Jedro

Tega, da bi psa redil prvi toženec, tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, pač pa le, da sta lastnika psa oba toženca, ker da sta zakonca, pes pa da spada v njuno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (pritožbeno sodišče pa to sprejelo kot pravilno), da je druga toženka psa dobila kot darilo od očeta, kar pomeni, da je bila njegova (izključna) lastnica. Skupno premoženje je namreč le tisto, ki ga zakonca pridobita z delom (v času trajanja zakonske zveze). Čim je tako, prvi toženec ni bil lastnik psa, in ker tožnica ni (pravočasno) navedla, da naj bi žival redil, tožbeni zahtevek zoper njega (zaradi pomanjkanja stvarne pasivne legitimacije) ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnica izpodbija sodbo, ki se nanaša na odločitev o tožbenih zahtevkih zoper drugo toženko.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je drugo toženko zavezalo, da mora tožnici plačati 1.445.573,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.440.000 SIT od dneva izdaje sodbe, od zneska 5.573,90 SIT pa od 1.9.1991. Tožbeni zahtevek zoper prvega toženca je zavrnilo, o pravdnih stroških pa je odločilo tako, da mora druga toženka tožnici povrniti 90.423 SIT, tožnica pa prvemu tožencu 209.653 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbi druge toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o glavni stvari spremenilo tako, da mora druga toženka tožnici plačati 806.967,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 800.000 SIT za čas od 19.1.2000 dalje, od zneska 6.967,40 SIT pa za čas od 1.9.1991 dalje. Tožničino pritožbo je delno zavrnilo in potrdilo sodbo v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek zoper prvega toženca. Pritožbam tožnice, prvega toženca in druge toženke zoper odločbo o stroških postopka je ugodilo ter sodbo v odločbi o stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih je med drugim navedlo, da sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da prvi toženec ni bil lastnik psa (njegova izključna lastnica je bila namreč druga toženka), ter da zato ni pasivno legitimiran. Navedlo je še, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo previsoko zadoščenje za nepremoženjsko škodo.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka (pri čemer je obrazložila le zmotno uporabo materialnega prava).

Navaja, da ji je policija posredovala podatke, da sta lastnika psa oba toženca, ki sta zanj skrbela in ga hranila. Dejansko se je s psom veliko več ukvarjal toženec, kar pomeni, da je tudi on pasivno legitimiran. Revidentka pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da ji ni mogoče očitati nikakršnega prispevka k nastanku škode. Meni pa, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno znižalo zadoščenje za nepremoženjsko škodo. Nerazumljivo je tudi, zakaj ji ni priznalo zadoščenja za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenih zahtevkih zoper drugo toženko ni dovoljena, revizija zoper odločbo o tožbenem zahtevku zoper prvega toženca pa ni utemeljena.

1. O nedovoljenosti revizije: O tožbenih zahtevkih zoper drugo toženko je sodišče prve stopnje le delno odločilo: drugo toženko je zavezalo, da mora tožnici plačati 1.445.573,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 1.440.000 SIT od dneva izdaje sodbe dalje, od zneska 5.573,90 SIT pa od 1.9.1991, medtem ko o preostalih delih zahtevkov (tožnica je zahtevala 2.560.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 6.967,40 SIT odškodnine za premoženjsko škodo) ni odločilo.

Pritožbeno sodišče (ki je delno ugodilo pritožbi druge toženke), je sodbo prve stopnje v odločbi o tožbenih zahtevkih zoper drugo toženko spremenilo tako, da mora druga toženka tožnici plačati 806.967,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 800.000 SIT za čas od 19.1.2000 dalje, od zneska 6.967,40 SIT pa za čas od 1.9.1991. Pri tem ni izreklo, da se višji tožbeni zahtevki zoper drugo toženko zavrnejo. Čim je tako, tožnica nima pravnega interesa za revizijo zoper odločbo o tožbenih zahtevkih zoper drugo toženko, saj zavrnilna odločba o teh zahtevkih (odločba, s katero bi bili deli teh zahtevkov zavrnjeni) sploh ne obstaja (drugi odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ker je zato revizija v tem delu nedovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

2. O neutemeljenosti revizije: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena revizijske trditve, da je policija "tožnico informirala in ji posredovala podatke, da sta lastnika psa oba toženca, oba sta tudi zanj skrbela, plačevala in nabavljala hrano", ter da se je toženec "dejansko s psom mnogo več ukvarjal, kar je bilo znano vsem v soseski". Za presojo pasivne legitimacije je odločilno, kdo je žival redil. Tako določa pravno pravilo par. 1320 Občnega državljanskega zakonika, ki ga je treba uporabiti, ker ob škodnem dogodku še ni bilo novejših predpisov o tem, kdo je odgovoren za škodo, ki jo je povzročila žival. Tega, da bi psa redil prvi toženec, pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (trditev, da sta za psa skrbela in ga hranila oba toženca, je postavila šele v pritožbi, ne da bi pri tem navedla, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti že prej - prim. prvi odstavek 337. člena ZPP), pač pa le, da sta lastnika psa oba toženca, ker da sta zakonca, pes pa da spada v njuno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (pritožbeno sodišče pa to ugotovitev sprejelo), da je druga toženka psa dobila kot darilo od očeta, kar pomeni, da je bila njegova (izključna) lastnica. Skupno premoženje je namreč le tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur. l. SRS, št. 14/89 - p.b. in nasl.). Čim je tako, prvi toženec ni bil lastnik psa, in ker tožnica ni (pravočasno) navedla, da naj bi žival redil, tožbeni zahtevek zoper njega (zaradi pomanjkanja stvarne pasivne legitimacije) ni utemeljen. V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).