Jedro

V prvem odstavku 171. člena Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ureja predpostavke, pod katerimi je mogoče odstopiti od načela popolne odškodnine zaradi oškodovančevega prispevka k škodi. Vendar vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odškodninsko odgovorne osebe. Takšno ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. V čem pa naj bi bilo tožničino ravnanje neskrbno oziroma premalo skrbno, toženka ni zatrjevala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v točki I. spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek je po temelju v celoti utemeljen.“

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v 40 % (točka I izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Očita, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov oziroma je s tem kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je prvenstveno uveljavljala objektivno odgovornost zaradi nevarnih lastnosti tovornjaka, kar je premik na nakladalni površini zaradi lastnosti in značilnosti predstavljal. Slednje je ugotovilo kot del dejanskega stanja tudi sodišče, ki pa ni obrazložilo, da naj bi ta okoliščina narekovala povečano nevarnost motornega vozila in s tem objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari. Delo na višini cca. 1 metra je že samo po sebi nevarno v okoliščinah nihanja kesona, ko pride do opotekanja uporabnika pa je slednje še posebna okoliščina, ki terja povečano skrbnost. Zato je uporabiti objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari in ob zakrivljenem ravnanju voznika, opisanem pod točko 15, bi bil tudi grajan soprispevek tožnice minoren ali ga sploh ni. Ocena prispevka tožnice k škodi, ker se je ob opotekanju naslonila na cerado, je zmotna. Dogajanje, ki ga sodišče povzema, kaže, da je mehanizem padca drugačen kot zaključuje sodišče, saj je cerada povezana s padcem tožnice le toliko, da je pri padanju ni zadržala in je zato padla preko stranice kesona, ko bi drugače le po kesonu. Da bi za to odgovarjala tožnica je nerazumljivo, saj padca ni zavestno uravnavala, nasprotno, s hrbtom je bila obrnjena 20 cm od zadnje strani in sama ni mogla storiti ničesar, razen opotekanja in iskanja karkoli trdnega, za kar bi se lahko oprijela. Njeno naslanjanje na cerado ni posledica njenega samostojnega ravnanja, ampak vzročno posledičnega dogajanja zaradi zanihanja kesona in padca ter ne predstavlja samostojne zunanje okoliščine, ki bi kakorkoli soprispevala k vzroku za padec.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje določenim dokaznim zaključkom sodišča ter uporabi materialnega prava in prereka navedbe tožnice v pritožbi ter se zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da toženka v odgovoru na pritožbo, uveljavlja tudi pritožbene razloge, pritožbe pa v pritožbenem roku ni vložila. Odgovor na pritožbo je vložen po poteku roka za vložitev pritožbe, zato ga je mogoče obravnavati zgolj kot odgovor na pritožbo. Na navedbe, ki so dejansko pritožbene, pa sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker glede na pojasnjeno, niso bistvene za obravnavo tožničine pritožbe.

6. Sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in popolno razjasnilo odločilne dejanske okoliščine in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih ter v pritožbi tožnice uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo glede zaključka, ali je tožnica soprispevala k nastanku škode, kar je narekovalo spremembo izpodbijane odločitve.

7. Pritožbeni očitek, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ker nima razlogov, zakaj sodišče ni zaključilo, da predstavlja nestabilnost razkladalne površine oziroma hoja po takšni površini povečano nevarnost, ki utemeljuje obstoj objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari, dejansko predstavlja grajo zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ni utemeljena. Sodišče je pravilno sklepalo, da v zadevi niso bila ugotovljena dejstva, ki bi omogočala zaključek, da je zavarovanec toženke za škodo, ki jo je tožnica utrpela, objektivno odgovoren. Trditve, da predstavlja delo na razkladalni površini tovornjaka na višini 1 metra nevarno dejavnost, pa so nedovoljena pritožbena novota.

8. Sicer med pravdnima strankama ni več pritožbeno sporno, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka določba 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), da je torej škoda, ki jo tožnica uveljavlja, krita iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku tudi niso sporne, izhaja: - da se je tožnica poškodovala med razkladanjem hrane za migrante v zbirnem centru, ko je padla z nakladalne površine (kesona) mini tovornjaka, ki ga je kritičnega dne vozil zaposleni voznik pri zavarovancu toženke, - da je bilo za vozilo, na kesonu katerega se je tožnica poškodovala, sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri toženki, - da je tovorno vozilo z nakladalno površino 4 x 2 metra v času škodnega dogodka mirovalo, ni imelo prižganega motorja, - da ob poškodbi tožnice ni prišlo do premika vozila, temveč da je tožnica padla zaradi zanihanja nakladalne površine tovornjaka za približno 3 - 4 cm zaradi gibanja dveh oseb, ki sta razkladali paštete s tovornjaka in ena od njiju je bila tožnica, - da se je tožnica poškodovala, ko je stala na kesonu mini tovornjaka na zadnjem delu razkladalnega prostora tovornjaka in je držala z obema rokama paket s paštetami ter zaradi izgube ravnotežja padla s tovornjaka na tla skozi cerado na zadnjem delu tovornjaka, - da cerada, ki je čez zadnji del tovornjaka visela, ni bila pritrjena.

