Jedro

V obravnavani zadevi se postopek izvršbe z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine, ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke. V predmetni zadevi namreč ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na odstranitev odpadkov. Gre za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu prvonavedenim sklepom je bilo ugotovljeno, da so v nadaljevanju upravne izvršbe inšpekcijske odločbe po drugih osebah po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06113-799/2012/61 z dne 26. 2. 2013, ki je potekala od 1. 6. 2016 do 30. 6. 2016, nastali stroški v znesku 109.387,22 EUR, te pa je dolžan plačati tožnik v roku 8 dni od vročitve tega sklepa na v izreku naveden račun. Iz obrazložitve izhaja, da se je nadaljevanje upravne izvršbe po zgoraj navedenem sklepu o dovolitvi izvršbe za odstranitev 79.365,5 m3 izrabljenih gum (odpadek s klasifikacijsko številko 16 01 03), ki niso prekrite z gramozom oziroma zemljino, z zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6, vse k.o. ..., pričelo dne 21. 3. 2016. Nadaljevanje izvršbe je izvajalo A. s.p., ki je o izvedbi izvršbe sklenilo z Inšpektoratom RS za okolje in prostor pogodbo št. 2554-16-000020 z dne 14. 3. 2016. Predmet pogodbe je prevzem, prevoz in oddaja v predelavo 28.000 ton izrabljenih gum, ki so odložene na prej navedenih zemljiščih. V mesecu juniju 2016 je bilo odstranjenih 1.407,00 ton izrabljenih gum skladno s pogodbo, kar pri ceni izrabljene gume, ki je prevzeta, prepeljana in oddana v predelavo, 71EUR/tono in pri 9,5% DDV znaša 109.387,22 EUR. Navedeno je razvidno iz računa št. FA 16000032-00001 z dne 4. 7. 2016, ki ga je izstavil izvajalec del. Denarna sredstva so bila nakazana na račun izvajalca dne 3. 8. 2016. Vsi stroški, ki nastanejo v zvezi z izvršbo, bremenijo v skladu s 117. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavezanca v inšpekcijskem postopku, to je tožečo stranko.

2. Z v uvodu drugonavedenim sklepom je bilo ugotovljeno, da stroški upravne izvršbe po prej navedeni inšpekcijski odločbi in po sklepu o dovolitvi izvršbe, ki je potekala od 1. 7. 2016 do 30. 9. 2016, znašajo 339.098,81 EUR, tudi te stroške pa je dolžan plačati zavezanec, to je tožeča stranka. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v nadaljevanju upravne izvršbe v mesecu juliju 2016 odstranjenih 504,25 ton izrabljenih gum, kar pri ceni izrabljene gume, ki je prevzeta, prepeljana in oddana v predelavo, 71EUR/tono in pri 9,5% DDV znaša 39.202,92 EUR, kar je razvidno iz računa št. FA 16000037-00001 z dne 4. 8. 2016, ki ga je izdal izvajalec izvršbe, kateremu so bila sredstva nakazana dne 5. 9. 2016. V mesecu avgustu 2016 je bilo odstranjenih 1.113,48 ton izrabljenih gum, kar pri ceni izrabljene gume, ki je prevzeta, prepeljana in oddana v predelavo, 71EUR/tono in pri 9,5% DDV znaša 39.202,92 EUR, kar je razvidno iz računa št. FA 16000042-00001 z dne 7. 9. 2016, ki ga je izdal izvajalec izvršbe, kateremu so bila sredstva nakazana dne 7. 10. 2016. V mesecu septembru 2016 je bilo odstranjenih 2.743,95 ton izrabljenih gum, kar pri ceni izrabljene gume, ki je prevzeta, prepeljana in oddana v predelavo, 71EUR/tono in pri 9,5% DDV znaša 213.328,39 EUR, kar je razvidno iz računa št. FA 16000047-00001 z dne 4. 10. 2016, ki ga je izdal izvajalec izvršbe, kateremu so bila sredstva nakazana dne 3. 11. 2016. Skupno torej stroški izvršbe znašajo 339.098,81 EUR. Tudi te stroške je dolžna v skladu s 117. členom ZUP plačati tožeča stranka.

