Jedro

Vsa delna plačila so temeljila na sodnih sklepih - zoper vsakega od teh je imel tožnik v postopku (izvršilnem ali stečajnem) na voljo pravno sredstvo. Morebitna nestrinjanja z zneski poplačil bi tožnik tako lahko uveljavljal že bodisi v izvršbi bodisi v stečaju, a pritožbe (ugovora) ni vložil.

Glede sklepa o utesnitvi, glede katerega pritožba navaja, da bi bil izdan v stečaju, če bi tožena stranka obvestila o prejetem plačilu iz izvršbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v stečajnem postopku takega sklepa sodišče v nasprotju z izvršilnim postopkom ne izda, ampak se morebitna delna plačila upoštevajo pri končni delitvi. Kot je razvidno iz spisa in e-korespondence med stečajno upraviteljico in toženo stranko, je bil očitno to tudi razlog, da se je stečajna upraviteljica obrnila na toženo stranko (stečajnega upnika), da posreduje izračun odprte terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 51.769 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2017 in pravdnih stroškov ter (II.) sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške.

2.Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP), predlaga spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju skupaj z odgovori nanje.

3.Tožena stranka v odgovoru pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pri pravni prednici tožene stranke (Banke X., d. d.) najel hipotekarno posojilo (SV 509/09), zavarovano na nepremičninah, katerih lastnik je bil z ženo A. A., ki je bila pri kreditu porokinja. Nesporno je tudi, da se je 4. 8. 2016 začel postopek osebnega stečaja nad tožnikovo ženo A. A. (St 001/2016), naslednji dan (5. 8. 2016) pa še nad tožencem (St 002/2016). Spor med strankama se nanaša na vprašanje, ali je bil znesek 51.679 EUR, za kolikor je bila poplačana terjatev iz naslova navedenega kredita iz izkupička prodaje nepremičnine v izvršbi In 6/2016 in je bil znesek nakazan med tekom postopka osebnega stečaja, upoštevan pri poplačilih, ki so se opravljala v osebnem stečaju.

6.Tožnik navaja, da je prepričan, da tožena stranka plačila, ki ga je prejela iz izvršbe, ni upoštevala. Opozarja, da je skupna prijavljena višina terjatev tožene stranke v obeh osebnih stečajih znašala 387.201,55 EUR, da je bilo v obeh postopkih osebnega stečaja priznano toženi stranki 406.082,40 EUR, iz vnovčenja premoženja v obeh postopkih osebnega stečaja pa plačano toženi stranki 406.021,14 EUR. Meni, da je stališče sodišča sodišča prve stopnje, ko je glede višine prijavljene in priznane terjatve sledilo dokaznim navedbam toženca (22. točka obrazložitve), ni pa upoštevalo navedb tožnika o poplačilih v stečajnih postopkih (24. točka obrazložitve), pristransko in napačno. Sodišče bi moralo to preveriti le z vpogledom v oba stečaja, podatkih o priznanih terjatvah in plačilih v njih so točni. Pritožba meni, da je iz teh podatkov razvidno, da je tožena stranka dobila poplačano celotno prijavljeno in priznano terjatev v osebnih stečajih. Plačilo, prejeto iz izvršbe, se ni moglo upoštevati. Tožnik meni, da je lahko nekdo obogaten, četudi plačila temeljijo na pravnomočnih sklepih sodišča.

7.Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve podrobno povzelo sklepe, na podlagi katerih so bila opravljena delna plačila kreditne obveznosti, ter zneske in datume plačil, ki so temeljili na teh obveznostih. Iz teh ugotovitev je razvidno, da so vsa delna plačila temeljila na sodnih sklepih - zoper vsakega od teh je imel tožnik v postopku (izvršilnem ali stečajnem) na voljo pravno sredstvo. Morebitna nestrinjanja z zneski poplačil bi tožnik tako lahko uveljavljal že bodisi v izvršbi bodisi v stečaju, a pritožbe (ugovora) ni vložil. Res je sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve povzelo navedbo tožene stranke, a je takoj zatem zapisalo, da njeno navedbo potrjujeta prijavi v osebni stečaj (B21 in B19). Tudi glede priznane terjatve je zapisalo ob koncu iste točke obrazložitve, da je sledilo toženi stranki, saj je potrjena s končnima seznamoma preizkušenih terjatev in pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev. Tako ne gre zgolj za sprejemanje trditev tožene stranke, ampak sodišče pojasni, da jih sprejema, ker jih potrjujejo dokazi. Prav tako je sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve pojasnilo, da je pri vmesnih izračunih dolga res prišlo do določenih napak stečajnih upraviteljev, kot izhaja tudi iz sklepa Cst 477/2020 z dne 4. 11. 2020, s katerim je bil razveljavljen sklep o prvi splošni razdelitvi z dne 23. 9. 2020. Ravno zaradi te razveljavitve ni sledilo navedbam tožnika glede vmesnih zneskov in zatrjevanemu poplačilu oz. preplačilu. Novi izračuni stečajnih upraviteljev in sklep o prvi splošni razdelitvi z dne 8. 3. 2021 pa kažejo drugačno stanje.

