Jedro

Dovoljeni odstrel 222 osebkov rjavega medveda glede na izvedene dokaze ne bo škodoval vzdrževanju ugodnega stanja ohranjanja njegove populacije v Sloveniji. Toženka v izpodbijani odločbi glede tega ugotavlja, da podatki spremljanja populacije medveda v Sloveniji kažejo, da je v ugodnem stanju ohranjenosti s trendom izboljšanja ter konkretno navaja podatke o ocenjeni populaciji od leta 2007 dalje. Tako zaključuje, da se območje razširjenosti medveda v Sloveniji ne zmanjšuje in da se tudi ob predvidenem odvzemu iz narave v prihodnosti ne bo zmanjševalo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim dovoljenjem je toženka za obdobje do 30. 9. 2022 dovolila odvzem iz narave z odstrelom 222 osebkov vrste rjavi medved (Ursus arctos) ter v tabeli, ki je del izreka, določila število in masne kategorije osebkov odstrela po posameznih območjih in način njihovega odvzema iz narave.

2. V obrazložitvi navaja, da je izpodbijano dovoljenje izdano na podlagi tretjega odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uredba) in da je območja odvzema določila na podlagi ekspertize strokovnjakov Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Gozdarskega inštituta Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) z naslovom: „Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji (obdobje 2020-2023)“ (Ekspertiza). Meni, da so izpolnjeni pogoji iz sedme alineje prvega odstavka 7. in 8. člena Uredbe, kar izhaja iz Ekspertize, strokovnega mnenja ZGS št. 356-7/2021-4 z 20. 10. 2021 in priloženih pisnih stališč Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN) št. 3562-0067/2021-2 z 18. 10. 2021 ter Ekspertne ocene Strokovnega mnenja za odvzem osebkov vrste rjavi medved (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. 9. 2022 (A. A.). Pojasnjuje, da iz teh izhaja, da je odvzem utemeljen zaradi povečanih konfliktov, ki so posledica velikih gostot medvedov in značilnosti znotrajvrstnih odnosov med njimi. Ugotavlja tudi, da je izpolnjen pogoj iz 7. člena Uredbe, da ni drugih zadovoljivih možnosti kot odvzem medvedov iz narave, izpolnjen, kar po vsebini utemeljuje. V nadaljevanju obrazložitve odgovarja na navedbe tožnika v postopku ter pojasnjuje, da podatki spremljanja populacije medveda v Sloveniji kažejo, da je populacija v ugodnem stanju ohranjenosti s trendom izboljšanja, ob čemer je pomembno tudi dejstvo, da se območje razširjenosti medveda v Sloveniji ne zmanjšuje in da se ob predvidenem odvzemu iz narave tudi v prihodnje ne bo zmanjševalo.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se izpodbijano dovoljenje ne nanaša na nekatere – določene osebke, kot to določa Uredba, temveč poskuša toženka uvesti lov na zaščitene vrste. Meni, da so sprejemljive le posamične odločbe o usmrtitvah, s katerimi se ciljno izloči konfliktne medvede iz populacije, tj. po drugi in tretji alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe. Sklicuje se tudi na določbe 14. in 81. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON), na Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), na Direktivo Sveta 92/43/EGS z 21. 5. 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (Habitatna direktiva), na Smernice o strogem varstvu živalskih vrst v interesu Skupnosti na podlagi Habitatne direktive, na Bernsko konvencijo1 (Dodatek II), na sodbi Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevah C-674/17 in C-342/05 ter na sodne odločbe naslovnega sodišča v zadevah I U 2541/18, I U 102/18, I U 168/17, I U 1522/15, IV U 104/20 in IV U 44/21. Toženki očita še, da je cilj odstrela zmanjšanje števila medvedov ali „gostot,“ kar ni v skladu z Uredbo, ne pa zmanjšanje konfliktov, število teh pa je v Ekspertizi prikazano tudi napačno, ker vključuje prijave opažanj medveda. Poleg tega so ZGS in ZRSVN, pa tudi avtor Ekspertize v predhodnih strokovnih podlagah navajali drugačna strokovna stališča, med drugim, da bi bilo treba zmanjšati krmljenje. Navaja še, da je bilo število konfliktov in višina izplačane škode med leti 2016 in 2018 med najmanjšimi v zadnjih 15 letih, čeprav se je medvedja populacija večala. Meni, da bi morala država v celoti financirati zaščitne ograje ter da so na voljo še številni drugi uspešni in učinkoviti ukrepi regulacije, kot so intervencija, ozaveščanje, uravnavanje krmljenja, ovčarski psi, plačilo dodatnega dela in urejanje komunalnih odpadkov, zvočno plašenje, zeleni mostovi na avtocestah, kamere, ultrazvočni odganjalci. Lov po njegovem prepričanju ni rešitev za zmanjševanje škod, v zvezi s čimer se sklicuje na podatke projektov DinAlpBear in Slowolf. Odstrel se tako ne bi smel uporabljati preventivno in pavšalno. To utemeljuje še z dejstvom, da je stroga zamejitev območja odstrela na lovišča zahtevana le do 15. 3. 2022, kar je le dva tedna po izdaji izpodbijanega dovoljenja, nato pa jih je dovoljeno ubijati v vseh loviščih znotraj posameznega bazena. Prav tako se dovoljuje odstopanje do 20 % od zahtevane mase, zato ne gre za „selektivni odstrel.“ Sklicuje se še na sodbo SEU C-473/19 in C-474/19. Meni, da bi morala toženka v skladu z načelom previdnosti utemeljiti tudi, da odstrel tako velikega števila osebkov ne bo imel negativnih posledic na naravno vedenje, izbor in ohranjanje socialne strukture, ki so prav tako pomembni za ugodno stanje populacije medveda kot številčnost, in da v strokovni komisiji, ki je določila ciljno mejno številčnost medvedov za obdobje do leta 2023, zaradi konflikta interesov ne bi smeli sodelovati člani Lovske zveze, saj jim izpodbijano dovoljenje prinaša visoke prihodke.

