24. 3. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Marjana Šnajderja, Ljubljana, na seji 24. marca 2022

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 33992/2017 z dne 17. 5. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV K 33992/2017 z dne 18. 4. 2018 in zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV K 33992/2017 z dne 26. 10. 2017 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 72. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik (odvetnik) je ustavno pritožbo najprej vložil zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 10. 2017, s katerim ga je sodišče razrešilo, da kot postavljeni zagovornik še naprej zagovarja obdolženca. Ustavno pritožbo je dvakrat dopolnil, najprej s predložitvijo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 4. 2018, s katerim je sodišče kot nedovoljeno zavrglo njegovo pritožbo zoper prej navedeni sklep o razrešitvi, in kasneje še s predložitvijo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17. 5. 2018, s katerim je sodišče zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Sklep o njegovi razrešitvi naj bi bil nerazumljiv in arbitraren, sklepanje sodišča naj bi bilo nelogično, utemeljeno na lažni konkluziji, v obrazložitvi pa naj sodišče ne bi navedlo razlogov za njegovo razrešitev. Navedlo naj bi le to, da je bila obdolžencu z odločbo o brezplačni pravni pomoči dodeljena druga zagovornica, kar pa naj bi kazalo na to, da je bil pritožnik razrešen iz neznanih razlogov. Ker naj zoper sklep o razrešitvi postavljenega zagovornika pritožba ne bi bila dovoljena, naj bi bila pritožniku kršena tudi pravica do pritožbe; hkrati pa naj bi bilo nerazumljivo, da je zoper odločitev sodišča o zavrženju pritožbe dovoljeno vložiti pritožbo. Pritožnik trdi, da njegova razrešitev pomeni hujšo posledico v smislu posega v odvetniško integriteto, njegovo dobro ime in izgubljeni zaslužek, ki naj ne bi bil malenkosten; njegova razrešitev naj bi bila zahrbtna, brez objektivnega razloga, kar naj bi še dodatno kazalo na hujšo posledico in poseg v psihično integriteto zagovornika.

2.Pritožnik je ustavno pritožbo dopolnil s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 72. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Meni, da izpodbijana določba neposredno posega v njegov pravni položaj, zato naj bi bil njegov pravni interes izkazan. Navaja, da si obdolženec lahko izmišlja, kdo naj ga zagovarja, in to celo iz proračunskih sredstev, zagovornik pa naj bi ob razrešitvi ostal brez vseh pravic. Ker pritožba zoper sklep o razrešitvi zagovornika, ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, ni dopustna, naj bi bila ureditev v neskladju s 25. členom Ustave.

3.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka), ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Pri tem se ni spuščalo v vprašanje, ali so za odločanje o ustavni pritožbi podane procesne predpostavke.

4.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Izpodbijana procesna določba ne učinkuje neposredno. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo se v takih primerih lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). V takih primerih je predpostavka za vložitev tako ustavne pritožbe kot pobude vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79). Iz priloženih pritožb z dne 2. 11. 2017 zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV K 33992/2017 z dne 26. 10. 2017 in z dne 30. 4. 2018 zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV K 33992/2017 z dne 18. 4. 2018 je razvidno, da pobudnik očitkov, ki jih naslavlja na ZKP, ni uveljavljal v pravnih sredstvih pred rednima sodiščema, kar pomeni, da jih ni materialno izčrpal. Zato je bilo treba pobudo zavreči (2. točka izreka).

5.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Gre za vlogi z dne 4. 5. 2018 in z dne 24. 5. 2018.