8.Ko pritožba trdi, da sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v stečajni spis, je treba pojasniti, da je imelo sodišče prve stopnje v spisu listine iz obeh stečajev in jih v dokaznem postopku vpogledalo, kar je podrobno pojasnilo v 13. točki obrazložitve. Na glavni obravnavi 16. 12. 2022 je tožnik tudi konkretiziral, katere listine iz stečajnih spisov naj se vpogledajo. Poleg tega je iz zapisnika zadnje glavne obravnave 29. 9. 2023 razvidno, da tožnik takrat ni opozoril na procesno kršitev oz. na neizvedbo kakšnega dokaza. 286.b člen ZPP namreč določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tudi iz tega razloga ni mogoče upoštevati pritožbe, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v spisa obeh osebnih stečajev.

9.Pritožba nadalje meni, da bi v primeru, če bi tožena stranka plačilo iz izvršbe upoštevala, to storila tako, kot je razvidno iz pogojnem priznanju terjatve in bi za ta znesek terjatev utesnila, stečajno sodišče pa bi izdalo ustrezen sklep. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je glede dejstva upoštevanja plačila 51.769 EUR sodišče prve stopnje kot dokaz vpogledalo v e-poštna sporočila (B50), iz katerih je razvidno, da je bil znesek 51.769 EUR pri poplačilu v osebnem stečaju upoštevan, podobno pa izhaja tudi iz priloge B51. Glede sklepa o utesnitvi, glede katerega pritožba navaja, da bi bil izdan v stečaju, če bi tožena stranka obvestila o prejetem plačilu iz izvršbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v stečajnem postopku takega sklepa sodišče v nasprotju z izvršilnim postopkom ne izda, ampak se morebitna delna plačila upoštevajo pri končni delitvi. Kot je razvidno iz spisa in e-korespondence med stečajno upraviteljico in toženo stranko, je bil očitno to tudi razlog, da se je stečajna upraviteljica obrnila na toženo stranko (stečajnega upnika), da posreduje izračun odprte terjatve.

10.Tožnik v pritožbi nato opozarja, da tožena stranka ni izkazala, da bi v stečaju poleg terjatev prijavila še terjatve iz naslova obresti, a takšno navajanje ne drži. Prijava obresti je namreč vsebovana v prijavi terjatve (B18): pravni prednik tožene stranke je kot stečajni upnik prijavila terjatev 387.201,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2016, torej od začetka stečaja.

11.Pritožba meni, da preplačilo izhaja tudi iz izpovedbe stečajne upraviteljice, ki je rekla, da je do enakega zaključka prišel tudi stečajni upravitelj v postopku osebnega stečaja po tožnikovi ženi. Tožnik opozarja, da je bil predlog stečajne upraviteljice sodišču, da se ugotovi preplačilo, formalno zavrnjen, ker so bili sklepi sodišč o razdelitvi stečajne mase že pravnomočni. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni sledilo izpovedbi stečajne upraviteljice in jo štelo za zmotno, spreminjalo odločitev stečajnega sodišča, ki vsebinsko o tem ni odločalo.