3. Tožeča stranka se je zoper navedena sklepa pritožila. Z odločbama z dne 20. 3. 2017 in 21. 3. 2017 je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) pritožbi zavrnilo. Ugotavlja, da sta izpodbijani odločitvi pravilni, glede pritožbenih navedb pa pojasnjuje, da 132. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da se postopek izvršbe ali zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka prisilne poravnave, prekine z začetkom postopka prisilne poravnave, ne velja za izvršilne postopke, ki ne morejo vplivati na obseg stečajne mase. V primeru tožeče stranke gre za primer prisilne poravnave, katere namen je po določbi 136. člena ZFPPIPP izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema, ki zagotavlja, da sedanji družbeniki dolžnika lahko obdržijo samo tak delež v osnovnem kapitalu dolžnika, ki ustreza vrednosti preostanka premoženja dolžnika, ki bi ga prejeli, če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, da se upnikom zagotovijo ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, ob upoštevanju vrstnega reda in drugih pravil poplačila prednostnih, navadnih in podrejenih terjatev ter zavarovanih terjatev v stečajnem postopku, in da se nadaljuje poslovanje dolžnikovega podjema oziroma rentabilnega dela tega podjema.

4. MOP ugotavlja še, da sta bila izpodbijana sklepa izdana v postopku upravne izvršbe, predmet izpodbijanih sklepov pa je plačilo stroškov izvršbe, ki je potekala na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 26. 2. 2013, s katerim je bilo odločeno, da mora tožnik odstraniti 79.365,5 m3 izrabljenih gum, ta odločba pa je postala izvršljiva dne 31. 1. 2013. Iz tega izhaja, da poteka izvršba ukrepov odstranitve odpadkov, ki ne morejo biti predmet premoženja tožeče stranke, saj je treba le-te odstraniti. Ker se izvršilni postopek ne nanaša na premoženje tožeče stranke in posledično ne vpliva na obseg njenega premoženja v postopku prisilne poravnave, ga ni treba ustaviti v skladu z določbo prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot zatrjuje tožeča stranka. Tudi določba prvega odstavka 161. člena ZFPPIPP, ki določa, da se nedenarna terjatev upnika do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave, ne velja za vse nedenarne terjatve, temveč samo za tiste, ki neposredno vplivajo na premoženje insolventnega dolžnika in s tem na obseg stečajne mase. Predmetna nedenarna obveznost tožeče stranke, ki ji je bila naložena odstranitev izrabljenih gum, pa nima takšne narave.

5. Nadalje MOP kot neutemeljno zavrača trditev, da je terjatev navedena na posodobljenem seznamu terjatev z dne 28. 1. 2016 in je predmet poenostavljene prisilne poravnave, saj iz predloženega seznama ne izhaja, iz katerega pravnega naslova terjatev izhaja, čeprav bi pravni temelj nastanka terjatve moral biti naveden v seznamu terjatev v skladu s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP. Prav tako se MOP poraja dvom v istovetnost terjatve, saj je višina prijavljene terjatve le 52.727,02 EUR, medtem ko so stroški odstranitve izrabljenih gum 109.387,22 EUR (z v uvodu prvonavedenim sklepom) oziroma 339.098,81 EUR (z v uvodu drugonavedenim sklepom). Glede na to drugostopni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno nadaljeval izvršilni postopek.

6. Je pa MOP ugodilo navedbam tožeče stranke o neutemeljenosti višine stroškov izvršbe in je v ta namen samo dopolnilo postopek. V odločbi z dne 20. 3. 2017 je zato ugotovilo, da je izvajalec del A. s.p. dne 1. 7. 2016 organu prve stopnje predložil delovni dnevnik za opravljene storitve v juniju 2016, kar izhaja iz zapisnika organa prve stopnje z dne 1. 7. 2016. Organ prve stopnje je na zapisnik ugotovil, da so podatki iz delovnega dnevnika skladni s podatki iz evidenčnega lista v Prilogi VII in s pripadajočimi tehtalnimi listi, iz katerih izhaja, da je bila količina odpeljanih in predanih v predelavo 1.407,00 ton izrabljenih gum. Iz navedenega je ugotovilo, da je bilo odstranjenih 1.407,00 ton izrabljenih gum, cena pa je bila določena na podlagi pogodbe št. 2554-16-000020 z dne 14. 3. 2016 in znaša 71 EUR/tono brez DDV, pri čemer DDV znaša 9,5%. MOP tako zaključuje, da je na podlagi navedenega pravilno ugotovljena količina odstranjenih gum in tudi stroški njihove odstranitve.

7. Tudi v odločbi z dne 21. 3. 2017 je MOP ugotovilo, da je izvajalec del A. s.p. dne 3. 8. 2016, 7. 9. 2016 in 3. 10. 2016 organu prve stopnje predložil delovni dnevnik za opravljene storitve v juniju 2016, kar izhaja iz zapisnika organa prve stopnje z dne 3. 8. 2016, 7. 9. 2016 in 3. 10. 2016. Organ prve stopnje je na zapisnik ugotovil, da so podatki iz delovnega dnevnika skladni s podatki iz evidenčnega lista v Prilogi VII in s pripadajočimi tehtalnimi listi, iz katerih izhaja, da je bila količina odpeljanih in predanih v predelavo skupaj 4. 361,68 ton izrabljenih gum. Iz navedenega je ugotovilo, da je bilo odstranjenih 4.361,68 ton izrabljenih gum, cena pa je bila določena na podlagi pogodbe št. 2554-16-000020 z dne 14. 3. 2016 in znaša 71 EUR/tono brez DDV, pri čemer DDV znaša 9,5%. MOP tako zaključuje, da je na podlagi navedenega pravilno ugotovljena količina odstranjenih gum in tudi stroški njihove odstranitve.

8. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je bil nad njo s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju, št. St ... z dne 28. 1. 2016 v skladu z določbami ZFPPIPP pričet postopek poenostavljene prisilne poravnave. Poenostavljena prisilna poravnava učinkuje za terjatve navedene v posodobljenem seznamu terjatev. Prvotna denarna terjatev tožene stranke je zavedena v posodobljenem seznamu dolžnikovih navadnih upnikov na dan 28. 1. 2016 pod zaporedno številko 4. Predmetna poenostavljena prisilna poravnava nad tožečo stranko je potrjena in pravnomočno zaključena.

9. V nadaljevanju tožeča stranka vztraja pri v postopku postavljenih navedbah, da je treba postopke izvršbe zoper zavezance, kot je tožeča stranka, prekiniti v času trajanja postopka poenostavljene prisilne poravnave, potem pa upoštevati izpolnjevanje obveznosti zavezanca le po načrtu finančnega prestrukturiranja, saj terjatev upnika izvira iz časa pred postopkom poenostavljene prisilne poravnave. Terjatev tožene stranke znižuje premoženje tožeče stranke, saj bo to terjatev dolžna plačati pod pogoji, v rokih in višini v skladu z načrtom finančnega prestrukturiranja. Izrabljene gume predstavljajo potencial in ekonomsko vrednost, iz katerega bi lahko tožeča stranka ustvarila dobiček, ki pa ga ni mogla, ker je bilo za to lokacijo gradbeno dovoljenje odpravljeno s strani Vlade RS in to iz drugih razlogov, kot so navedeni v inšpekcijski odločbi, ki je podlaga za izvršbo. Zaradi tega zoper Republiko Slovenijo teče pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. VII Pg 2888/2014. 10. Tožeča stranka pojasnjuje, da je pri poenostavljeni prisilni poravnavi namen obraten kot pri stečaju. Cilj postopka je omogočiti insolventnemu dolžniku, da se finančno prestrukturira, postane plačilno sposoben in tako nadaljuje svoje poslovanje. Razlog za prekinitev postopka prisilne poravnave je v tem, da ima dolžnik primeren čas, da sestavi posodobljen seznam terjatev, kar narekuje prekinitev vseh postopkov izvršbe. Ker je v predmetnem postopku poenostavljena prisilna poravnava že zaključena in terjatev uvrščena na posodobljen seznam terjatev, ti terjatvi v času prekinjenega postopka ne bi mogli nastati, ker predmetni postopek izvršbe sploh ne bi smel teči. Glede na navedeno denarni terjatvi še ne bi mogli zapasti v plačilo.

11. Dodatno tožeča stranka še navaja, da je v predmetni zadevi bistveno ločevanje med „denarno“ in „nedenarno“ terjatvijo ter „denarno terjatvijo, ki izvira iz nedenarne terjatve“, tega pa v izpodbijanih odločbah ni mogoče razbrati in preizkusiti. Postopek poenostavljene prisilne poravnave se je zaključil in terjatev se je zakonsko pretvorila v denarno terjatev, ki jo je tožena stranka tudi priznala, in sicer v višini 52.727,02 EUR. V kolikor se tožena stranka z višino ne strinja, bi jo morala izpodbijati v drugem postopku.

12. Razen tega tožeča stranka še dodaja, da je za presojo utemeljenosti obsega in višine zavezancu naloženih stroškov v izpodbijanih aktih naveden le izstavljen račun izvajalca, kar ne zadošča. Prav tako se organ izrecno ne sklicuje na sklenjeno pogodbo in tudi ne pove, kakšna je njena vsebina oziroma vsebina cenika, na podlagi katerih so bili izstavljeni računi. Utemeljenosti obsega in višine z izpodbijanimi akti tožeči stranki naloženih stroškov tako ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijane akte odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

13. Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v pripravljalni vlogi, kateri prilaga še mnenje Evropske komisije za Republiko Slovenijo št. 2012/4136 z dne 21. 3. 2013. 14. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Predmet presoje v tem upravnem sporu sta sklepa Inšpektorata RS za okolje in prostor, s katerima je tožeči stranki naloženo, da plača stroške izvršbe. Predmetna izvršba je bila dovoljena s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06113-799/2012/61 z dne 26. 2. 2013, in je potekala od 1. 6. 2016 do 30. 6. 2016 in od 1. 7. 2016 do 30. 9. 2016, z njo pa so nastali stroški v znesku 109.387,22 EUR in 339.098,81 EUR. Po tem sklepu bi morala tožeča stranka odstraniti 79.365,5 m3 izrabljenih gum (odpadek s klasifikacijsko številko 16 01 03), ki niso prekrite z gramozom oziroma zemljino, z zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6, vse k.o. ... Ker navedenega ni storila, se je začela izvršba po drugih osebah po 297. členu ZUP. Ta določa, da se izvršba obveznosti, ki je ne izpolni zavezanec, obveznost pa je takšne narave, da jo lahko opravi tudi kdo drug, izvrši po drugi osebi na zavezančeve stroške.

17. Dejstvo, da je bila zoper tožečo stranko začeta in tudi pravnomočno končana poenostavljena prisilna poravnava in dejstvo, da tožeča stranka obveznosti po izvršilnem naslovu ni izpolnila, ni sporno, tožeča stranka pa meni, da bi moral biti izvršilni postopek prekinjen zaradi začetka prisilne poravnave. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP, ki določa, da se postopek izvršbe ali zavarovanja, ki je bil začeti proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka prisilne poravnave, prekine z začetkom postopka prisilne poravnave, ter na prvi odstavek 161. člena ZFPPIPP, ki določa, da se nedenarna terjatev upnika do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave.

18. Kot izhaja iz objav v postopkih zaradi insolventnosti na spletnih straneh AJPES se je zoper tožečo stranko začel postopek poenostavljene prisilne poravnave dne 28. 1. 2016, ta pa je bila pravnomočno zaključena dne 3. 8. 2016. 19. Sodišče pritrjuje stališču MOP, da se v obravnavani zadevi postopek izvršbe z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine (kot sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011). V predmetni zadevi namreč ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na odstranitev odpadkov - izrabljenih gum. Izvršuje se torej sama obveznost odstranitve gum, taka obveznost pa ne more biti predmet poenostavljene prisilne poravnave, saj ne gre za vprašanje obsega premoženja dolžnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki.

20. Varstvo okolja pred obremenjevanjem ureja Zakonu o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki tudi določa inšpekcijske ukrepe za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona (165. in 157. člen ZVO-1). Zakon določa temeljna načela varstva okolja, med njimi je tudi načelo odgovornosti povzročitelja (9. člen ZVO-1). Povzročitelj je tako odgovoren za odpravo vira čezmernega obremenjevanja okolja in njegovih posledic ter za preprečevanje in sanacijo nastale škode. Povzročitelj je odgovoren za obremenjevanje okolja tudi v primeru stečaja ali likvidacije v skladu z ZVO-1 (tretji odstavek 9. člena ZVO-1). Vprašanje stečaja povzročitelja obremenitve okolja ureja 29. člen ZVO-1. V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje (3. točka 136. člena ZVO-1).

21. Sodišče prav tako pritrjuje stališču MOP, da se v obravnavani zadevi predmetna nedenarna terjatev z začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave ni pretvorila v denarno terjatev (kot to določa prvi odstavek 161. člena ZFPPIPP). Tudi za to določbo namreč velja, da se ne uporablja za vse nedenarne terjatve, temveč le za tiste, ki neposredno vplivajo na premoženje insolventnega dolžnika (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 5639/2013 z dne 26. 2. 2014). Kot je sodišče že pojasnilo pa nedenarna terjatev tožeče stranke na odstranitev odpadnih gum nima takšne narave, da bi vplivala na obseg premoženja tožeče stranke v postopku poenostavljene prisilne poravnave.

22. V skladu z navedenim sodišče ugotavlja, da sporna terjatev sploh ni mogla biti uvrščena na posodobljen seznam terjatev ter kot taka predmet poenostavljene prisilne poravnave, kot to zatrjuje tožeča stranka. Hkrati pa sodišče pojasnjuje še sledeče: V postopku poenostavljene prisilne poravnave, v nasprotju z drugimi insolvenčnimi postopki, namreč dolžnik sam sestavi seznam terjatev, za katere bo učinkovala poenostavljena prisilna poravnava (četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP), upniki, katerih terjatve se nahajajo na seznamu, pa nato z glasovanjem predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo sprejmejo ali zavrnejo (221.e člen ZFPPIPP). Da bi bila sporna terjatev res uvrščena na seznam pa ni dokazala niti tožeča stranka. Poleg tega bi moral Inšpektorat RS za okolje in prostor oziroma MOP kot upnik v okviru glasovanja potrditi ali zavrniti navedeno terjatev, kar bi bilo sicer razvidno iz notarskega zapisnika, v obliki katerega mora biti sestavljena pogodba o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (četrti odstavek 221.e člen ZFPPIPP), MOP pa temu izrecno nasprotuje, hkrati pa dvomi v istovetnost terjatve, saj je višina terjatve, ki je navedena v seznamu, nižja kot so dejanski stroški izvršbe. Sodišče zato navedbe tožeče stranke, da bi naj bila sporna terjatev uvrščena na posodobljen seznam terjatev, zavrača kot neutemeljene.

23. Kar se tiče obeh izpodbijanih sklepov o stroških postopka, pa sodišče ugotavlja, da sta bila oba izdana po pravnomočnosti zaključene poenostavljene prisilne poravnave nad tožečo stranko (t.j. dne 3. 8. 2016). Stroški iz obeh navedenih sklepov tako v nobenem primeru ne morejo biti predmet te poenostavljene prisilne poravnave, saj sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi učinkuje le za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev (četrti odstavek 221.b člena in četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP), in ne za terjatve, nastale po zaključku poenostavljene prisilne poravnave.

24. V zvezi z izpodbijanima sklepoma o stroških izvršbe tožeča stranka ugovarja še, da obsega in višine z izpodbijanimi akti naloženih stroškov ni mogoče preizkusiti.

25. Upravno sodišče RS je v sodbi opr. št. U 2307/2008 z dne 25. 3. 2010 že zavzelo stališče, ki mu v tej zadevi v celoti sledi: da ne upravni organi, ne sodišče, ne morejo podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsebine vsake posamezne postavke stroškov izvršbe, tudi ne ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe oziroma racionalnost izvedbe posameznih opravil, saj podatki prvostopenjskega upravnega organa za kaj takega ne dajejo nobene podlage, prav tako stroški upravne izvršbe niso posebej urejeni v predpisih. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, v kateri je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.

26. Po presoji sodišča sta v izpodbijanem prvostopnem sklepu in dopolnitvi le-tega v pritožbenem postopku s strani MOP obstoj in višina posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložena in utemeljena z računom, zapisnikom in pogodbo. Sodišče ugotavlja, da so po posameznih mesecih, v katerih se je izvajala izvršba po drugih osebah, navedeni količina odstranjenih gum ter cena, kolikor EUR/tono znaša po sklenjeni pogodbi njihov prevzem, odvoz in oddaja v predelavo. Organ je ceno ugotovil na podlagi sklenjene pogodbe z izvajalcem, količino odpeljanih in predanih v predelavo izrabljenih gum pa na podlagi zapisnikov, ki so bili sestavljeni ob predložitvi delovnega dnevnika izvajalca, in v katerih so bile količine ugotovljene na podlagi predloženega delovnega dnevnika ter podatkov iz evidenčnega lista v Prilogi VII in pripadajočih tehtalnih listov. Zapisniki so bili podpisani s strani uradne osebe - inšpektorja ter se nahajajo v predloženem upravnem spisu, zato sodišče vanje ni podvomilo. Sodišče zato zaključuje, da je organ stroške, tako glede samega obstoja, kot tudi glede količin in višine, ustrezno obrazložil, taka obrazložitev pa sodišču dopušča oceno, da je organ ustrezno ugotovil dejanske stroške izvršbe, o katerih je nato izdal izpodbijani sklep. Tudi pri preizkusu, ali so posamezne stroškovne postavke navedene v obrazložitvi sklepa v skladu z listinami v upravnem spisu, sodišče nepravilnosti, zaradi katerih bi moralo poseči v izpodbijani sklep, ni ugotovilo.

27. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da odstranitev odpadkov po postopku, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju, nalaga tudi Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv v 12. in 13. členu. Kršitev teh (in še nekaterih drugih) določb te direktive in Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. 4. 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih pa je bila tudi razlog za mnenje Evropske komisije št. 2012/4136 z dne 21. 3. 2013, ki je bilo izdano, ker je bil (do takrat) končni rezultat vseh postopkov zoper povzročitelja obremenitve - tožečo stranko, da nedovoljena obremenitev okolja ni prenehala.

28. Po zgoraj obrazloženem je po mnenju sodišča upravni organ pravilno nadaljeval z začeto upravno izvršbo, ker tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec svoje obveznosti ni izpolnila. Opravljena je bila izvršba po drugih osebah, stroške za tako opravljeno izvršbo pa nosi zavezanec, to je tožeča stranka (297. člen ZUP).

29. Ker torej sodišče nezakonitosti in nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo odločbe, ni našlo, je potrdilo izpodbijano odločitev kot pravilno in zakonito, tožbo pa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 31. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.