Sodišču tako predlaga, naj izpodbijano dovoljenje odpravi; podrejeno naj ugotovi njegovo nezakonitost. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče ni prepričano glede interpretacije prava EU, pa predlaga, naj sproži postopek postavitve predhodnega vprašanja SEU z namenom, da se razjasni pravilna interpretacija prava EU v povezavi z odstrelom strogo zaščitene živalske vrste.

4. Sodišče je tožbo poslalo toženki, ki je predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo pa navaja, da izpodbijano dovoljenje sledi argumentaciji predhodnih sodb naslovnega sodišča in ne temelji več na problemu družbene sprejemljivosti ter reševanju upravljanja s škodo. Poudarja, da je naročila izdelavo Ekspertize, iz katere izhaja, da se začne število konfliktov še hitreje povečevati pri določeni velikosti populacije medveda, ki je bila že presežena. Meni, da so povezave med številčnostjo/gostoto medveda in ravnijo konfliktov nedvoumno prikazane in dokazane tako v prostorskih kot v časovnih analizah v predmetni Ekspertizi. Sklicuje se še na druge raziskave, ki jih navaja. Zanika očitek o izvajanju lova na medveda. Izdajanje posamičnih odločb bi po njenem prepričanju zahtevalo neizvedljiv angažma velikega števila upravljavcev lovišč na celotnem območju pojavljanja konfliktov, zato je to prekomeren in neizvedljiv ukrep, poleg tega bi takšen ukrep imel negativne posledice na sprejemanje medveda med prebivalci. Meni, da navedeno niti ne izhaja iz zahtev Habitatne direktive. Sodna praksa SEU, na katero se sklicuje tožnik, se nanaša na volka in ne na medveda, pri čemer med vrstama obstajajo pomembne biološke razlike (teritorialnost, gostota, številčnost idr.). Poleg tega tudi iz te sodne prakse izhaja, da je dovoljen kvotni odvzem. Dalje izpostavlja, da so odvzemi z individualnimi odločbami tudi slabo učinkoviti ali praktično neučinkoviti pri reševanju prožila konfliktov, t. j. velike gostote medveda v poseljenih območjih – v neposredni bližini človeka.

Zavrača očitke o neselektivnosti odvzema in se s tem v zvezi sklicuje na Ekspertizo. Glede usmrtitve osebkov zavarovanih vrst navaja, da ta v skladu s 16. členom Habitatne direktive in sodno prakso SEU2 ni absolutno prepovedana. Sklicuje se še na Smernice o strogem varstvu živalskih vrst v interesu Skupnosti na podlagi Habitatne direktive, na 14., 26. in 81. člen ZON ter 15. in 26. člen ZZZiv. Meni, da je ukrep odvzema iz 7 a. člena Uredbe implementacija Habitatne direktive.

Glede metode ponderiranega združevanja konfliktov v enoten kazalnik navaja, da je ta nastala v mednarodnem projektu Life DinAlpBear.3 Konflikti z medvedom so lahko namreč raznovrstni in obsegajo od nepomembne škode na premoženju do resnih napadov na človeka. Iz Ekspertize izhaja, da so se povečali vsi glavni tipi konfliktov v času oziroma z rastjo številčnosti medveda. Meni, da so konflikti z medvedom resen problem, ki zahteva poseg v populacijo, kljub odškodninskemu sistemu. Za izdajo izpodbijanega dovoljenja so namreč ključni in prevladujoči konflikti vse pogostejšega pojavljanja medveda v naseljih, odzivi ljudi na škode ter tako lažni, kot tudi vse pogostejši pravi napadi, kar ogroža varnost ljudi in domačih živali. Vsa sredstva reševanja teh dogodkov so že izčrpana.

Glede vplivov znotrajvrstnih odnosov na prostorsko razporeditev se sklicuje na Ekspertizo in dodatno domačo raziskavo. Zavrača očitek, da odvzem ni učinkovito sredstvo regulacije gostot in številčnosti medveda. Priznava, da so vedno možni večji napori za izvajanje vseh ostalih ukrepov, ki jih sicer že izvaja, vendar pa noben od teh ni niti zadosten, niti ne bi njihovo intenzivnejše izvajanje prav v ničemer pripomoglo k obvladovanju rasti populacije medveda, zmanjševanju njegovih gostot v bližini človeka in posledično k manjši stopnji konfliktov, zato ti napori niso druga zadovoljiva možnost iz Habitatne direktive. Zvočno plašenje je dokazano neučinkovit ukrep. S sklicevanjem na Ekspertizo in nadaljnjo študijo zanika tudi, da krmljene povečuje rodnost. Izpostavlja, da je gostota medveda v dinarskem delu Slovenije med najvišjimi v svetu, konflikti pa so začeli nelinearno naraščati pri najvišji številčnosti populacije medveda od 630 do 700 osebkov. Ker ni znakov samoregulacije, pričakuje, da se bodo konflikti znatno povečevali. Zato želi z izpodbijanim posegom populacijo zmanjšati na okoli 800 osebkov (pomladanska številčnost). Meni, da se tega ne da doseči na podlagi druge in tretje alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe oziroma z izrednimi usmrtitvami konfliktnih medvedov na podlagi posamičnih odločb. Tudi glede ocene o številčnosti medveda se sklicuje na podatke projekta Life DinAlpBear in ekspertizo. Navaja, da uboj vsakega medveda še ne pomeni nepopravljive škode, saj je namen Habitatne direktive varstvo vrste in populacije, predvideni odvzem pa ne bo ogrozil ugodnega ohranitvenega stanja populacije. Navaja še, da iz raziskav izhaja, da je lahko „prekomerno“ varstvo osebkov škodljivo za varstvo populacije. Zagovarja tudi stališče o odvzemu telesno lažjih (tj. mlajših) medvedov. Med konfliktnimi medvedi so namreč nadproporcionalno zastopani prav mlajši medvedi.

Zavrača tudi očitke o konfliktu interesov pripravljavcev Ekspertize. Poleg tega je bil tudi tožnik pozvan k dajanju pripomb na njen osnutek, sistem slepih recenzij (blind peer review) pa pri ekspertizah ni uveljavljen. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V primeru, da bi sodišče menilo, da ni podlage za zavrnitev tožbe in bi se mu postavilo vprašanje izkazanosti izpolnjevanja pogojev za selektivni odvzem medveda, pa predlaga, naj SEU postavi predhodno vprašanje, ali je predmetni odvzem skladen s Habitatno direktivo.

5. Stranka z interesom navaja, da je nevladna organizacija v javnem interesu na področju ohranjanja narave in varstva okolja ter v interesu lovskih družin na podlagi 137. člena ZON in 66. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1). Meni, da bi toženka v postopek morala pozvati vse upravljavce lovišč, ki naj bi izvedli odvzem medvedov iz narave.

**Glede datuma odločitve sodišča**

6. Sodišče je narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležili pooblaščenci vseh strank, v celoti snemalo in v zadevi odločilo po poteku roka za podajo morebitnih pripomb na prepis zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.4 **Dokazni sklep**

7. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine upravnega spisa in v vse listine, ki so jih v sodni spis vložile stranke, ter zaslišalo s strani toženke predlagano pričo dr. A. A. in na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUS-15 še pričo dr. B. B. Nobena izmed strank sprejetemu dokaznemu sklepu glede zaslišanja prič ni ugovarjala.6

8. Toženkin ugovor o nedopustni predložitvi novih listinskih dokazov s strani tožnika (priloga A14), ki ga je podala na naroku za glavno obravnavo 30. 5. 2022, sodišče zavrača. Gre namreč za upravni spor v okoljski zadevi, v kateri skladno s sodbo SEU C-137/14 članom zadevne javnosti, med katere nedvomno spada tožnik kot nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave (priloga A1), ugovorov ni dopustno omejevati na tiste, ki so bili podani v upravnem postopku.

9. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

_Glede dopustitve stranske udeležbe_

11. Ugovor tožnika in toženke v zvezi z dopustitvijo udeležbe stranke z interesom, tj. Lovske zveze Slovenije, sodišče zavrača. S tem v zvezi pojasnjuje, da iz priloženih listin (prilogi C3 in C4) izhaja, da ima stranka z interesom status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave in varstva okolja, zato ima v skladu s sedmim odstavkom 137. člena ZON pravico zastopati interese ohranjanja narave v upravnih sporih, v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZDLov-1 pa deluje v zvezi z trajnostnim gospodarjenjem z divjadjo in naravovarstvom v javnem interesu.

_Splošno_

12. Predmet presoje v tem upravnem sporu je dovoljenje za odvzem iz narave z odstrelom 222 osebkov vrste rjavi medved (Ursus arctos). Tožnik ugovarja, da odstrel (sploh) ni dovoljen.

13. Pri odgovoru na to vprašanje je treba upoštevati, da se z Uredbo, na katero se je pri svoji odločitvi oprla toženka, v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva Sveta 92/43/EGS z 21. 5. 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst - Habitatna direktiva. Slovensko nacionalno ureditev je zato v skladu z načelom lojalne razlage treba razlagati v skladu z besedilom in namenom te direktive.7 Ker so bile, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, relevantne določbe Habitatne direktive že predmet razlage SEU (acte éclairé), sodišče ni prekinilo postopka v tem upravnem sporu zaradi postavitve vprašanja za predhodno odločanje, temveč se je oprlo na tako pojasnjeno razlago Habitatne direktive.

14. V Habitatni direktivi je rjavi medved (Ursus arctos) naveden kot vrsta, ki jo je treba strogo varovati in je med drugim prepovedana vsaka oblika namernega ujetja ali ubitja osebkov teh vrst v naravi (točka (a) prvega odstavka 12. člena Habitatne direktive). Odstopanje od strogega varstva osebkov rjavi medved (Ursus arctos) je dovoljeno le izjemoma. V 16. členu Habitatne direktive so določeni razlogi za odstop od te določbe, in sicer prvi odstavek določa, da če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njenem naravnem območju razširjenosti, države članice lahko odstopijo od členov 12, 13, 14 ter 15 (a) in 15 (b): (a) zaradi varstva prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanja naravnih habitatov; (b) da preprečijo resno škodo, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribištvu in vodi ter drugih vrstah premoženja; (c) zaradi interesov zdravja ljudi in javne varnosti ali zaradi drugih razlogov prevladujočega javnega interesa, ki je lahko tudi socialne ali gospodarske narave, in zaradi koristnih posledic bistvenega pomena za okolje; (d) zaradi raziskovanja in izobraževanj, zaradi doseljevanja in ponovnega naseljevanja teh vrst ter za to potrebno vzrejo, vključno z umetnim razmnoževanjem rastlin; (e) da pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje nekaterih osebkov vrst, navedenih v Prilogi IV, v omejenem številu, ki ga določijo pristojni nacionalni organi.

15. Tudi po prvem odstavku 7. člena Uredbe lahko toženka ne glede na prepovedi iz 5. člena8 te uredbe dovoli usmrtitev, odvzem iz narave, ujetje, vznemirjanje, zastrupitev ali poškodovanje živali živalskih vrst iz 5. člena te uredbe, če ni druge zadovoljive možnosti in ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije, zaradi: - zagotavljanja koristi varstva živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanja habitatnih tipov; - preprečitve resne škode, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribiških območjih in vodi ter drugem premoženju; - zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, vključno z zračno varnostjo, ali zaradi drugih nujnih razlogov prevladovanja javne koristi, ki je lahko tudi socialna ali gospodarska, in zaradi koristnih posledic bistvenega pomena za okolje; - doseljevanja ali ponovnega naseljevanja živali, vključno z gojenjem za namene doseljevanja ali ponovnega naseljevanja; - selektivnega in omejenega ujetja, opremljanja z oznakami ter oddajniki ali posega, ki lahko povzroči poškodovanje, ali odvzema živali za namene raziskovanja; - selektivnega in omejenega ujetja ali odvzema živali za namene izobraževanja, ali - selektivnega in omejenega odvzema nekaterih živali iz narave pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu.

16. SEU je v zadevi C-674/179 že zavzelo stališče, da je treba pojem „odvzem“ v smislu prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive razumeti kot tak, da vključuje tako ujetje kot ubitje osebkov zadevnih vrst, tako da je to določbo načeloma mogoče uporabiti kot podlago za sprejetje odstopanj, ki se nanašajo zlasti na dovoljenje ubitja osebkov vrst iz Priloge IV, točka (a) k tej direktivi, ob spoštovanju v tej direktivi določenih posebnih pogojev. Tožbeni ugovor, da odvzem osebkov ne dopušča ubitja osebkov, je tako neutemeljen.