12.Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, upoštevalo sklepe iz izvršbe in stečajev ter na podlagi njih izvedena plačila, enako je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke ekonomske stroke. Kar se tiče pomislekov, da izvedenka ni odgovorila na vsa vprašanja, je treba pojasniti, da je prepričljivo odgovorila na vsa vprašanja, ki so bila pomembna za odločitev. Končno na glavni obravnavi, ko je bila izvedenka zaslišana, tožnik oz. njegov pooblaščenec nista zanjo imela več nobenih vprašanj, edino vztrajala sta pri podanih pripombah. Na te pa je izvedenka odgovorila (podrobneje to povzema sodišče prve stopnje v 34. in 35. točki obrazložitve, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje v izogib nepotrebnemu ponavljanju). Glede zamudnih obresti, za katere tožnik v pritožbi navaja, da jih izvedenka ne bi smela upoštevati, je pojasnjeno že zgoraj v 10. točki te obrazložitve, da jih je tožena stranka prijavila. Da od tako prijavljene terjatve tečejo zakonske zamudne obresti, pa je pojasnilo pritožbeno sodišče že v zadevi Cst 477/2020 (ki izvira ravno iz osebnega stečaja po tožnikovi ženi).

13.Tožnik navaja tudi, da glede upoštevanja prejetih 51.769 EUR, ki znižujejo terjatev v osebnem stečaju, izvedenka ne navede izračunov, ki bi to potrjevali. To ne drži, saj so v spisu obračuni preostanka terjatve, iz katerih je razvidno, da je ta znesek upoštevan, nanje se sklicuje tudi izvedenka (npr. B50). Poleg tega je iz tabele 1 izvedenskega mnenja razvidno, da je sporni znesek upoštevan. Ob koncu zadnje obravnave tudi glede dokaza z izvedenko tožnik ni uveljavljal procesnih kršitev, prav tako ni predlagal drugega izvedenca. Tožnik v zvezi s tem sicer navaja, da po koncu naroka tožnik ni imel podlage, da bi predlagal imenovanje drugega izvedenca, saj je utemeljeno pričakoval, da bo sodišče skrbno in kritično presodilo izvedeniško mnenje in tudi upoštevalo njegove pripombe. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da bi, če je menil, da izvedenka ni odgovorila na vsa (pomembna) vprašanja ali da ni odgovorila v skladu s pravili znanosti in stroke, tožnik lahko predlagal bodisi dodatno dopolnitev mnenja, ali pa tudi predlagal postavitev drugega izvedenca ekonomske stroke, pa tega ni naredil.

14.V zvezi s stroškovno odločitvijo tožnik meni, da bi moralo sodišče, ker gre za pravno in ekonomsko zapleteno zadevo, prisoditi, da vsaka stranka krije svoje stroške. Po pregledu pravnomočnega zaključka stečajnih postopkov je bil namreč tožnik prepričan, da je prišlo do preplačila v višini kupnine iz izvršbe. Plačilo stroškov bi ogrozilo preživljanje tožnika in njegove žene, saj se je moral zadolžiti že, da je plačal predujem za izvedenko.

15.Pravila za to, katera stranka v pravdi plača pravdne stroške, določa 154. člen ZPP, ki ne daje podlage, da bi se upoštevale pritožbene navedbe, saj je tožena stranka v pravdi uspela v celoti (prim. prvi odstavek 154. člena ZPP). Tudi stroškovna odločitev je zato pravilna.

16.Tožnik sam krije stroške pritožbe, saj z njo ni bil uspešen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Ta se je prej vodila pod In 21/2012.

3V tej zvezi pritožba opozarja, da sta bila oba oseb na stečaja pravnomočno zaključena, zato so terjatve in plačila pravnomočna ter dokončno ugotovljena, zato se ne morejo več spreminjati, razen z izrednimi pravnimi sredstvi. Tak zaključek seveda drži in tega se je očitno pravilno zavedalo tudi sodišče prve stopnje, ki je v navedeni točki obrazložitve povzelo vse pravnomočne sklepe na podlagi katerih so bila potem izvedena v nadaljevanju iste točke obrazložitve povzeta plačila, za katera je potem ugotovilo, da niso bvila opravljena brez pravnega temelja.

4To je jasno razvidno tudi iz obračuna preostanka obveznosti, ki ga je tožena stranka na njen poziv posredovala stečajni upraviteljici, in kjer je po zap. št.4 upoštevano plačilo 51.769 EUR. Ista tabela je v prilogi B51, kjer pa je poleg tega zneska pod zap. št. 4 pripisano In 21/2012.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 361, 373, 383 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 197, 198 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 289b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.