Jedro

Za ugotovitev časa, ki je bil potreben, da se luč prižge, ni nujno potrebno strokovno znanje; o tem lahko izpovejo tudi priče na podlagi lastne zaznave.

Ugotovljena dejstva, da se je luč prižigala z nekaj sekundnim zamikom, da je bil včasih (ne pa vedno) tako dolg ter da so morali delavci mahati z rokami, da jih je senzor zaznal, kažejo na nepravilno oziroma pomanjkljivo delovanje osvetlitve v garderobi toženke, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da garderoba nekaj časa ni bila osvetljena in da so se delavci po vstopu v garderobo nekaj časa nahajali v temi ter so se morali po temi tudi gibati, s čimer nedvomno nista bila zagotovljena njihova varnost in zdravje.

Delodajalec ni dolžan izvesti le predpisanih ukrepov, ampak vseh, ki so potrebni in možni, da se varnost in zdravje delavcev zagotovi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do višine 60 % (I. točka izreka), odločitev o višini zahtevka in o pravdnih stroških pa je pridržalo do izdaje končne odločbe (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper vmesno sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšen bi bil pravilen način (oziroma zamik) delovanja luči. Za zaključek, da senzorska luč ni delovala pravilno, ni imelo podlage v izvedenih dokazih. Zgolj dejstvo, da je imela luč zamik, še ne pomeni, da je delovala nepravilno, če je zamik skladen s strokovnimi standardi. Zmotna je ugotovitev, da je imela luč zamik, saj so priče o tem izpovedale povsem različno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj v skladu s Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih zahteve glede osvetljenosti za delovna mesta ne veljajo za garderobne prostore. Ni potrebe, da bi ti prostori morali izpolnjevati stroge zahteve glede osvetlitve. Tožnik ni uspel dokazati, da senzor ni bil delujoč, kot to zmotno in pavšalno ugotavlja sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo in zdravje pri delu, saj bi bilo potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima. Dejstvo, da se je luč prižgala z zamikom, še ne pomeni, da je bila garderoba neustrezno opremljena z umetno razsvetljavo in da je toženka ravnala protipravno. Priče A. A., B. B. in C. C. so potrdile, da je toženka večer pred škodnim dogodkom in po škodnem dogodku pregledala luči in ni ugotovila nepravilnosti v delovanju. Sodišče prve stopnje zaradi razhajanj v izpovedih prič glede dolžine zamika pri prižiganju luči ni moglo ugotoviti dejanskega zamika. To bi lahko ugotovil izvedenec in podal mnenje, ali je takšen zamik skladen s standardi. Namestitev dodatne luči in dodatnega senzorja ne dokazuje nepravilnosti delovanja luči. Z namestitvijo dodatne luči je bila zagotovljena funkcionalnost tudi ob morebitni okvari senzorja gibanja in žarnice v sistemu osnovne razsvetljave. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B. B. in A. A. zmotno presodilo, da se jima zamik ni zdel problematičen in da nanju ni bistveno vplival. Ni imelo podlage za zaključek, da z namestitvijo premične klopi toženka ni poskrbela za varnost svojih delavcev. Tožnikove navedbe, da je bila klop spornega dne postavljena tik za vrati, ni potrdila nobena priča. Tožnik bi moral, preden je nadaljeval s hojo po neosvetljenem prostoru, počakati, da se luč prižge. Za škodni dogodek je odgovoren izključno on. Imel je opravljeno usposabljanje za varno delo, v okviru katerega je bil poučen, da dela ne sme opravljati, če vidi, da ne bo mogel stopiti varno. Zakonodaja ne določa, da bi morala toženka klop pritrditi. Nobena od prič ni bila prisotna ob škodnem dogodku in njegovega poteka ni potrdila, tudi D. D. ne. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da pred vhodom v garderobo ni bilo razsvetljeno. B. B. je izpovedala, da je bila luč v pritličju, ki jo je treba prižgati, vendar je tožnik ni, zato je bila v zgornjem delu tema. Enako je izpovedal A. A. Toženka meni, da ni podana njena odgovornost oziroma bi moralo sodišče prve stopnje vsaj tožnikov soprispevek oceniti v bistveno višjem deležu, ker je opravil usposabljanje za varno delo, moral in mogel se je zavedati, da v temen prostor ne sme vstopati oziroma mora to storiti le s povečano previdnostjo, vedel je, da se luč prižiga z zamikom, da je klop premična in so jo večkrat prestavljali, in ker ob vstopu v prostor ni počakal, da se luč prižge. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno verjelo E. E., D. D. in F. F., ki nasprotno od C. C., A. A. in B. B. niso bili dolžni poskrbeti za varno delovno okolje in niso imeli razloga, da ne bi govorili resnice, priča F. F. pa pri toženki celo ni več zaposlen. Namestitev dodatnega senzorja in dodatne luči po škodnem dogodku kaže, da se je toženka zavedala neprimernosti prejšnje osvetlitve. Zaposleni pri toženki so opozarjali na nepravilno delovanje luči, vendar toženka ni storila ničesar, da bi to izboljšala. Zaključek o tem, da je bila klop premaknjena, je pravilen, saj so vse priče izpovedale, da klop ni bila pritrjena in da so jo premikali. Ker klop ni bila na običajnem mestu, bila pa je ravno toliko od vrat, da so se lahko odprla, je tožnik ni mogel pričakovati. Odločitev sodišča prve stopnje o odgovornosti toženke v obsegu 60 % je pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o obsegu odgovornosti toženke.

6. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšen bi bil pravilen način (oziroma zamik) delovanja luči, izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Za presojo protipravnosti ravnanja tega sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik 14. 11. 2019 ob 5. uri zjutraj poškodoval v garderobnih prostorih, in sicer je z desno nogo udaril v klop, ki je bila premaknjena v bližino vrat. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovljenemu poteku škodnega dogodka in ob tem izpostavlja, da nobena ob prič ni bila prisotna ob dogodku. Že v odgovoru na tožbo je namreč sama navedla, da se je tožnik dne 14. 11. 2019 ob 5. uri poškodoval v njenih prostorih in da je do poškodbe prišlo, ko je neprevidno vstopil v garderobo, pri čemer je z desno golenjo zadel v rob klopi. To pomeni, da potek škodnega dogodka in dejstvo, da je do njega prišlo v garderobi toženke, sploh nista bila sporna.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost toženke za nastali škodni dogodek na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Na uporabo splošnih pravil civilnega prava napotuje prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Hkrati pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik prispeval k nastanku škode, in sicer v obsegu 40 %, zato ima na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

9. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti se zahtevajo štiri predpostavke: protipravnost ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastankom škode ter krivda povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je protipravnost ravnanja toženke prepoznalo v tem, da se je luč na senzor gibanja v garderobi, v kateri je prišlo do škodnega dogodka, prižigala z zamikom v trajanju tri do šest sekund, kar pomeni, da delovni prostori (med katere spada tudi garderoba) niso bili primerno osvetljeni.

10. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje glede dolžine zamika pri prižiganju luči. Sodišče prve stopnje je to dejstvo lahko ugotavljalo tudi z izpovedmi prič in ni bilo treba v ta namen angažirati izvedenca ustrezne stroke. Za ugotovitev časa, ki je bil potreben, da se luč prižge, ni nujno potrebno strokovno znanje; o tem lahko izpovejo tudi priče na podlagi lastne zaznave. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi časa zamika pravilno oprlo na izpovedi E. E., F. F. in D. D., ki so kot delavci toženke garderobo dnevno uporabljali. Omenjene priče so res izpovedovale o različno dolgih zamikih pri prižiganju luči, na kar opozarja pritožba, vendar to ne pomeni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna, saj ugotovljen časovni interval treh do šestih sekund ustreza njihovim izpovedim.1 O 13-sekundnem intervalu je izpovedal tožnik, čemur pa sodišče prve stopnje upoštevajoč izpovedi ostalih prič utemeljeno ni sledilo. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dolžine zamika pravilno ni sledilo tudi izpovedi A. A., vodje vzdrževanja pri toženki, da je bil zamik dolg le 0,5 do dveh sekund, saj garderobe ta priča ni redno uporabljala. Glede na to, da sta poleg A. A. zamik potrdili oziroma dopustili tudi B. B. in C. C., pritožba neutemeljeno izpostavlja njihove pavšalne izpovedi o tem, da niti večer pred škodnim dogodkom niti po škodnem dogodku ob preverbi luči v garderobi niso bile ugotovljene nepravilnosti v njenem delovanju oziroma, da sami niso zaznali nobenih težav. Ugotovitev, da se jim zamik ni zdel problematičen, pa je sodišče prve stopnje pravilno navezalo na ugotovljeno okoliščino, da garderobe niso redno uporabljali.

11. Za presojo protipravnosti ravnanja toženke sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotoviti, da zamik pri prižiganju luči, ki je delovala na senzor gibanja, ni bil skladen s strokovnimi standardi. Posledično mu ni bilo treba postaviti izvedenca za varstvo pri delu in je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka kot delodajalec mora v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR-1 zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. V ta namen mora v skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.) izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Da morajo biti delovni prostori opremljeni z umetno razsvetljavo, izhaja iz prvega odstavka 31. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.), ta določba pa upoštevajoč 2. člen tega pravilnika velja tudi za garderobne prostore, kakor je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

