Jedro

Tretja toženka se je v postopku na prvi stopnji branila pred tožničinim zahtevkom s trditvijo, da v sporni hiši biva s toženčevim soglasjem, ni pa obrazloženo prerekala tožbene trditve, da se je v hišo vselila brez tožničine vednosti in da jo uporablja brez njenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je torej, potem ko se je v dokaznem postopku prepričalo, da je lastnica sporne nepremičnine tožnica in ne toženec, tudi tretji toženki utemeljeno naložilo izselitev in izpraznitev hiše ter njeno vrnitev tožnici. Po 92. členu SPZ namreč lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tretja toženka ni dokazala, da ima za uporabo sporne nepremičnine ustrezen pravni naslov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se morajo toženci v 15 dneh izseliti iz stanovanja – hiše na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 1835/4 k.o. X, ter nepremičnino izprazniti in jo izročiti v posest tožnici; zavrnilo pa je tožničin zahtevek, da morajo to storiti nemudoma. Vsem trem tožencem je še naložilo, da morajo tožnici povrniti vsak po 516,10 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2.Zoper navedeno sodbo se je pritožila tretja toženka. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je tožnica pred tožbo ni pozvala k izpraznitvi stanovanja v hiši. Tam živi že od zgodnjega otroštva. Ker je brezposelna, brez dohodkov in premoženja, bo zdaj ostala na cesti. V pravdi se je znašla zgolj zaradi tožničinega spora s prvima dvema tožencema. Sodišče je tožnico zaslišalo na naroku, ki ga je opravilo še pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka, zato se sodba na ta dokaz ne bi smela opirati. Sicer pa tožnica zavarovanja dokazov niti ni predlagala.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tretja toženka živela v hiši le do avgusta 1996, ponovno pa se je priselila šele po tožničinem sporu s tožencem. Čeprav je stara 37 let, si dela ne išče. Ker tožnica biva na Floridi, je predlagala sodišču, naj jo zasliši na naroku 1.10.2012, ko je prispela v Slovenijo. Sodišče jo je zaslišalo v okviru zavarovanja dokazov, saj je bilo vprašljivo, ali se bo tožnica naslednjega naroka sploh lahko udeležila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tretja toženka se je v postopku na prvi stopnji branila pred tožničinim zahtevkom s trditvijo, da v sporni hiši biva s toženčevim soglasjem, ni pa obrazloženo prerekala tožbene trditve, da se je v hišo vselila brez tožničine vednosti in da jo uporablja brez njenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je torej, potem ko se je v dokaznem postopku prepričalo, da je lastnica sporne nepremičnine tožnica in ne toženec, tudi tretji toženki utemeljeno naložilo izselitev in izpraznitev hiše ter njeno vrnitev tožnici. Po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) namreč lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tretja toženka ni dokazala, da ima za uporabo sporne nepremičnine ustrezen pravni naslov. Dejstvo, da pred tožbo ni prejela tožničinega opomina, bi lahko vplivalo kvečjemu na odločitev o stroških postopka, še to pa le v primeru, če bi tretja toženka pripoznala tožbeni zahtevek pred obravnavanjem glavne stvari. Zadošča torej, da je bila k izpraznitvi in izročitvi sporne nepremičnine pozvana s tožbo, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Na obveznost, ki ji jo je naložilo s sodbo, nima nobenega vpliva toženkino domnevno slabo gmotno stanje. Enako velja za pritožbeno trditev, da v sporni hiši živi že od otroštva. Za povrh gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj tretja toženka v postopku na prvi stopnji ni oporekala tožničini trditvi, da se je v hišo (znova) vselila šele v letu 2008. 6.Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi nobenega odločilnega dejstva ni zmotno ugotovilo ali ga prezrlo. Res je tožnico zaslišalo, ko sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka še ni bil pravnomočen, vendar ta kršitev ni imela nikakršnega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe glede tretje toženke. Ker se v tem delu izpodbijana sodba ne opira na izpoved tožnice, saj so vsa odločilna dejstva, ki tvorijo podlago zahtevka zoper tretjo toženko, ostala neprerekana, pa je odveč tudi pritožbeni očitek, da tožnica svojega zaslišanja na naroku 1.10.2012 ni ponudila s predlogom za zavarovanje dokazov.

7.Pritožbeni razlogi torej niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbjianem delu na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

8.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Tretja toženka je s pritožbo propadla, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena. Tožničin odgovor na pritožbo pa glede na enostavnost zadeve ni bil potreben, zato mora tožnica te stroške kriti sama.