Jedro

Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvedlo na način, da je od storilca zahtevalo, da sodišče z dokazi prepriča, da kot lastnik vozila prekrška ni storil. To pa presega obseg dokaznega bremena iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki od lastnika vozila, s katerim je bil prekršek storjen, zahteva, da z dokazi izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo z izjavo priče A. A. dokazoval alibi in s tem razumen dvom, da ni bil storilec prekrška, vendar je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo v smeri gotovosti, ki je najvišji dokazni standard, ki je potreben za izdajo obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče pa pri tem ugotavlja, da v dokaznem postopku niti dokazni standard gotovosti ni bil dosežen, temveč je ostal na ravni verjetnosti, ki razumen dvom še vedno dopušča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s plačilnim nalogom spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških in stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca spoznal za odgovornega za prekršek po 4. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izrekel globo v znesku 200,00 EUR ter stransko sankcijo 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Sevnici s sodbo ZSV 36/2022 z dne 22. 3. 2024 ter jo zavrnilo kot neutemeljeno, storilcu pa je naložilo plačilo sodne takse v znesku 90,00 EUR, stroške pričnine v znesku 8,19 EUR ter stroške izdelave izvedenskega mnenja v znesku 1.059,59 EUR.

2.Proti sodbi se pravočasno pritožuje storilec po zagovornici. Sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, to je ZPrCP, ter zaradi odločitve o sankcijah in stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca ustavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1).

5.V obravnavani zadevi je bil storilcu plačilni nalog izdan na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Navedena določba ureja tako imenovano obrnjeno dokazno breme, ki pa ne zahteva, da bi lastnik vozila moral z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč zadošča, da predloži dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo, da je bil kot lastnik vozila tudi storilec prekrška. Zakonska domneva je torej izpodbojna na ravni dokaznega standarda razumnega dvoma.

6.Pritožbeno sodišče pa v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 8. člena ZPrCP, s čimer je kršilo materialne določbe zakona, kar terja spremembo izpodbijane sodbe.

7.Storilec je plačilni nalog izpodbijal z zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da vozila Peugeot 508 kritičnega dne, to je 24. 9. 2022 ob 6:01 uri ni vozil on, saj je bil tega dne že od 04:00 v službenem kombiju in je z njim vozil do približno 14:00. Zahtevi za sodno varstvo je kot dokaz za svoje trditve priložil lastnoročno podpisano izjavo A. A. s.p. z dne 27. 9. 2022, da potrjuje, da je bil pri njih zaposleni storilec 24. 9. 2022 v službi in je upravljal službeni kombi znamke Iveco, registrska oznaka .... med 4:00 in približno 14:00 uro navedenega dne.

8.Že prekrškovni organ je A. A. s. p. pozval k predložitvi dokazil, ki so bila podlaga za izdajo potrdila, da je bil storilec 24 9. 2022 ob 6:01 na delovnem mestu v njenem podjetju. V dopisu z dne 17. 11. 2022 je A. A. s. p. odgovorila, da je bil storilec 24. 9. 2022 pri njih službeno odsoten v tujini, da se je vrnil 24. 9. 2022 ob 15:20 uri iz Nemčije, kjer je v Dusseldorfu dan prej nalagal sejemski eksponat, za kar je priložila CMR dviga, priložila pa je tudi izpis DKV, da je bil avto tankan 23. 9. 2022 ob 14:46 uri v Dusseldorfu ter 24. 9. 2022 ob 02:08 uri v Kistu.

9.Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo je sodišče prve stopnje uporabilo pooblastilo iz četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in je dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo storilca, pričo A. A. ter postavilo sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke (preiskave fotografij ter posnetkov varnostnih kamer) B. B. V dokazni oceni sodišče prve stopnje izjave priče A. A. ni sprejelo, ker po vpogledu v mednarodni tovorni list CMR ni vedela povedati, čigav je podpis pod njenim nazivom in ker v kritičnem času še ni vodila posebej evidence, kateri voznik je bil napoten na službeno pot in s katerim vozilom, drugih listin, ki bi dodatno izkazovale njene navedbe v potrdilu z dne 27. 9. 2022, pa ni imela, storilec pa je povedal, da na mednarodnem tovornem listu CMR, ki ga običajno podpiše voznik, ni njegov lastnoročni podpis; zaključilo je, da navedbe storilca in listinski dokazi izkazujejo neskladje, zato ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je prav storilec kritičnega dne upravljal službeno vozilo, zato je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca, ki je ugotovil ujemanje v osebi moškega spola in izstopanje osnovnih in nekaterih individualnih značilnosti ter je podal mnenje, da obstaja verjetnost, da je na sporni fotografiji storilec, pri čemer je z upoštevanjem mednarodne lestvice ujemanja, ki zajema vrednost od +4 (ista oseba) do -4 (ne gre za isto osebo), podal oceno +2 (opažanja kažejo, da gre za isto osebo).

10.S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje dokazni postopek izvedlo na način, da je od storilca zahtevalo, da sodišče z dokazi prepriča, da kot lastnik vozila prekrška ni storil. To pa presega obseg dokaznega bremena iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki od lastnika vozila, s katerim je bil prekršek storjen, zahteva, da z dokazi izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo z izjavo priče A. A. dokazoval alibi in s tem razumen dvom, da ni bil storilec prekrška, vendar je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo v smeri gotovosti, ki je najvišji dokazni standard, ki je potreben za izdajo obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče pa pri tem ugotavlja, da v dokaznem postopku niti dokazni standard gotovosti ni bil dosežen, temveč je ostal na ravni verjetnosti, ki razumen dvom še vedno dopušča.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi ugodilo, ker je ugotovilo, da je potrebno ob pravilni uporabi prvega odstavka 8. člena ZPrCP izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 in posledično stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Zveza:

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 8, 8/1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.