Jedro

Razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je namenjena odpravi napak, ko sodišče spregleda, da je bila vložena pritožba, da je prišlo do napake pri vročanju, da še ni potekel rok za prostovoljno izpolnitev in podobno. Tožnik svojega predloga za razveljavitev klavzule izvršljivosti ne utemeljuje s trditvijo, da sodna poravnava še ni izvršljiva, ker niso potekli roki, ki so bili dogovorjeni za izpolnitev posamezne obveznosti, ampak v predlogu trdi, da je ni mogoče izvršiti, trdi pa tudi, da je nična in da je nastopilo zastaranje. To pa je povsem nekaj drugega. Tudi v primeru, da to drži, takih pomanjkljivosti ni mogoče sanirati z razveljavitvijo klavzule izvršljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot prepozen zavrglo predlog tožnika za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sodne poravnave, ki je bila sklenjena 16. 6. 2006. 2. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. V bistvenem navaja, da ni zamudil 30-dnevnega roka. Žiga prejeto ni sam odtisnil. V tem času je bil v stečajnem postopku in zastaralni rok ne teče. S sodno poravnavo je bil seznanjen 16. 6. 2006, za to, da je na njej žig, pa je izvedel šele kakšen teden pred vložitvijo tožbe I P 147/2020. Sodišču očita kršitev določb postopka, ker ni izvedlo naroka in ga zaslišalo. Sodišče je ravnalo nezakonito tudi zato, ker ni samo razveljavilo potrdila o izvršljivosti. V nadaljevanju o tem navaja razloge (poravnava zastara v 10 letih, ničnost, neizvršljivost poravnave, očitno nesorazmerje).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izvršilni naslov, kamor sodi tudi sodna poravnava (glej 17. člen Zakona o izvršbi, v nadaljevanju ZIZ) postane pravnomočen, ko poteče rok za vložitev pravnega sredstva, izvršljiv pa, ko poteče tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Ker sklenjene sodne poravnave s pritožbo ni mogoče izpodbijati, ta postane pravnomočna takoj, ko je sklenjena. Pravnomočnost in izvršljivost potrdi sodišče z žigom pravnomočnosti in izvršljivosti. Če pri potrjevanju pravnomočnosti in izvršljivosti pride do napake (sodišče na primer spregleda, da je bila vložena pritožba, da je prišlo do napake pri vročanju, da še ni potekel rok za prostovoljno izpolnitev itd.), gre za neutemeljeno potrdilo, ki ga sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti razveljavi. Predlog za razveljavitev neutemeljenega potrdila o pravnomočnosti ali izvršljivosti je vezan na rok, in sicer se lahko taka zahteva vloži v 30 dneh, odkar se je stranka z izdano sodno odločbo seznanila (glej 42. člen ZIZ).

5. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je tožnik s sodno poravnavo, na kateri je odtisnjeno sporno potrdilo o izvršljivosti, seznanil najkasneje 13. 3. 2007. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je s poravnavo seznanil že 16. 6. 2006, saj je bil njen podpisnik, poleg tega pa je k tožbi, ki jo je vložil 3. 10. 2020, poravnavo s spornim potrdilom in odtisnjenim žigom „prejeto 13. 3. 2007“ tudi priložil. V pritožbi sicer navaja, da žiga ni sam odtisnil in je potrdilo o izvršljivosti na poravnavi videl šele približno teden dni pred vložitvijo tožbe, a so take navedbe pavšalne, predvsem pa prepozne (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč po pregledu navedb, s katerimi je tožnik utemeljeval predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti (priloga C1), ugotavlja, da tožnik tega, kar sedaj trdi v pritožbi, ni navajal, niti ni v zvezi s tem predlagal izvedbe dokazov. Očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, je zato neutemeljen, odločitev o zavrženju predloga pa ob upoštevanju tretjega odstavka 42. člena ZIZ pravilna.

6. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da je predlog tožnika za razveljavitev potrdila o izvršljivosti tudi sicer nesklepčen in bi ga bilo treba zavrniti. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti namenjena odpravi napak, ko sodišče (na primer) spregleda, da je bila vložena pritožba, da je prišlo do napake pri vročanju, da še ni potekel rok za prostovoljno izpolnitev in podobno. Tožnik pa svojega predloga za razveljavitev klavzule izvršljivosti ne utemeljuje s trditvijo, da sodna poravnava še ni izvršljiva, ker niso potekli roki, ki so bili dogovorjeni za izpolnitev posamezne obveznosti (tega ne navaja niti v pritožbi), ampak v predlogu (oziroma tožbi) trdi, da je ni mogoče izvršiti, trdi pa tudi, da je nična in da je nastopilo zastaranje. To pa je povsem nekaj drugega. Tudi v primeru, da to drži, takih pomanjkljivosti ni mogoče sanirati z razveljavitvijo klavzule izvršljivosti. Nobene podlage zato ni niti za očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje klavzulo izvršljivosti razveljaviti po uradni dolžnosti.

7. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.