17. Kot je SEU v tej zadevi10 pojasnilo, so v točkah od (a) do (d) prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive za vsako od odstopanj, ki jih določajo, jasno opredeljeni želeni cilji, in sicer: (a) varstvo prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanje naravnih habitatov, (b) preprečitev resne škode, (c) interes zdravja ljudi in javne varnosti ali prevladujoč javni interes, (d) raziskovanje, izobraževanje, doseljevanje in ponovno naseljevanje. Drugače je v primeru točke (e) navedene določbe, saj ta ne določa natančno cilja zadevnega odstopanja. Hkrati je SEU v tej zadevi poudarilo, da se cilj odstopanja, ki temelji na (e) točki prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive, načeloma ne more prekrivati s cilji odstopanj, ki temeljijo na točkah od (a) do (d) prvega odstavka 16. člena te direktive, tako da je lahko prva določba (to je (e) točka te določbe Habitatne direktive) podlaga za sprejetje odstopanja le v primerih, ko druge določbe (torej točke od (a) do (d) te določbe Habitatne direktive) niso upoštevne. Prav tako je pojasnilo, da (e) točka prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive ne more biti splošna pravna podlaga za odobritev odstopanj od prvega odstavka 12. člena te direktive, saj bi se sicer drugim primerom iz prvega odstavka 16. člena te direktive in navedenemu sistemu strogega varstva odvzel njihov polni učinek.

_Presoja konkretnih okoliščin_

18. Iz izpodbijanega dovoljenja izhaja, da je toženka svojo odločitev oprla na strokovno mnenje ZGS, ki se sklicuje na Ekspertizo in na njeno dopolnitev ter na ekspertno oceno.11 V izpodbijanem dovoljenju je kot razloge, ki so narekovali sprejeto odločitev, tj. zmanjšanje števila osebkov rjavega medveda, navedla krizne dogodke z medvedom s posredovanjem intervencijske skupine, naraščanje skupnih konfliktov, izraženih s konfliktnim indeksom, ter škodo na premoženju - zlasti na sadovnjakih, čebelnjakih, govedu, konjih.12

19. Ti razlogi izhajajo tudi iz Ekpertize, v kateri je prvenstveno, kot glavni tip konflikta, navedeno pojavljanje medveda v naseljih in njegovi vdori v naselja, kar predstavlja 49,4 % konfliktov.13 Ti razlogi po presoji sodišča predstavljajo škodo za zdravje ljudi in njihovo varnost ter škodo na živini in drugih vrstah premoženja. Tako sodišče pritrjuje tožniku, da navedeni razlogi, s katerimi toženka utemeljuje sprejeto odločitev, ne utemeljujejo izreka odstrela na podlagi točke (e) prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive. Po mnenju sodišča so namreč konflikti, ki jih navaja toženka, zajeti v točkah (c) in (b) prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive. Kot že rečeno, se v skladu s sodno prakso SEU cilji iz prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive ne morejo prekrivati. Tudi naslovno sodišče je v zadevi I U 1522/2015 že pojasnilo, da povzročanje škode na premoženju ni razlog za odstrel na podlagi točke(e) prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive, temveč na podlagi točke (b) prvega odstavka 16. člena te direktive. Zato je sodišče v nadaljevanju preverjalo, ali je toženkina odločitev utemeljena iz razlogov po (c) in (b) točki prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive oziroma po tretji in drugi alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe.

20. V zvezi s tem je treba poudariti, da je SEU v zadevi C-342/05 zavzelo stališče, da prvi odstavek 16. člena Habitatne direktive ne zahteva, da mora pred sprejetjem ukrepov odstopanja nastati resna škoda. Glede na navedeno za utemeljitev odstrela iz razlogov varovanja javne varnosti in preprečitve resne škode ni treba, da (že) nastane nevarnost ali resna škoda, temveč zadošča verjetnost nastanka resne škode, pri čemer mora biti ta velika, prav tako njen obseg. Kot izhaja tudi iz Smernice o strogem varstvu živalskih vrst v interesu Skupnosti na podlagi Habitatne direktive, na katero se sklicujeta tako tožnik kot toženka, je veliko verjetnost pojava resne škode treba dokazati z zadostnimi dokazi. Obstajati morajo tudi zadostni dokazi, da je tveganje resne škode v veliki meri mogoče pripisati vrstam, na katere se nanaša odstopanje, in da obstaja velika verjetnost, da bi prišlo do resne škode, če ukrepi ne bi bili sprejeti, hkrati pa morajo pretekle izkušnje kazati na veliko verjetnost nastanka škode. Prav tako mora biti odstopanje usmerjeno v potrebni obseg tudi glede na posamezni osebek (npr. en sam problematični medved),14 torej koliko osebkov medveda je treba odvzeti za dosego zasledovanega cilja. V združeni zadevi C-473/19 in C-474/19 je SEU namreč zavzelo stališče, da se državam članicam nalaga prepoved nekaterih dejanj, ki vplivajo na „osebke“ živalskih vrst iz 12. člena Habitatne direktive.