12. Ugotovljena dejstva, da se je luč prižigala z nekaj sekundnim zamikom, da je bil včasih (ne pa vedno) tako dolg ter da so morali delavci mahati z rokami, da jih je senzor zaznal, kažejo na nepravilno oziroma pomanjkljivo delovanje osvetlitve v garderobi toženke, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da garderoba nekaj časa ni bila osvetljena, kot to zahteva omenjeni pravilnik, in da so se delavci po vstopu v garderobo nekaj časa nahajali v temi2 ter so se morali po temi tudi gibati3, s čimer nedvomno nista bila zagotovljena njihova varnost in zdravje. Da bi toženka za ustrezno osvetlitev in s tem za varnost in zdravje delavcev lahko poskrbela, kaže ugotovljeno dejstvo, da je po škodnem dogodku namestila dodatno luč in dodaten senzor, zaradi česar se ne dogaja več, da bi se delavci znašli v temi oziroma je za osvetlitev sedaj ustrezno poskrbljeno, kot izhaja iz skladnih izpovedi E. E., F. F. in D. D. Kaj je bil razlog, da je do namestitve dodatne luči in senzorja prišlo, niti ni bistveno in posledično niso bistvene pritožbene navedbe v zvezi s tem. Bistveno je, da bi toženka lahko na ta način poskrbela za ustrezno osvetljenost in s tem za varnost in zdravje delavcev še pred škodnim dogodkom. Kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, delodajalec ni dolžan izvesti le predpisanih ukrepov, ampak vseh, ki so potrebni in možni, da se varnost in zdravje delavcev zagotovi. Zlasti, ker so delavci toženko, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na neustreznost osvetlitve opozarjali, o čemer so izpovedali tožnik, E. E., F. F. in D. D., pri čemer je tudi B. B. dopustila možnost, da so obvestili direktno nadrejenega G. G. 13. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje, da se za garderobne prostore, v katerih se delavci zadržujejo zgolj kratek čas, ne zahtevajo stroge posebne zahteve glede osvetlitve. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi garderobni prostori morali biti na točno določen način posebej osvetljeni, pa niso bili, ali da je bila osvetlitev v njih preslaba. Ugotovilo je, da garderobni prostori nekaj časa sploh niso bili osvetljeni, da je bila torej v njih tema, kar pa je zagotovo v nasprotju z omenjenim pravilnikom in predpisi o varnosti in zdravju delavcev. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik ni uspel dokazati, da senzor ni bil delujoč. Tožnik tega ni trdil, ampak je trdil, da se je luč prižigala z zamikom; da senzor ni deloval, tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

14. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženka morala pritrditi klop v garderobi, da je ne bi bilo možno premakniti, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj bi morala toženka to storiti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila klop v trenutku škodnega dogodka prestavljena v bližino vrat. O tem je izpovedal tožnik, priče E. E., F. F., D. D. in C. C. pa so potrdili, da je bilo klop mogoče premakniti oziroma, da se je to dogajalo. Ob nespornem dejstvu, da je tožnik z nogo zadel v klop (kar predpostavlja, da je vrata odprl in v prostor vstopil), se za neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da tožnik vrat, če bi bila klop postavljena tik za njimi, ne bi mogel odpreti.

15. Ker tožnik zaradi odsotnosti osvetlitve pri vstopu v garderobo klopi, postavljene tik za vrati, ni videl in je z nogo zadel vanjo ter se pri tem poškodoval, je po pravilni presoji sodišča prve stopnje podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in nastalo škodo. Zato je presoja sodišča prve stopnje, da toženka krivdno odškodninsko odgovarja za škodo tožniku, pravilna.

16. Ne glede na to, da je bil tožnik usposobljen iz varstva pri delu, ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je za škodni dogodek v pretežnem delu odgovoren sam. Njegov prispevek k nastanku škodnega dogodka gotovo ni večji od 40 %, kolikor mu ga je pripisalo sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da bi moral počakati, da se luč prižge, oziroma v temen prostor vstopiti počasneje ali z večjo previdnostjo. Tožnik je res vedel, da se luč prižiga z zamikom, vedel je tudi, da je klop premična in ni vedno na istem mestu. Vendar pa zaradi dejstva, da klop običajno ni stala za vrati in da se je od tožnika (in drugih delavcev) zahtevalo gibanje po temnem prostoru brez osvetlitve zato, da ga je senzor zaznal in se je luč prižgala (kot izhaja iz toženkinih navedb), tožniku večjega prispevka k nastali škodi ni mogoče pripisati. Ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da tožnik ni prižgal luči na stopnišču, saj toženka tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, v pritožbi pa ne trdi niti ne izkaže, da brez svoje krivde prej tega ni mogla storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških se ob smiselni uporabi 164. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Priči E. E. in D. D. sta izpovedala, da je bil zamik dolg pet do šest sekund, priča F. F. pa najmanj dve do tri sekunde. 2 Do škodnega dogodka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo v zgodnjih jutranjih urah, ko je zunaj še temno, garderoba pa tudi sicer ni imela okna. 3 Da je bilo potrebno gibanje delavcev, da jih je senzor zaznal in se je luč prižgala, izhaja že iz toženkinih navedb v prvi pripravljalni vlogi (da se mora tisti, ki je prisoten v prostoru, gibati počasi, da ga senzor zazna in se razsvetljava vključi) ter iz izpovedi A. A. in B. B.