Jedro

Pred ugotavljanjem predpostavk odškodninske odgovornosti mora oškodovanec zatrjevati in dokazati nastanek škodnega dogodka oziroma da je do poškodbe prišlo na takšen način, kot ga sam opisuje.

Za še eno nagrado za postopek zaradi ponovljenega postopka v določbah ZOdvT ni podlage. V primeru, da se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti poleg že prisojenih stroškov postopka 1.360,33 EUR, še 390,88 EUR, skupaj torej 1.751,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba prve tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in sodba v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka 129,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženi stranki dolžni solidarno plačati nepremoženjsko škodo 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2010 do plačila. Tožnici je naložilo, da je dolžna prvi toženi stranki povrniti njene stroške postopka 1.360,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugi toženi stranki pa 33,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in prvotožena stranka. Tožnica predlaga razveljavitev sodbe v celoti in ponovno sojenje glede višine postavljenega tožbenega zahtevka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Navaja, da je nesporno podana in dokazana vzročna zveza med samim škodnim dogodkom, to je poškodbo tožnice, ki jo je dokazala z zaslišanjem priče in zdravstveno dokumentacijo ter nastalo nepremoženjsko škodo. Pri dokazni oceni nastanka škodnega dogodka je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, kot tudi vsa možna dokazna sredstva. Ker je bila tožnica sama na stopnišču stavbe, kjer tudi dejansko živi, je o škodnem dogodku lahko izpovedala le sama, saj drugih npr. očividcev ni bilo. Tožnica je življenjsko in prepričljivo izpovedala, da se je 11. 5. 2010 poškodovala, ko je padla zaradi smeti in bananinega olupka na stopnišču večstanovanjske stavbe na P. Po samem škodnem dogodku je poklicala hčerko, ki jo je peljala k zdravniku, v tem času je hčerki povedala, kako se je ta škodni dogodek zgodil. Tudi pričanje B. J. je pomembno in povsem iskreno ter prepričljivo, kar pomeni, da bi tej priči sodišče lahko poklonilo vero, saj je bila prva oseba, ki je neposredno po škodnem dogodku govorila s tožnico. Tudi ostali izvedeni dokazi, takojšnji obisk tožnice pri zdravniku, njena medicinska dokumentacija, vrsta in značilnost poškodbe, trajanje zdravljenja, potrjujejo konsistentnost tožbenih navedb tožnice v zvezi s samim škodnim dogodkom, ki se je nesporno zgodil, saj drugače tožnica ne bi utrpela nepremoženjske škode. Za nastalo škodo je odškodninsko odgovorna tožena stranka, ker ni zagotovila ustreznega čiščenja in pregledovanja stopnic na takšen način, da ne bi prihajalo do povečanih nevarnosti. Prva tožena stranka pa s pritožbo izpodbija odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) ter predlaga spremembo sodbe v tem delu tako, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.174,24 EUR. Navaja, da je bil v zadevi zaradi razveljavitve sodbe opravljen nov postopek na prvi stopnji, zato je prvotožena stranka v skladu z enotno sodno prakso upravičena do nove (dodatne) nagrade za postopek po tarifni št. 3100 ZOdvT in do nove (dodatne) nagrade za narok po tarifni št. 3102 ZOdvT. Sodišče pa ji je priznalo zgolj eno nagrado za postopek in eno nagrado za narok in se pri tem neutemeljeno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso.

3. Prva tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Predlaga, da neutemeljeno pritožbo sodišče druge stopnje zavrne in potrdi sodbo.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, o katerih tudi ni nasprotja med tem, kar navaja sodba o vsebini izvedenih dokazov in med temi dokazi. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da so razlogi in zaključki sodišča protispisni ter nasprotujejo ugotovljenim dejstvom in izvedenim dokazom glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke.

6. Splošno pravilo o odškodninski odgovornosti določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Za uspeh odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj splošnih odškodninskih predpostavk in sicer, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe ter vzročno zvezo med nastalo škodo in takšnim ravnanjem odgovorne osebe, odgovorna oseba pa se bo odškodninske odgovornosti razbremenila samo, če bo zatrjevala in dokazala, da za škodo ni kriva. Pred ugotavljanjem navedenih predpostavk pa mora seveda oškodovanec zatrjevati in dokazati nastanek škodnega dogodka oziroma, da je do poškodbe prišlo na takšen način, kot ga sam opisuje. Prvostopenjsko sodišče je v konkretni zadevi ocenilo, da tožnica ni dokazala, da je 11. 5. 2010 utrpela poškodbo desne roke na način, kot ga sama opisuje, torej da je padla, ker ji je spodrsnilo na bananinem olupku, ki se je nahajal na stopnišču večstanovanjske stavbe na P. Načelno je treba pritrditi pritožbenemu mnenju, da je v primeru, ko ni bilo prič škodnega dogodka, edini možni dokaz o njem izpoved tožnice, ki je res izpovedala, da se je poškodovala na zgoraj opisan način. Prestrogo je stališče sodbe, da bi morala tožnica za dokazovanje nastanka škodnega dogodka priskrbeti druge dokaze, npr. fotografije ali priče, ki bi si takoj zatem ogledale mesto nastanka škodnega dogodka in ga fotografirale. Vendar je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju ustrezno obrazložilo, zakaj ne verjame izpovedi tožnice o poteku škodnega dogodka zaradi njenih kasnejših ravnanj oziroma opustitev. V primernem času po dogodku namreč ni obvestila niti upravnika, niti hišnika oziroma nadzorni odbor hiše o poškodbi in neustreznem čiščenju stopnišča, kar bi bilo logično glede na način poškodovanja. Ta se tudi ne ujema v celoti s predloženo zdravniško dokumentacijo.

