U. sodi v zapuščino in ki določa, da se glede tega stanovanja uporabijo določbe Zakona o dedovanju na podlagi zakona. Uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge. Navaja, da je kot laik (v prvostopnem postopku ni bila zastopana po odvetniku), predložila v spis listino, za katero je mislila, da je oporoka. Dogovor z dne 14. 01. 1992 je prvotni sodnik tudi razglasil kot oporoko. To oporoko so dediči prvotno priznali, kasneje pa ji oporekali, kar pomeni, da je prišlo med dediči do spora o veljavnosti oporoke in bi moralo sodišče prekiniti zapuščinsko obravnavo in izdati ustrezen sklep o napotitvi na pravdo. Sodišče je tu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker obstaja neskladje med tem, kar je v razlogih sklepa in zapisnikih, ker je prejšnji sodnik oporoko razglasil. Nadalje naj bi sodišče ne obrazložilo, zakaj dokumenta ne šteje za oporoko. Nadalje pa pritožba meni, da je prvo sodišče tudi napačno presodilo pravno naravo dogovora z dne 14. 01. 1992. V dogovoru ni navedeno, da dedinja podeduje stanovanje, ampak da stanovanje preide v last sorodnice D. J. Ne gre torej pri navedenem dogovoru za nično dednopravno pogodbo, temveč za drugačen pravni posel, neko pogodbo, ki je zložena iz več pravnih poslov in je najbližja pogodbi o preužitku ali realizirani pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Prvo sodišče bi po mnenju pritožbe dedinjo tudi moralo poučiti v okviru materialnoprocesnega vodstva o vsem navedenem in jo pozvati, da se izjavi o tem, ali ima kakšno terjatev do zapuščine, ali trdi, da stanovanje ne sodi v zapuščino, ali zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine in podobno.

Dediča M. J. in B. J. sta po pooblaščencu M. E., odvetniku v L., vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je podatke za smrtovnico posredovala sama pritožiteljica in v njih navedla, da spada v zapuščino tudi sporno stanovanje v L., pri čemer je že takrat priložila kopijo dogovora za dne 14. 01. 1992. Res je, da je sodnik, ki je pred tem vodil ta zapuščinski postopek, ta dogovor razglasil kot oporoko, pri čemer je pritožiteljica ta dogovor kot oporoko tudi predložila sodišču oziroma ob sestavi smrtovnice. Sama razglasitev dogovora kot oporoke, pa še ne pomeni, da dogovor predstavlja veljavno oporoko. Ali gre v konkretnem primeru za listino, ki se jo lahko šteje kot veljavno oporoko glede na njeno vsebino in obliko ali ne, je stvar odločanja sodišča prve stopnje v zapuščinskem postopku, kolikor gre le za obravnavanje pravnih vprašanj. Zakaj dogovora z dne 14. 01. 1992 sodišče ne šteje za oporoko ampak za dedno pogodbo, ki je nična, je prvo sodišče obrazložilo v razlogih izpodbijanega sklepa. Pri tem ni bilo dolžno posebej v razlogih soočati svoja stališča s stališčem predhodnega sodnika, ki je listino razglasil kot oporoko.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča dogovor z dne 14. 01. 1992 glede na svojo vsebino ne predstavlja oporoke. To nenazadnje smiselno izhaja tudi iz pritožbe dedinje, ki listino šteje kot pogodbo med zapustnico in njo, ki je po vsebini najbližja pogodbi o preužitku ali pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Zapis v dogovoru „po moji smrti bo stanovanje prešlo v last sorodnice D. J.“ ni mogoče razumeti drugače, kot da pritožiteljica stanovanje podeduje, pri čemer so v zvezi z navedenim določene pravice in obveznosti obeh od pogodbenih strank. Dogovor s takšno vsebino pa je mogoče šteti, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje, za dedno pogodbo. Pa tudi če navedeni dogovor štejemo kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ta pogodba, glede na obliko, v kateri je sklenjena, ne izpolnjuje pogojev za veljavnost, ker kljub pisni obliki, ni overjena po sodniku (glej 4. odstavek 117. člena v času sklepanja dogovora veljavnega Zakona o dedovanju). V sedaj veljavnem 558. členu Obligacijskega zakonika pa je določeno, da mora biti tovrstna pogodba sestavljena v obliki notarskega zapisa. Sicer je ta pogodba nična. Enako določa 545. člen OZ-a v primeru darilne pogodbe za primer smrti, kot tudi v 567. členu glede pogodbe o preužitku. Da v konkretnem primeru spornega dogovora ni šteti kot preužitkarske pogodbe izhaja že iz tega, da je prenos lastninske pravice na pritožiteljico vezan na smrt zapustnice. Dogovor tudi ne izpolnjuje pogojev za veljavnost darila za primer smrti iz pravnega pravila paragrafa 956 ODZ, ki je veljal v času sklepanja dogovora. Takšno naravo bi dogovor imel le, če bi se darovalka v dogovoru izrecno odrekla pravici darilo preklicati.

Presoja vsebine dogovora z dne 14. 01. 1992 oziroma njegove pravne narave, je pravno vprašanje in zato prvemu sodišču ni bilo treba prekinjati postopka in dediče napotiti na pravdo. Vsebina dogovora pa potrjuje zaključek prvega sodišča, da gre v konkretnem primeru za dedno pogodbo, ki je na podlagi 103. člena Zakona o dedovanju neveljavna, kvečjemu pa še za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki pa je nična oziroma neveljavna glede na pomanjkanje ustrezne oblike, namreč overitve po sodniku oziroma kasneje sestavitev listine v obliki notarskega zapisa. V konkretnem primeru ne gre za pomanjkanje pisne oblike, ki bi v določenih primerih lahko bila sanirana z realizacijo pogodbe. Gre za pomanjkanje strožje določenih obličnosti, teh pomanjkljivosti v obliki pa ni mogoče sanirati z realizacijo.

Iz zapisnika o naroku z dne 10. 03. 2010 jasno izhaja, da je sodnica navzočim, tudi pritožiteljici, pojasnila, da dogovora z dne 14. 01. 1992 ne šteje za veljavno oporoko. Prav tako iz zapisnika izhaja, da sporno stanovanje sodi v zapuščino. Temu bi pritožiteljica na naroku lahko oporekala, tudi kot laik, pa se je priglasila k dedovanju in tudi sprejela odstopljena dedna deleža. Strinjala se je torej s tem, da stanovanje sodi v zapuščino, kot tudi s tem, da dogovor z dnem 14. 01. 1992 ne predstavlja oporoke. Ob navedenem pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej pritožiteljico nagovarjati, naj navedenim ugotovitvam in stališču, kot izhaja iz zapisnika posebej ugovarja ali nasprotuje. Ni mu mogoče očitati pomanjkljivosti v zvezi z poučevanjem neukih strank oziroma kršitev določbe 165. člena Zakona o dedovanju.

Odločitev prvega sodišča je torej pravilna in zakonita, pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da dediča M. J. in B. J. sama krijeta svoje stroške pritožbenega odgovora zato, ker ta ni bil potreben za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji.