Jedro

V javnem razpisu je pod točko IV/4 Obveznosti, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vlaganju zahtevka, (2) Dokazila, ki jih je potrebno priložiti zahtevku, izrecno navedeno, kaj šteje za dokazilo o plačilu: da je to overjena kopija položnice oziroma blagajniškega prejemka ali originalno potrdilo banke o izvršenem plačilu. Enako je navedeno v obrazložitvi odločbe o pravici do sredstev z dne 23. 4. 2012. Tožnik nobenega takih dokazil ni priložil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo delno ugodila zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 23. 4. 2012, ki ga je vložil tožnik, in sicer v višini 303.466,05 EUR, del zahtevka v višini 7.756,25 EUR pa zavrnila. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ z odločbo z dne 23. 4. 2012 tožniku odobril vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 311.222,30 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 121 Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, namen C, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, namen C (v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva so bila tožniku odobrena po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2011 do 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in Javnem razpisu. Pri pregledu zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 311.222,30 EUR, ki ga je tožnik vložil 1. 10. 2013, je bilo ugotovljeno, da del uveljavljenih stroškov predstavlja neupravičene stroške; gre za stroške, ki jih je tožnik uveljavljal za splošne stroške po računu A. d.o.o. z dne 31. 8. 2008 in neupravičene stroške, ugotovljene po Službi za kontrolo z opravljeno kontrolo na kraju samem. Račun A. d.o.o. z dne 31. 8. 2008 je bil plačan v dveh delih, kar je razvidno iz navedb na tem računu. Dokazilo o plačilu z dne 25. 2. 2008 v znesku 4.842,00 EUR je ustrezno, dokazilo za drugi del plačila računa pa ne, saj iz izpiska računa izhaja samo, da je bil dne 3. 9. 2008 na TRR A. d.o.o. izveden polog gotovine v znesku 4.842,00 EUR, ni pa razvidna podlaga za plačilo oziroma namen plačila, kot tudi ne ime plačnika, dokazilo o plačilu pa tudi ni potrjeno s strani banke, pri kateri je bil ta polog gotovine izveden. Iz pojasnila v zahtevku izhaja, da je bil drugi del plačila izveden po prevzetju dokumentacije v denarju, zato je podjetje A. d.o.o. dne 3. 9. 2008 izvedlo polog na svoj TRR. Polog gotovine z dne 3. 9. 2008 v znesku 4.842,00 EUR oziroma 4.035,00 EUR brez DDV šteje za neupravičeni strošek in se tako tožniku 50 % od tega zneska, to je 2.017,50 EUR za splošne stroške ne izplača. Služba za kontrolo pa je z opravljeno kontrolo na kraju samem ugotovila, da tožnik po popisu del k računu B. s.p. z dne 3. 7. 2013 ni kupil tuš kadi s sifonom in armaturo, kar znese 240,00 EUR in se šteje za neupravičeni strošek. Na tej podlagi se tožniku ne izplača 50 % tega stroška, to je 120,00 EUR (gradbeno obrtniška dela). Po končnem obračunu izvajalca del C. s.p. z dne 18. 9. 2013 za opravljena montažno – obrtniška dela je kontrola na kraju samem ugotovila, da 250 m2 fasadnih panelov ni bilo izvedenih, kar se šteje za neupravičeni strošek. Ker podatki o količini, navedeni na končnem obračunu, ne povzemajo dejanskega stanja na kraju samem, se za strošek gradbeno obrtniških del ne izplača 5.618,75 EUR (50 % od 11.237,50 EUR).

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilno uporabljenega materialnega predpisa in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti v polni meri (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Z njo pa sta bili tožniku kršeni tudi ustavno zagotovljeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave, s tem pa mu je tudi nedopustno kršeno načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Upravni organ je v zadevi odločil arbitrarno ter je kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Tožnik ni imel možnosti, da se izjavi o naknadnih ugotovitvah organa, ki so pomenile preobrat glede na prej izražena stališča tega organa. Celoten postopek ugotavljanja dejstev je tekel tako, da se ni zdelo, da bi v postopku predložena dokazila bila kakorkoli sporna. Ravno obratno, upravni organ je dajal vtis, da če tožnik dostavi zahtevana dokazila, da bo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno. V zapisniku o pregledu (zapisnik o kontroli na kraju samem, ukrep 121, z dne 21. 1. 2014) ni zaslediti nobenih ugotovitev, ki bi se skladale z ugotovitvami v izpodbijani odločbi, na katerih temelji odločitev. Iz obrazložitve odločbe mora biti razvidno (prvi odstavek 214. člena ZUP), da so se stranke udeleževale ugotovitvenega postopka. Iz obrazložitve odločbe tudi ne izhaja, kako je organ izračunal neupravičene stroške oziroma zneske, ki jih tožniku ni priznal za izplačilo. Glede na navedeno je obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju z 214. členom ZUP, v posledici česar odločbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi z nepriznanimi stroški zaradi neizvedbe 250 m2 fasadnih panelov tožnik navaja, da je upravni organ nepravilno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje. V zapisniku o kontroli na kraju samem z dne 27. 1. 2014 ni navedeno, da 250 m2 fasadnih panelov ni bilo izvedenih, ampak da „je bilo dejansko izvedeno 200 m2 fasadnih panelov“. Zapisnik res nekoliko nejasno obravnava postavko fasadnih panelov skupaj z ugotovitvami o strehi oziroma o površini strešnih panelov. Če zapisnik govori o obračunanih 1.150 m2 površine, kar predstavljajo strešni paneli, nato pa ugotovi, da ni obračunan posebej svetlobnik, ki predstavlja manjkajočih 250 m2 do vseh ugotovljenih 1.400 m2 celotne površine strehe, je logično, da zapisnik govori o tem, da v končnem obračunu ni bilo posebej obračunanih za 250 m2 strešnih panelov, imenovanih tudi svetlobnik. Iz končnega obračuna podjetja C. s.p. in citiranega zapisnika je mogoče ugotoviti, da je teh 250 m2 površine svetlobno prepustnih strešnih panelov obračunanih pod postavko iz končnega obračuna, ki velja za fasadne panele, saj gre za primerljive cene na m2. Terenski oglednik v tem obračunu ni videl nič spornega, v nasprotnem primeru bi bil to dolžan navesti in o tem obvestiti tožnika, da bi se o tem lahko izjasnil. Ob tem ko iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre za manjko obračunanih del, kar pa je v celoti nepravilno, pa v odločbi ni ugotovljeno, da je bila sprememba sestave strehe predhodno najavljena organu z dopisom z dne 23. 9. 2013, ki ga je organ potrdil 30. 9. 2013. S to spremembo je bil seznanjen tudi terenski oglednik 27. 1. 2014. Skupni obseg seštevka m2 strešnih in fasadnih panelov, ki imajo enako ceno, je ostal enak kot v predračunu, le premik ene postavke v drugo je bil predlagan. Končni obračun je bil datiran na 18. 9. 2013, spremembe pa so bile potrjene 30. 9. 2013. Končni obračun pa se ne more kar tako spreminjati v primerjavi s predračunom, ampak morata biti oba dokumenta med seboj skladna. Tožnik dalje izpostavlja, da če bi kontrolor v zapisniku ugotovil ter zapisal kakšno napako, bi se tožnik odzval drugače, kot se je, ko je podpisal zapisnik brez pripomb. Tožniku pa se zdi še najpomembneje od vsega, da je kontrolor v zapisniku navedel, da je gradnja objekta potekala v skladu z navedbami v dokumentaciji (stran 8 zapisnika, točka 5). Tožnik dalje navaja, da je organ tudi nepravilno uporabil materialno pravo, zlasti 26. člen Uredbe PRP. Iz odločbe z dne 23. 4. 2012 je na zadnji strani v tabeli navedeno, kako se pride do izračuna priznanih stroškov investicije. Iz izpodbijane odločbe pa izračun ni razviden ter ni jasno, kako je prišlo do odbitka 5.618,75 EUR skladno z metodologijo, ampak je izveden napačen in poenostavljen sklep iz ugotovitve, da je ta znesek 50 % od 11.237,50 EUR neupravičenih stroškov iz naslova neizvedenih fasadnih panelov. Tožnik je upravnemu organu tudi predložil dokazila o tem, da je družba A. d.o.o. prejela vsa plačila, tako da sta plačilo in obstoj splošnega stroška sestave PGD, ki je bil z odločbo z dne 23. 4. 2012 priznan, dokazana. Iz odločbe niti ne izhaja, da teh listin upravni organ ne bi štel kot verodostojnih. Razlog za zavrnitev stroška pa je verjetno v tem, ker strošek sestave PGD vsebuje tudi strošek sestave PGD za silose v višini 1.480,00 EUR, kar pa naj ne bi bilo predmet razpisa. Če to drži, potem je vprašanje, zakaj je upravni organ zavrnil celoten strošek drugega dela plačila v višini 4.842,00 EUR. Po izračunu tožnika gre za 18,34 % potencialno spornega zneska, ki bi ga lahko organ zavrnil, ne pa da je zavrnil strošek v deležu do 50 %, kar predstavlja 2.017,50 EUR nepovratnih sredstev. Tako razmišljanje tožnika je tudi skladno z načelom sorazmernosti, ki izhaja iz načela pravne države (2. člen Ustave). Glede na navedeno tožnik meni, da je odločba tudi v tem delu neobrazložena ter da je izračun napačen ter je napačno uporabljeno materialno pravo (26. člen Uredbe PRP). Ker pa organ o tem sklepu ni obvestil tožnika ter mu dal možnosti izjave, gre tudi v tem primeru za kršitve pravil postopka ter poseg v tožnikove ustavne pravice. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V naknadni pripravljalni vlogi tožnik prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri podani tožbi in tožbenem predlogu.

5. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika toženka prereka njegove navedbe ter vztraja pri predlogu sodišču, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri podanih navedbah ter prereka vse navedbe toženke, ki jih je podala v tem postopku. Predlaga tudi izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnika in D.D. 7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ pravilno ugotovil, da od stroškov, ki jih je tožnik uveljavljal v zahtevku za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 311.222,30 EUR, predstavlja 7.756,25 EUR neupravičene stroške, tako da so bila tožniku lahko izplačana sredstva le v višini 303.466,05 EUR. Tožnik je zahtevek za izplačilo sredstev vložil na podlagi odločbe o pravici do sredstev z dne 23. 4. 2012, s katero so mu bila odobrena nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, za ukrep Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, namen C, v višini do 311.222,30 EUR, razpisana z Javnim razpisom.

9. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je kot neupravičene stroške organ presodil splošne stroške po računu A. d.o.o. z dne 31. 8. 2008 (del) in na podlagi ugotovitev kontrole na kraju samem še stroške po računu B. s.p. z dne 3. 7. 2013 (del) in stroške po končnem obračunu izvajalca del C. s.p. z dne 18. 9. 2013 (del).

10. Glede splošnih stroškov po računu A. d.o.o. z dne 31. 8. 2008 je v izpodbijani odločbi presojeno, da so neupravičeni v višini 4.842,00 EUR, ker tožnik ni (pravilno) izkazal plačila dela računa v takem znesku. Iz odločbe in spisne dokumentacije je namreč razvidno, da je tožnik izkazoval plačilo računa v znesku 9.684,00 EUR v dveh delih ter da je ustrezno dokazilo predložil le glede prvega plačila dela računa v znesku 4.842,00 EUR (in sicer originalno potrdilo banke o izvršenem plačilu). Plačilo drugega dela računa v znesku 4.842,00 EUR pa je tožnik izkazoval z izpiskom računa A. d.o.o. z dne 9. 9. 2008, iz katerega je razvidno, da je bil na dan 3. 9. 2008 izveden polog gotovine v znesku 4.842,00 EUR. Organ je presojo stroškov v navedeni višini kot neupravičenih oprl na naslednje ugotovljene okoliščine: da iz dokazila ni razvidna podlaga oziroma namen plačila, da ni razviden plačnik ter da ni potrditve banke. Te okoliščine, zaradi katerih je organ predloženo dokazilo z dne 9. 9. 2008 o plačilu dela računa v znesku 4.842,00 EUR štel za neustrezno, pa niti niso sporne. S presojo organa o neupravičenih stroških se sodišče strinja. Namreč, v Javnem razpisu je pod točko IV/4 Obveznosti, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vlaganju zahtevka, (2) Dokazila, ki jih je potrebno priložiti zahtevku, izrecno navedeno, kaj šteje za dokazilo o plačilu: da je to overjena kopija položnice oziroma blagajniškega prejemka ali originalno potrdilo banke o izvršenem plačilu. Enako je navedeno v obrazložitvi odločbe o pravici do sredstev z dne 23. 4. 2012. Tožnik nobenega takih dokazil ni priložil; izpisek računa A. d.o.o. z dne 9. 9. 2008 ni dokazilo v skladu s citirano določbo Javnega razpisa, zahtevi po predložitvi ustreznega dokazila, kot to določa Javni razpis, pa tožnik tudi ni zadostil z naknadnimi pojasnili in predloženimi drugimi listinami. Glede na povedano sodišče kot neutemeljene zavrača vse tožbene navedbe, podane v smeri, da naj bi tožnik plačilo zneska 4.842,00 EUR kot plačilo drugega dela računa A. d.o.o. z dne 31. 8. 2008 izkazal. Ob tem ko je plačilo navedenega zneska z verodostojnim dokazilom neizkazano in posledično tudi po presoji sodišča ta znesek predstavlja neupravičeni strošek, pa je pravno nepomembno, ali bi bil razlog za nepriznanje stroška tožniku lahko tudi še drug (PGD za silose). Zato tožnik brez podlage ugovarja, da bi neupravičeni stroški mogli biti ugotovljeni (kvečjemu) v ustrezno nižjem znesku.

11. V zvezi s stroški po računu B. s.p. z dne 3. 7. 2013, ki jih je v delu, in sicer v višini 240,00 EUR (ki ne zajema DDV) organ štel kot neupravičene, pa organ kot razlog za to navaja, da je bilo pri kontroli na kraju samem ugotovljeno, da po popisu k računu ni bila kupljena tuš kad s sifonom in armaturo. Teh ugotovitev tožnik v tožbi niti ne prereka kot nepravilnih. Glede na to je po presoji sodišča organ mogel na podlagi podatkov v listinah spisne dokumentacije, med drugim zapisnika o kontroli na kraju samem z dne 27. 1. 2014, ki ga je tožnik podpisal in k njemu ni podal pripomb, strošek 240,00 EUR (ki ne zajema DDV) šteti kot neupravičeno uveljavljani strošek.

12. Glede stroškov po končnem obračunu izvajalca del C. s.p. z dne 18. 9. 2013 organ v izpodbijani določbi navaja, da jih je štel kot neupravičene v višini 11.237,50 EUR, kolikor znaša vrednost 250 m2 fasadnih panelov, za katere je kontrola na kraju samem ugotovila, da niso bili izvedeni. Iz zapisnika o kontroli na kraju samem, ki je bila opravljena dne 27. 1. 2014 (zapisnik se nahaja v spisni dokumentaciji, iz njega pa je razvidno, da ga je tožnik podpisal ter da k ugotovitvam ni podal nobenih pripomb), izhaja, da je izvedenih cca 200 m2 fasadnih panelov. Iz končnega obračuna za montažno – obrtniška dela C. s.p. št. 2013/130 z dne 18. 9. 2013 pa izhaja, da je zaračunana dobava in montaža skupaj 454,40 m2 fasadnih panelov (po ceni 44,95 EUR). Glede na to je tudi po presoji sodišča organ mogel šteti, da 250 m2 fasadnih panelov ni bilo izvedenih in da vrednost teh (250 x 44,95 EUR=) 11.237,50 EUR predstavlja neupravičene stroške ter tožnik neutemeljeno ugovarja, da v zapisniku ni ugotovitve o neizvedenih 250 m2 fasadnih panelov.

13. Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi organ moral upoštevati, kot je predlagal ob kontroli na kraju samem ter česar naj bi kontrolor tega ne štel za sporno, da se 250 m2 neizvedenih fasadnih panelov obračuna pri strehi, ker v končnem obračunu ni obračunane približno 250 m2 strehe, glede na to, da je cena/m2 fasadnega panela primerljiva s ceno/m2 strašnega panela. Kontrolorjeva dolžnost je namreč bila, da je ugotovil dejansko stanje na kraju samem ter po predloženi dokumentaciji, in da je to povzel v zapisniku, skupaj z morebitnimi tožnikovimi pripombami. Ni pa bil kontrolor pooblaščen za vodenje postopka in odločanje ter v tem okviru za presojo, ali bo tožnikov predlog pri odločanju o zahtevku za izplačilo sredstev (lahko) upoštevan. Zato tožnik brez podlage očita tudi, da bi ga kontrolor moral obvestiti o napaki, da bi tožnik lahko ugovarjal. 14. Sodišče tudi ne sledi kot utemeljenim tožbenim navedbam, da iz izpodbijane odločbe nepravilno izhaja, da je ugotovljen manjko obračunanih del, kar pa naj ne bi držalo, saj naj bi nasprotno izhajalo že iz zapisnika o kontroli na kraju samem z dne 27. 1. 2014 (da namreč v končnem obračunu izvajalca ni bilo obračunanih 250 m2 strešnih panelov, saj je obračunanih le 1.150 m2 od celotne površine strehe 1.400 m2). Izpodbijana odločba namreč kot neupravičene stroške presoja le stroške neizvedenih 250 m2 fasadnih panelov; da 250 m2 fasadnih panelov, čeprav obračunanih, ni bilo izvedenih, pa ni niti sporno.

15. Tudi če drži, kot navaja tožnik v tožbi, da naj bi skupna površina strešnih in fasadnih panelov v končnem obračunu ostala enaka kot v predračunu, tožnik naj bi predlagal le premik stroška iz ene na drugo postavko, pa mu sodišče ne pritrjuje, da je stroške za dobavo in montažo 250 m2 strešnih panelov formalno pravilno uveljavljal in da mu teh stroškov organ nepravilno ni priznal. Glede na spisno dokumentacijo naj bi ti stroški nastali, vendar niso bili uveljavljani kot strošek dobave in montaže 250 m2 strešnih panelov (iz zapisnika o kontroli na kraju samem z dne 27. 1. 2014 izhaja, da je celotna površina strehe cca 1.400 m2, obračunanih pa je samo 1.150 m2 strešnih panelov; navedeno, da je obračunanih (le) 1.150 m2 strešnih panelov, pa izhaja tudi iz končnega obračuna št. 2013/130 z dne 18. 9. 2013). Zakaj je tožnik tako ravnal in ali je to v povezavi s spremembo pri gradnji, ki se je nanašala tudi na streho, in ki jo je, kar ni sporno, tožnik organu prijavil ter dobil njegovo potrditev (čeprav toženka v postopku upravnega spora navaja, da ni bila prijavljena sprememba površine strehe, pač pa le sestave), pa za rešitev zadeve niti ni relevantno. Zato tožnik brez podlage očita, da v odločbi ni ugotovitve o njegovi predhodni najavi spremembe sestave strehe. Prav tako pa se tožnik tudi ne more z uspehom sklicevati na ugotovitev kontrolorja ob kontroli na kraju samem, da je „gradna objekta potekala v skladu z navedbami v dokumentaciji“, kajti razlog za nepriznanje stroškov 250 m2 strešnih panelov je v tem, da jih tožnik kot takih ni uveljavljal in organ o njih ni odločal; šele če bi jih pravilo uveljavljal, pa bi se lahko postavljalo vprašanje, ali so stroški upravičeni ter ali jih je mogoče priznati.

16. Neutemeljene so po presoji sodišča tudi tožbene navedbe, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno, kako je organ izračunal neupravičene stroške oziroma zneske, ki mu jih ni priznal za plačilo. Iz obrazložitve odločbe jasno izhaja, da je organ upošteval znesek 4.842,00 EUR (prim. 10. točko obrazložitve te sodbe) brez DDV, znesek 240,00 EUR, ki že ne zajema DDV (prim. 11. točko obrazložitve te sodbe), in znesek 11.237,50 EUR (prim. 12. točko obrazložitve) kot neupravičene stroške (kar skupaj znese 15.512,50 EUR), ki so sicer bili uveljavljani v zahtevku za izplačilo, ter delež sofinanciranja 50 %, kot glede navedenih stroškov izhaja iz odločbe o pravici do sredstev; na teh podlagah je tako organ pravilno zaključil, da se tožniku od uveljavljanih 311.222,30 EUR ne prizna za izplačilo 7.756,25 EUR. Taki odločitvi organa sodišče tudi v celoti pritrjuje ter kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da znesek, ki se tožniku ne prizna za izplačilo, ni izračunan pravilno oziroma da je organ pri tem kršil 26. člen Uredbe PRP, saj slednji določa kriterije za priznavanje stopnje pomoči, v tožnikovem primeru pa je ta že določena v pravnomočni odločbi o pravici do sredstev, v višini 50 %. Brez podlage je tako tudi tožbeni očitek, da se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

17. Sodišče v celoti zavrača kot neutemeljene vse tožbene navedbe, iz katerih izhaja, da je izpodbijana odločba neobrazložena ter da se je ne da preizkusiti (v zvezi s posameznimi spornimi vprašanji se je sicer tako že opredelilo v predhodnih točkah). V obrazložitvi odločbe so navedeni vsi pravni in dejanski razlogi, na katere se odločitev v izreku opira, tako da obrazložitev v celoti zadosti zahtevam 214. člena ZUP, sodišče pa je tudi moglo opraviti preizkus materialne zakonitosti odločbe. Organ je po presoji sodišča odločal zakonito ter brez podlage tožnik (splošno) očita arbitrarnost. Na očitek kršitve načela zaslišanja stranke pa sodišče odgovarja, da se postopek za izplačilo sredstev načeloma vodi kot skrajšani (144. člen ZUP), saj organ odloča na podlagi strankine zahteve z dokazili in uradnih podatkov, s katerimi razpolaga. Katera dokazila je moral tožnik predložiti, je v Javnem razpisu (IV/4(2)) in odločbi o pravici do sredstev z dne 23. 4. 2012 izrecno navedeno, in predložena dokazila (ter prej predloženo njegovo dokumentacijo) je organ upošteval, poleg tega pa še zapisnik o kontroli na kraju samem z dne 27. 1. 2014, h kateremu tožnik ni podal pripomb (in je javna listina). Ob ugotovljenih pomanjkljivostih zahteve za izplačilo sredstev pa je tožniku, kot izhaja iz spisne dokumentacije, organ tudi dopuščal pojasnjevanje in naknadno predlaganje drugih dokazil. Tako da je ne glede na to, da tožnika organ ni posebej vabil na zaslišanje (česar pa po navedenem niti ni bil dolžan), ta mogel sodelovati pri dokazovanju. Zato sodišče tudi ne sodi, da bi organ v postopku kakorkoli nedopustno posegel v ustavne pravice tožnika, kot ta očita.

18. Ker je bil po presoji sodišča postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče dodaja, da tožnikov predlog, naj sodišče preizkusi, ali ni odločba z dne 23. 4. 2012 delno nična, ne more biti predmet vsebinske obravnave, ker je predmet tega upravnega spora presoja zakonitosti (zavrnilnega dela) odločbe z dne 12. 2. 2014 ter ne odločanje o ničnosti odločbe z dne 23. 4. 2012 (kar je stvar uporabe izrednega pravnega sredstva po ZUP pred upravnim organom). Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za zaslišanje priče in tožnika samega, ker gre po navedenem (saj je sodišče navedlo, s kakšnim dokazilom je bilo treba dokazati plačilo računa) za neprimeren dokaz, ki pa je tudi nedopusten dokaz, saj je predlagan šele v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2015 in torej po izteku roka za vložitev tožbe.

19. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.