7. Tudi v kolikor bi sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi tožnice, da je prišlo do padca in poškodbe tako, kot zatrjuje, torej zaradi zdrsa na bananinem olupku, ki se je nahajal na stopnišču stavbe, v kateri biva, pa že v njenih trditvah in izvedenih dokazih ni podlage za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke in njene zavarovalnice. Tožnica bi morala konkretno in natančno opredeliti dolžnost prvotožene stranke glede čiščenja stopnišča (torej kdaj in kolikokrat bi se moralo čiščenje izvajati). Ne zadostuje namreč splošna trditev, da je prva toženka opustila dolžno ravnanje, ker stopnice niso bile počiščene, saj se je na njih nahajal bananin olupek. Sicer pa je v zvezi s tem prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da je bil objekt na P. ustrezno čiščen in nadzorovan s strani upravnika in nadzornega odbora, da je bila čistoča celo nadpovprečna, da smeti običajno niso ležale na stopnišču, da so čistilke delo redno opravljale in ga tudi evidentirale ter da so bile ob obvestilu ali ob izrednih dogodkih še dodatno napotene na čiščenje objekta. Takšne ugotovitve zadoščajo za zaključek, da prva tožena stranka ni ravnala neskrbno in s tem protipravno, saj ni opustila dolžnega ravnanja pri čiščenju stopnic. Temu sledi pravilen zaključek sodbe, da zaradi odsotnosti enega od temeljnih elementov odškodninskega delikta toženi stranki za škodo tožnici nista krivdno odgovorni. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Pritožba prve tožene stranke je delno utemeljena.

9. Prva tožena stranka v pritožbi izpodbija pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o višini njej prisojenih stroškov pravdnega postopka. V pritožbi zahteva, da se ji priznata še ena nagrada za postopek po tarifni št. 3100 in še ena nagrada za narok po tarifni št. 3102 ZOdvT, ker je bil zaradi razveljavitve prve prvostopenjske sodbe opravljen nov postopek na prvi stopnji. Pri tem se sklicuje na primere iz sodne prakse (1).

10. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je prvi toženi stranki priznalo le eno nagrado za postopek po tarifni št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, katerega sestavni del je tarifa. Za še eno nagrado zaradi ponovljenega postopka v določbah ZOdvT namreč ni podlage. Po drugem odstavku 14. člena ZOdvT lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. 19. člen ZOdvT pa določa, da v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Vendar je treba upoštevati pri tem opombo št. 3 k tretjem delu tarife, ki v točki 4. izrecno določa, da v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. To pomeni, da bi bila prva tožena stranka upravičena do morebitne razlike odvetniške nagrade za ponovljen postopek samo v primeru, če bi bila nagrada višja. V konkretni zadevi pa je enaka kot v prvem postopku, zato se všteje v celoti. Hkrati pa iz citiranih določb ZOdvT izhaja, da ima pritožba deloma prav in je pritožnica upravičena do nagrade za narok po tarifni št. 3102 v ponovljenem postopku. Navedena opomba št. 3 v 4. točki namreč določa, da se všteje le nagrada za postopek, ne govori pa o vštevanju nagrade za narok v ponovljenem postopku (2). To pomeni, da se prvi toženi stranki prizna še nagrado za narok v ponovljenem postopku, ki skupaj z DDV znaša 390,88 EUR, medtem ko v ostalem njena pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v nespremenjenem delu v sodbi vsebovan sklep o stroških postopka zavrnilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

11. Prva toženka je bila s pritožbo delno uspešna, zato ji mora tožeča stranka povrniti polovico potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP). Ti predstavljajo ob upoštevanju sporne višine stroškov v pritožbi (813,91 EUR) nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tarifni št. 3210 v znesku 68,80 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, DDV 22 %, sodno takso po odmeri sodišča 150,00 EUR, kar skupaj znese 258,34 EUR, polovica pa 129,17 EUR. Stroške za sestavo odgovora na pritožbo pa glede na vsebino vloge pritožbeno sodišče ne šteje kot potrebne stroške postopka.

(1) Odločbi VDSS Psp 118/2012 in Psp 146/2012 ter sklep Višjega sodišča v Celju Cp 616/2012. (2) Da je bil tak namen zakonodajalca, izhaja tudi iz obrazložitve Predloga Zakona o odvetniški tarifi k 14. in 19. členu ter opombi št. 3 v Poročevalcu DZ, št. 28/2008, stran 60, 62 in 76. Takšno stališče sprejema tudi sodna praksa, npr. odločbe VSL II Cp 2105/2012, VSL II Cp 238/2013.