Jedro

Tožnica je v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanek težko popravljive škode utemeljevala z navedbami, da odvzem psa in njegova oddaja novemu lastniku predstavljata nepovratno dejanje, ki ga tudi v primeru, da tožnica s tožbo uspe, ni mogoče odpraviti in nadomestiti, zato bi ji z izvršitvijo odločbe nastala nepopravljiva škoda. Prav tako jo je tožnica utemeljevala s podatkom, da škode lastniku živali ni mogoče nikoli povrniti v celoti, še zlasti ne v primerih, ko obstaja pristna čustvena navezanost med živaljo in človekom, kot v njenem primeru, saj je na psa zelo navezana in bi ji njegova oddaja drugemu lastniku povračila nepopravljivo trpljenje in z njim povezano nematerialno škodo.

Po presoji sodišča tožničine navedbe, s katerimi utemeljuje težko popravljivo škodo, ki ji je nastala z odvzemom psa in ji bo nadalje nastala z njegovo oddajo novemu lastniku, ne predstavljajo „nepovratnega dejanja“, ki bi utemeljevalo obstoj težko popravljive škode, niti te škode ni mogoče utemeljiti s čustveno navezanostjo na odvzetega psa. V slednjo sodišče ne dvomi, vendar ta navezanost ne more predstavljati (absolutne) ovire za poseg v odnos med človekom in živaljo, predvsem v primerih, ko gre za zaščito pravic živali.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo z dne 17. 11. 2020 odločil, da se lastnici psa, A.A., tožnici v tem upravnem sporu, odvzame psa po imenu B., črne barve in zanj odredi namestitev v zavetišče C., d.o.o., (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločil, da se skrbnici in lastnici psa z dnem vročitve te odločbe trajno odvzame pes po imenu B., številka čipa ..., črne barve, star dve leti ter se ji prepove stike z njim in v 3. točki, da se trajno odvzeti pes lahko odda novemu skrbniku, ki bo zagotavljal ustrezno bivališče in oskrbo. V 4. točki izreka je bilo odločeno, da stroški odrejenih ukrepov bremenijo lastnico psa in da bo o višini stroškov izdan poseben sklep ter v 5. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Odločitev je prvostopenjski upravni organ utemeljil z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda z dne 11. 11. 2020, ki je bil opravljen v zvezi z zagotavljanjem pogojev za rejo psa in fizično varovanje psa, na naslovu D. Iz izpodbijanega akta izhaja kronološki potek izvajanja inšpekcijskih pregledov in ugotovitev, da je lastnica psa ravnala v nasprotju z določili 1. alineje prvega odstavka 7. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), 19. alineje prvega odstavka 15. člena ZZZiv, 3. alineje 11. člena ZZZiv in določili drugega odstavka 7. člena istega zakona. Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da v dveh poizkusih uradne veterinarke inšpekcijski nadzor na naslovu lastnice psa ni bil možen, prav tako lastnica psa ni odgovarjala na vročeno pošto s pozivi, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah v postopku dokazovanja, zato je bila uradna veterinarka primorana zaprositi pristojno sodišče za izdajo odredbe za vstop v stanovanje z namenom da se opravi inšpekcijski pregled, in da se zaradi zaščite psa izvede odvzem psa in njegova namestitev v zavetišče. Z ustno odločbo v skladu z četrtim odstavkom 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti, ki je bila izrečena lastnici psa 11. 11. 2020, je bilo lastnici odrejeno, da se ji bo 11. 11. 2020 ob 10:00 uri odvzel pes po imenu B., črne barve in se zanj odredila namestitev v zavetišče C. d.o.o. Pritožbo zoper prvostopenjski akt je drugostopenjski organ Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo, v kateri sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi oziroma na seji razsodi, da se izpodbijana odločba z dne 17. 11. 2020 odpravi in postopek ustavi. Predlagala je tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Istočasno z vložitvijo tožbe je tožnica predlaga tudi, da sodišče izda začasno odredbo. V predlogu za izdajo začasne odredbe se je v celoti sklicevala na navedbe in dokazne predloge iz tožbe ter predlagala, da sodišče brez naroka izda začasno odredbo v skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker bi z izvršitvijo akta bila tožnici prizadejana težko popravljiva škoda, javna korist pa ob tem ne bi bila prizadeta.

5. Pojasnjuje, da odvzem psa in njegova oddaja novemu lastniku predstavlja nepovratno dejanje, ki ga tudi v primeru, da tožnica s tožbo uspe, ni mogoče odpraviti in nadomestiti. V primeru, da bo ugotovljena nezakonitost in nepravilnost odločbe, kot jo v tožbi zatrjuje tožnica, ta vrnitve živali, ne bo mogla doseči in bi ji zato z izvršitvijo odločbe nastala nepopravljiva škoda. Tožnica je v zavetišču preverila, da je pes še vedno tam, kar pomeni, da bo z izdajo začasne odredbe nepopravljivo škodo še mogoče preprečiti.

6. Navaja, da škode (materialne in predvsem nematerialne) lastniku živali ni mogoče nikoli povrniti v celoti, še zlasti ne v primerih, ko obstaja pristna čustvena navezanost med živaljo in človekom. V konkretni zadevi je tožnica zelo navezana na psa in bi ji oddaja psa drugemu lastniku povračila nepopravljivo trpljenje in z njim povezano nematerialno škodo, ki je ni mogoče povrniti. Pes predstavlja zanjo družinskega člana, zato bi njegova izguba zanjo predstavljala hudo žalost in bolečino.

7. Prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke v primeru odložitve izvršitve odločbe je minimalna oziroma je ni, predvsem glede na škodljive posledice, ki bi lahko nastale v njihovi zvezi. Tudi uporaba načela sorazmernosti v konkretni zadevi pokaže, da javni interes z odlogom izvršitve ne bi bil prizadet. V skladu z sodno prakso (sklep Upravnega sodišča RS št. U 310/2008 z dne 29. 2. 2008) javno korist v tovrstnih zadevah (odvzem psa in oddaja novemu lastniku) predstavlja tudi načelo zaščite življenja, zdravja in dobrobit živali (1. člen ZZZiv) oziroma načelo, da nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti (3. člen ZZZiv). To pa mora po mnenju sodišča v prej omenjeni zadevi še posebej veljati za domačo žival, ko se lastniku psov zaradi čustvene navezanosti s psom, tak odnos lahko prizna za element v uresničevanju njunega zasebnega življenja (35.č lena Ustave RS). Splošno znano dejstvo tudi je, da je čustvena navezanost človeka na psa lahko zelo močna. Da gre med človekom in domačo živaljo kot je pes za odnos, pa izhaja tudi iz 2. člena ZZZiv.

8. Tožnica želi preprečiti predvsem oddajo psa novemu lastniku, zato primarno predlaga izdajo začasne odredbe za zadržanje celotne odločbe. V primeru, da bo sodišče presodilo, da niso podani pogoji za zadržanje izvršitve celotne izpodbijane odločbe pa predlaga, da sodišče zadrži vsaj 3. točko, ki dovoljuje oddajo psa novemu lastniku.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na predlagano začasno odredbo ni posredovala.

10. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

11. Iz zahteve za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnica oblikovala tako, da je predlagala zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe do dokončne odločitve sodišča v tem upravnem sporu, izhaja, da je izdajo začasne odredbe zahtevala na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

12. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi zatrjevati in izkazati konkretno škodo, ki ji bo nastala zaradi pravnega učinkovanja izpodbijanega akta, ter da je to škodo mogoče (začasno) odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta. Škoda mora biti konkretizirana na določene realno izkazane posledice, izvirajoče iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožeča stranka izkazati tudi, da je ta škoda zanjo težko popravljiva. Dolžnost stranke, ki zahteva izdajo začasne odredbe je, da sodišču, ki odloča o zahtevi, navede razloge in dejstva ter predloži vse relevantne podatke za odločanje, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo. Po ustaljeni upravno sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 95/2008, I Up 602/2008, I Up 460/2009, I Up 68/2011 in številne druge) zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjeten nastanek težko popravljive škode. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče, da je podan zakonski pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

13. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Tožnica je v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanek težko popravljive škode utemeljevala z navedbami, da odvzem psa in njegova oddaja novemu lastniku predstavljata nepovratno dejanje, ki ga tudi v primeru, da tožnica s tožbo uspe, ni mogoče odpraviti in nadomestiti, zato bi ji z izvršitvijo odločbe nastala nepopravljiva škoda. Prav tako je tožnica nastanek nepopravljive škode, materialne in predvsem nematerialne, utemeljevala s podatkom, da škode lastniku živali ni mogoče nikoli povrniti v celoti, še zlasti ne v primerih, ko obstaja pristna čustvena navezanost med živaljo in človekom, kot v njenem primeru, saj je na psa zelo navezana in bi ji njegova oddaja drugemu lastniku povračila nepopravljivo trpljenje in z njim povezano nematerialno škodo.

14. Po presoji sodišča tožničine navedbe, s katerimi utemeljuje težko popravljivo škodo, ki ji je nastala z odvzemom psa in ji bo nadalje nastala z njegovo oddajo novemu lastniku, ne predstavljajo „nepovratnega dejanja“, ki bi utemeljevalo obstoj težko popravljive škode, niti te škode ni mogoče utemeljiti s čustveno navezanostjo na odvzetega psa. V slednjo sodišče ne dvomi, vendar ta navezanost ne more predstavljati (absolutne) ovire za poseg v odnos med človekom in živaljo, predvsem v primerih, ko gre za zaščito pravic živali. Tožnica se v predlogu za izdajo začasne odredbe sicer sklicuje na odločitev sodišča v zadevi U 310/2008 z dne 29. 2. 2008, v kateri je sodišče predlagani začasni odredbi v zvezi z ukrepom veterinarske inšpekcije ugodilo, vendar navedena odločitev v dejanskem pogledu ni primerljiva z obravnavano. V zadevi U 310/2008 je namreč sodišče odločitev oprlo predvsem na izkazano težko popravljivo škodno zaradi odrejene humane usmrtitve psov in upoštevalo tudi druge okoliščine tega primera, ki niso primerljive z obravnavano zadevo.

15. Glede tožničinega sklicevanja na odsotnost prizadetosti javne koristi pa sodišče pojasnjuje, da se inšpekcijske odločbe kot je izpodbijana, izdajajo v javnem interesu in so praviloma izvršljive takoj, zato je odložitev izvršitve v teh zadevah že v načelu v nasprotju z javnim interesom. Okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa, je zato treba jasno in določno izkazati, česar pa tožnica ni storila. Predvsem ni uspel izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, zato sodišče ni presojalo, ali je podan nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe, to je sorazmernost med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki jih zasleduje začasna odredba.

16. Ker torej tožnica ni verjetno izkazala težko popravljive škode, ni izpolnjen eden izmed pogojev določen v drugem odstavku 32. člena ZUS-1, zato je sodišče zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo že iz tega razloga.