Jedro

Izkazana je prepustitev v nadzorstvo in oblast in torej izročitev darovane stvari, v kar sta obdarjenca tudi privolila. Darilo kot realen kontrakt je zato nastalo (pr. pravila. par. 938 in nasl. ODZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da v zapuščino po pokojnem F.Ž. spadajo tudi devizni prihranki v znesku 21.930 DEM in 13.170 USA $ in toženki naloži, da v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe plača tolarsko protivrednost 10.965 DEM in 6.585 USA $, po srednjem tečaju Banke Slovenije za navedeni valuti na dan 19.09.2001 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženki povrne 430.483,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.09.2003 dalje, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje listino z dne 17.09.2001 opredeljuje enkrat kot darilno pogodbo po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), drugič pa po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika (ODZ), kar ne gre skupaj. ZOR darilne pogodbe ni uredil. Po ZOR-u se zato pogodbenega razmerja, ki naj bi bilo darilna pogodba, ne da presojati. Dejstvo je, da tudi F.Ž. ni dejansko izročil 17.09.2001 deviznih sredstev iz hranilnih knjižic in tudi ne kasneje, saj je umrl. Dvig je bil opravljen po smrti, kar je nezakonito. V sodbi tudi ni razlogov o vsebini listine z dne 17.09.2001, ki jo sodba nekritično šteje za darilo. To po svoji vsebini ni, saj je bil denar izročen za plačilo vseh stroškov, ki jih bosta imela z pokojnim (toženka in sin), z dvignjenim denarjem naj bi torej plačevala stroške, ki jih bosta imela z izročiteljem hranilnih knjižic. Denar je bil torej namenjen za njegove lastne potrebe in ne kot darilo. Denarna sredstva niso bila uporabljena za stroške, saj je F. Ž. umrl, na dlani je torej, da so ta sredstva, ki niso bila dvignjena v času zapustnikovega življenja in tudi niso bila porabljena za stroške zapustnika in tudi ne dana v dar toženki, del zapustnikovega premoženja, ki sodi v zapuščino. Ker listina z dne 17.09.2003 ni izjava poslednje volje, ni jasno, zakaj napadena sodba razloguje o nujnem deležu in načinu uveljavljanja nujnega deleža z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj in očitkom tožeči stranki, da tega ni uveljavljala. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo tako spremeni, da se zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, ker darilo ni bilo do uveljavitve novega Obligacijskega zakonika (01.01.2002) pozitivno pravno urejeno, pravilno uporabilo pravila ODZ, ob tem pa tudi pravilno poudarilo, da morajo za veljavnost pogodbe obstajati splošne predpostavke, kot za vsako pogodbo in jih je tedaj urejal ZOR (ta zakon se za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo novega OZ, še uporablja), kot so volja, sposobnost, dopustnost in oblika. Zato nasprotij med razlogi ni in tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Res je bil dvig opravljen po smrti F.Ž., toda pravno odločilno dejstvo je, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile hranilne knjižice izročene dne 17.09.2001, izročitelj pa je umrl naslednji dan, za dvig pa je toženka bila pooblaščena. S tem je izkazana prepustitev v nadzorstvo in oblast in torej izročitev darovane stvari, v kar sta obdarjenca tudi privolila. Darilo kot realen kontrakt je zato nastalo (pr. pravila. par. 938 in nasl. ODZ), okoliščina, da je toženka denar s hranilne knjižice dvignila šele po smrti, pa na veljaven nastanek in obstoj darilne pogodbe ne vpliva. Prvostopenjsko sodišče je presodilo listino z dne 17.09.2001 (oziroma dve listini) tudi v povezavi z izpovedbo prič, ki so bile navzoče ob sklenitvi pogodbe in zapisu listine, oziroma so listino tudi podpisale (S.D., A.F., V.F.). Te so skladno izpovedale o darilnem namenu darovalca in je zato tudi prepričljivo zaključilo, da je bila ob sklenitvi pogodbe volja F.Ž. darovati navedene devizne zneske toženki oziroma njenemu sinu. To nenazadnje potrjuje zapis v izjavah z dne 17.09.2001, na katere se sklicuje pritožba, da F.Ž. daje denar za skrb in večletno delo z njim, kar pritožba spregleda. Res je ob tem tudi zapis, da daje denar za plačilo stroškov, ki bodo oziroma jih bosta imela toženka in sin z njim, toda z dostavkom, da jima ostalo daje za večletno delo z njim. Ker je torej (ker je darovalec naslednji dan umrl) ves denar ostal neporabljen, je glede na zapis in ugotovljeno voljo zapustnika, kot izhaja iz listine in skladnih izpovedb prič, ki so ob sestavi listine sodelovale, dano predstavljalo darilo, saj je taka tudi volja darovalca oziroma obdarjencev. Ne gre zato za premoženje zapustnika, kot meni pritožba, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopavno pravilna, ko je tožbeni zahtevek zavrnjen. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi tistih uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).