Jedro

Zasebni tožilec oz. njegovi pooblaščenci niso upravičeni vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonodajalec omejil z razlogom, ker gre za izredno pravno sredstvo in je zasebni tožilec v obravnavani zadevi redna pravna sredstva že izrabil. Kolikor pa meni, da bi moralo Vrhovno sodišče RS odločati o pomembnem vprašanju, pa ima možnost podati pobudo pri Vrhovnem državnem tožilstvu, da le-to o tem vprašanju vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.

S tem, ko 421. člen ZKP ne dovoljuje vložitve zahteve za varstvo zakonitosti s strani zasebnega tožilca, zasebnemu tožilcu ni bila kršena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS in tudi 25. člena Ustave RS, ki govori o pravici do pravnega sredstva, ki pa je bila zasebnemu tožilcu omogočena z vložitvijo pritožbe.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zasebnega tožilca A. A., ki so jo vložili njegovi pooblaščenci iz Odvetniške družbe T., d. o. o., zavrnilo kot nedovoljeno.

2. Zoper navedeni sklep so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter določb 22., 23. in 25. člena Ustave RS in predlagali, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbami v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj izpodbijani sklep ne bi imel razlogov oziroma naj bi bili ti razlogi popolnoma nejasni. Iz izpodbijanega sklepa je nedvomno razvidno, da je sodišče prve stopnje imelo pooblastilo za odločitev v določilu 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Določilo 421. člena ZKP jasno opredeljuje kdo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, med katerimi ni naveden kot upravičenec zasebni tožilec. Neutemeljene so navedbe pritožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti tudi na predlog za vložitev zahteve za oceno ustavnosti določbe 421. člena ZKP. Držijo sicer navedbe, da je sodišče pri odločanju vezano na Ustavo in zakon, da mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, v kolikor meni, da je zakonska določba, ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru protiustavna. Sodišče očitno ni ocenilo, da je določba, na katero se sklicuje pri svoji odločitvi protiustavna, saj ni prekinilo postopka in začelo postopek pred Ustavnim sodiščem. Te svoje odločitve resda ni obrazložilo, vendar to ne pomeni, da so bile zasebnemu tožilcu s tem kršene pravice določene v Ustavi RS.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v naslednjih primerih: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona, 2) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ni pa možno zahteve za varstvo zakonitosti vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Pooblaščenci zasebnega tožilca so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zato, da bi vrhovno sodišče RS odločalo o pravnem vprašanju, ki je po mnenju pooblaščencev zasebnega tožilca pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava pri odločanju o višini stroškov kazenskega postopka, to je nagrade zagovornika obdolženega in ali se upoštevajo separatni stroški (94. člena ZKP) oziroma ali se pri odločanju o višini stroškov kazenskega postopka, to je nagrade zagovornika obdolženega, upoštevajo le določbe Zakona o odvetniški tarifi, ne pa tudi določbe ZKP, ki po njihovi oceni urejajo odmero stroškov, materialnopravno, kar je v nasprotju s 94. členom ZKP in IX. poglavjem ZKP. Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonodajalec omejil iz razloga, ker gre za izredno pravno sredstvo in je zasebni tožilec v obravnavani zadevi vsa pravna sredstva že izkoristil; kolikor pa meni, da bi moralo Vrhovno sodišče RS odločati o pomembnem pravnem vprašanju, pa ima možnost podati pobudo pri Vrhovnem državnem tožilstvu, da le to o tem vprašanju vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča zasebnemu tožilcu niso bile kršene pravice. 421. člen ZKP ne dovoljuje vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, s strani zasebnega tožilca, vendar to ne pomeni, da mu je bila kršena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS in tudi 25. člena Ustave RS, ki govori o pravici do pravnega sredstva, ki pa je bila zasebnemu tožilcu omogočena z vložitvijo pritožbe. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je izredno pravno sredstvo, ki ščiti predvsem obdolženčeve pravice, Vrhovnemu državnemu tožilstvu pa daje zakon poleg možnosti zaščite obdolženčevih pravic tudi možnost, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zaščito pravic zasebnega tožilca, če le ta poda utemeljeno pobudo.

7. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščencev zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno. V skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, katere je pritožbeno sodišče določilo v skladu s tar. št. 7252 Zakona o sodnih taksah.