21. Po izvedbi vseh s strani strank predlaganih dokazov in na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 izvedenega zaslišanja priče dr. B. B. sodišče zaključuje, da je izpodbijano dovoljenje pravilno in utemeljeno z razlogi po (c) in (b) točki prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive oziroma po tretji in drugi alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe, tožbene navedbe pa neutemeljene.

22. Sodišče je v celoti sledilo prepričljivim in strokovno podkrepljenim izpovedbam zaslišanih prič, ki se obe strokovno ukvarjata z rjavim medvedom. Dr. A. A. je univerzitetni profesor na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, na Katedri za zdravje gozda in upravljanje prostoživečih živali, ki je skupaj s sodelavci tudi pripravil Ekspertizo, na katero je svojo odločitev oprla toženka v izpodbijanem dovoljenju. Dr. B. B. pa je biolog, docent, zaposlen na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, na Katedri za ekologijo in varstvo okolja, ki je pri izdelavi Ekspertize sodeloval v manjšem delu, in sicer po njegovi navedbi glede ugotavljanja stanja populacije rjavega medveda v Sloveniji, kar predstavlja njegovo področje dela.

23. Glede ocene populacije rjavega medveda v Sloveniji, ki jo toženka v izpodbijanem dovoljenju s sklicevanjem na Ekspertizo in njeno dopolnitev opredeljuje na sedanjih okoli 100015, je dr. A. A. na naroku za glavno obravnavo 30. 5. 2022 izpovedal, da navedeno število (1000 osebkov) ne predstavlja predvidevanja, ampak da je bil pred sedmimi leti opravljen zadnji genski monitoring, v vmesnem obdobju pa se ve, koliko medvedov je bilo odvzetih. Nato se z metodami modeliranja da napovedati vse scenarije. Ob tem so uporabili tudi metodo štetja medvedov na krmiščih, ki je kazala enako. Konkretno napoved populacijske dinamike rjavega medveda izhaja iz slike P1 na 7. strani Ekspertize, in sicer srednja napoved, ki po oceni dr. A. A. predstavlja najbolj verjetno napoved, kaže za leto 2020 populacijo rjavega medveda v Sloveniji 1000.16 Priča dr. B. B. je pojasnil, da so številčnost populacije ocenjevali z metodo molekularne genetike. Po tej metodi je bila v letu 2015 ocenjena velikost populacije na 699 medvedov, plus minus 55, ki predstavlja statistični interval zaupanja. Ob tem je poudaril, da navedena velikost populacije predstavlja najnižjo letno številčnost (ob koncu leta, ko je odšteta vsa letna smrtnost in preden se pozimi poležejo novi mladiči). Če bi k navedeni številki prišteli vse medvede, ki so jih zabeležili v letu 2015 kot mrtve, bi bila ocena velikosti populacije spomladi 711. Izpovedal je, da so v kasnejših letih velikost populacije ocenjevali z matematičnim modeliranjem. Pojasnil je tudi, da je sam populacijo medvedov ocenil dvakrat, in sicer leta 2007 ter 2015 ter ugotovil, da je v vmesnem obdobju populacija zrasla za 41 %.17 Ob upoštevanju citiranih izpovedb prič in podatkov, ki izhajajo iz Ekspertize, ob tem da tožnik sodišču ni ponudil nobenega nasprotnega dokaza, sodišče pritrjuje zaključku toženke v izpodbijanem dovoljenju o ocenjeni številčnosti populacije rjavega medveda v Sloveniji na sedanjih okoli 1000 osebkov.

24. Glede vprašanja načina uravnavanja populacije rjavega medveda v Sloveniji oziroma glede vprašanja, kateri ukrepi so primerni oziroma učinkoviti, da ne bi prihajalo do konfliktov človeka z medvedom oziroma da bi bili ti na še sprejemljivi ravni, toženka v izpodbijanem dovoljenju, ob sklicevanju na Ekspertizo, navaja, da so konflikti začeli nelinearno naraščati pri najvišji populaciji medveda od 630 do 700 osebkov, ter da populacija medvedov, kljub veliki gostoti, ne kaže znakov samoregulacije, zato se pričakuje, da se bodo konflikti brez odvzema določenega števila medvedov iz populacije znatno povečali, zaradi česar iz Ekspertize in njene dopolnitve izhaja, da je treba populacijo iz sedanjih 1000 znižati na okoli 800 osebkov (pomladanska številčnost), kar pomeni 20 % zmanjšanje oziroma dosego številčnosti medveda, kakršna je bila v obdobju 2014 – 2016.18 Dr. A. A. je s tem v zvezi izpovedal, da se določenih konfliktov, kot je pojavljanje medveda v naseljih in v njegovi neposredni okolici ter ostalih konfliktov, ki izhajajo iz pojavljanja medveda v naselju (rdeče obarvani v tabeli na str. 97 Ekpertize), drugače kot z reguliranjem gostot populacije medveda ne da zmanjšati.19 Kot pojasnjuje, je predvideni odstrel v vseh elementih pripravljen tako, da „v bistvu zelo ciljno gre na konfliktne medvede ali pa take, ki bi konfliktni zelo hitro postali“. Izpostavil je tudi, da je gostota konfliktov med človekom in medvedom kljub izvajanju t.i. alternativnih ukrepov naraščala. Pojasnil je še, da je odstrel strukturiran tako, da čim bolj oponaša naravne vzorce smrtnosti ter da bo imel za posledico znižanje gostot medveda v območjih, kjer so veliki konflikti, populacija pa bi bila ravno tako viabilna kot sedaj, samo konflikti bi padli.20 Dr. B. B. je pojasnil, da medved ni teritorialna vrsta, kar pomeni, da je sposoben živeti v velikih populacijskih gostotah ter da je njegova prehranska baza izjemno visoka. Zato trenutno ni indicev, da bi hrane za medvede zmanjkovalo, kar pomeni, da nimamo sestradanih medvedov, ki bi umirali od lakote. Izpostavil je tudi, da po drugi strani živimo v kulturni krajini, kar pomeni, da morajo ljudje živeti z medvedi. Po eni strani je tako treba delati na večji toleranci ljudi do življenja z medvedi, v zvezi s čimer je bilo po izpovedbi dr. B. B. ogromno narejenega (povrnitev škod, zaščita pašnih živali, zaščita človekovega premoženja). Drugi način pa je zmanjševanje številčnosti medveda. Meni, da sta oba ukrepa potrebna, saj ima medved velik reprodukcijski potencial in da lahko populacija (ob tem da imajo medvedke v povprečju vsaki dve leti malo manj kot dva mladiča ter da dolgo živijo) zelo naraste, ni pa nobenih indicev, ki bi kazali na samoomejevanje populacije, zato verjame, da lahko brez pravilno reguliranega in pravilno vrednotenega odstrela pride do precejšnjega problema ljudi, ki živijo na območju z medvedom.21 Glede na povzeta strokovna pojasnila obeh prič ter ob tem, da iz Ekpertize na str. 73 izhaja ocena učinka odstrela na zmanjšano raven konfliktov, in sicer naj bi se ti ob odstrelu 215 medvedov zmanjšali za 14 % na ravni države oziroma za 17 % na ravni lovišč, v katerih je predviden odstrel, sodišče zavrača tožbeni ugovor nesorazmernosti in neučinkovitosti ukrepa in pritrjuje zaključku toženke, da želenega cilja (znižanje konfliktov med medvedom in človekom na še sprejemljivo raven) ni mogoče doseči samo z ostalimi, milejšimi ukrepi, ki se po izpovedbi obeh prič že intenzivno izvajajo, kar posledično pomeni, da za dosego želenega cilja ni druge zadovoljive možnosti.