10. Ob ugotovljeni krivdni odgovornosti zavarovanca toženke1, (ki pritožbeno tudi ni več sporna, ker se pritožuje le tožeča stranka), je sodišče nadalje ugotavljalo delno razbremenitev odgovornosti toženke k nastanku škode, za katero sicer toženka krivdno odgovarja. Pri tem je sodišče prve stopnje zaključilo: „da je tožnica v znatni meri prispevala k nastanku škode, ker se je, kot izhaja iz njene izpovedbe, ki ji je sodišče sledilo, po tem ko je izgubila ravnotežje, naslonila na cerado, ker je mislila, da je pritrjena in jo bo zadržala pred padcem“. Na podlagi opisanega ravnanja tožnice ob padcu je sodišče zaključilo, „da se povprečen človek v situaciji, v kateri se je znašla tožnica, na cerado ne bi naslonil s polno težo v prepričanju, da ga bo zadržala, čeprav je dajala videz trdnosti, zlasti ob tem, da je tožnica vedela, da je levi del cerade odprt“.

11. Tožničin bistveni pritožbeni očitek na, s strani sodišče prve stopnje porazdeljeno odgovornost med odgovorno osebo (40%) in oškodovanko (60%) je, da „naslanjanje tožnice na cerado ni posledica njenega samostojnega ravnanja, temveč vzročno posledičnega dogajanja zaradi zanihanja kesona in padca tožnice ter ne predstavlja samostojne zunanje okoliščine, ki bi kakorkoli soprispevala k vzroku za padec.“

12. Sodišče druge stopnje na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je glede ugovora t.i. soprispevka toženka navajala zgolj, „da tožnica ob običajni skrbnosti pri hoji po kesonu ne bi utrpela poškodbe“. V prvem odstavku 171. člena Obligacijski zakonik2 (v nadaljevanju OZ) ureja predpostavke, pod katerimi je mogoče odstopiti od načela popolne odškodnine zaradi oškodovančevega prispevka k škodi. Vendar vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odškodninsko odgovorne osebe3. Takšno ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. V čem pa naj bi bilo tožničino ravnanje neskrbno oziroma premalo skrbno, toženka ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je tožničino neskrbno ravnanje videlo v tem, da se je tožnica, ki je držala v rokah pakete s paštetami, ob zanihanju nakladalne površine „s polno težo naslonila na cerado, čeprav cerada ni namenjena temu, da se nanjo naslanjajo ljudje.“ Treba je pritrditi pritožbi, da iz tožničine izpovedbe jasno izhaja, da je bil razlog njenega „naslanjanja“ na cerado, izguba ravnotežja ter ne tožničino voljno ravnanje, ki bi ga bilo mogoče oceniti kot neskrbno, s katerim bi prispevala k nastanku ali povečanju škode. Ker pa neskrbnost ni konkretno zatrjevana, je sodišče tudi ni moglo ustrezno ugotavljati.

13. Kako bi se torej tožnica ob večji previdnosti4, ki jo je bilo od tožnice mogoče pričakovati, lahko nastanku nezgode izognila, ni konkretno zatrjevano, kot tudi ne, katere so okoliščine, na podlagi katerih je mogoč zaključek, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na vse okoliščine primera ni mogoče dela odgovornosti za nastalo škodo naložiti tožnici kot oškodovanki. Ker je sodišče prve stopnje presojalo, ali je podana odgovornost toženke za nastalo škodo in ali je k njenemu nastanku soprispevala tudi tožnica (razlika je le v tem, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je podana soodgovornost tožnice, sodišče druge stopnje pa, da te soodgovornosti ni) in ker sta se obe stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi opredelili do tega vprašanja, drugostopenjska sodba ne predstavlja sodbe presenečenja5. 14. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (določba 165. člena ZPP).

1 Sodišče je zaključilo (točki 15 in 16. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je vzrok škodnega dogodka opustitev zavarovanca toženke oziroma šoferja tovornjaka , ki je „vedel, da se razkladalna površina maje in da lahko zaniha za 3 do 4 cm, pa na to tožnice ni opozoril in je tožnica zaradi te opustitve med razkladanjem hrane za begunce padla iz nakladalne površine vozila in se poškodovala...“ 2 Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. 3 Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga GV Založba Ljubljana leto 2003, stran 964. 4 Ob skrbnosti, ki se lahko pričakuje od vsake povprečno razumne odrasle osebe. 5 VSRS sodba VIII Ips 242/2017.