25. Glede števila osebkov, določenih za odstrel, se toženka v izpodbijanem dovoljenju sklicuje na Ekspertizo, iz katere izhaja predlog, da je treba populacijo s sedanjih okoli 1000 znižati na okoli 800 osebkov, in na strokovno mnenje ZGS.22 Dr. A. A. je s tem v zvezi pojasnil, da je 800 medvedov meja, do katere ne bo pretiranih konfliktov, pri čemer se odvzema praviloma mlade osebke zaradi tega, da se povzema naravne vzorce smrtnosti. Zato je predvideno v treh letih zmanjšati številčnost s 1000 na 800 osebkov, posledično je predlagan odvzem 222 medvedov, pri čemer so bazeni odstrela določeni glede na število konfliktov in gostoto poseljenosti, okoliški bazeni pa glede na robna območja, s čimer se preprečuje, da bi tja odhajali novi osebki rjavega medveda.23 V zvezi z vprašanjem, ali je bila narejena kakšna študija oziroma projekcija, kakšno naj bi bilo znižanje konfliktov po odvzemu oziroma odstrelu 222 medvedov, se je dr. A. A. skliceval na Ekspertizo (56. stran, ki prikazuje dinamiko glavnih tipov konfliktov z medvedom v Sloveniji glede na populacijsko števičnost) in s tem v zvezi izpovedal, da bi z znižanjem populacije s 1000 na 800 medvedov prišlo do 10 %, 15 %, 20 % znižanja konfliktov v treh letih, pri čemer je odstrel najbolj intenziviran v območjih, kjer so konflikti močni, in se računa, da bodo tam zelo upadli, pa tudi generalno.24 Pojasnil je tudi prerazporejanje kvot, ki je predvideno z izpodbijanim dovoljenjem, in sicer da so v prvi fazi odstreli razporejeni na mikro nivoju z vidika življenja medveda (samec lahko prehodi po pet bazenov, samica pa dva ali tri) ter da sta pri predmetnem odstrelu dva cilja: eden je, da se prvi odstrel izvede tam, kjer so največji konflikti, če pa odločbe ne bo mogoče izvesti skozi čas, se potem lahko dovoli odstrel tudi sosednjim območjem znotraj istega bazena.25 Dr. B. B. pa je izpostavil, da ob zmanjšanju številčnosti medvedov postane manj možnosti za konflikte, saj je manj osebkov, ki lahko konflikte povzročajo, torej lahko pričakujemo, da se bo število konfliktov zmanjšalo.26 Sodišče ni našlo razloga, da ne bi sledilo gornji prepričljivi razlagi obeh prič in tako zaključuje, da je utemeljeno tudi število osebkov, predvidenih za odstrel z izpodbijanim dovoljenjem, saj sledi namenu točk (c) in (b) prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive.

26. Glede vprašanja obsega konfliktov med medvedom in človekom ter glede njihove narave toženka v izpodbijani odločbi27 navaja, da so se v zadnjem desetletju povečevali prav vsi glavni tipi konfliktov z medvedom in dosegli maksimum leta 2019, ko je bila največja tudi njegova številčnost. Naraščale so skupne škode na premoženju (zlasti na sadovnjakih, čebelnjakih, govedu in konjih), pogostost kriznih dogodkov z medvedom s posredovanji intervencijske skupine in tudi skupni konflikti, izraženi s konfliktnim indeksom. Statistične analize kažejo, da so se vsi konfliktni tipi povečevali tudi z naraščanjem številčnosti medveda. Ob povečanju številčnosti populacije medveda za 100 osebkov so se tako letne škode po medvedu v povprečju povečale za 16 %, letno število posredovanj intervencijske skupine zaradi kriznih dogodkov z medvedom za 14 %, skupni konfliktni indeks (vključno s škodo na drobnici) za 4 % in indeks vseh konfliktov (brez upoštevanja škode na drobnici) za 10 %. Dalje navaja,28 da je bilo v Ekspertizi ugotovljeno še, da se konflikte z medvedom beleži v velikem delu območja njegove stalne razširjenosti in tudi na delih območja, kjer je prisoten le občasno in/ali v zelo nizkih gostotah. Vendar so konflikti večji predvsem na območjih, kjer so se gostote medveda močneje povečale v preteklem desetletju (med Cerknico, Ložem, Ribnico, Vidmom in Grosupljem; južni obronki Ljubljanskega barja in samo Barje, zahodno od snežniškega območja ob Čičariji) in so bolj poseljena s strani človeka. Okoli 35 % vseh konfliktov z medvedom se zgodi na 320 km2 ozemlja Slovenije (kjer je 162 naselij), 65 % na 1.111 km2 (400 naselij) in 95 % na 1.900 km2 (1.170 naselij). Za velik del območij s povečanimi konflikti je značilno, da se stikajo z velikimi/večjimi gozdnimi masivi, v katerih so bile gostote medveda tudi v obdobju pred 10 leti velike. Lokalna intenziteta konfliktov (kartirana v mreži 3 x 3 km) skoraj premosorazmemo narašča z lokalnim povečanjem populacijskih gostot medveda v preteklem obdobju, poleg tega je značilno odvisna tudi od gostot medveda v okolici polmera približno 15 km. Ta polmer sovpada s polmerom individualnih območij aktivnosti medvedov v Sloveniji. V nadaljevanju obrazložitve29 navaja, da iz Ekspertize izhaja tudi, da je z naraščanjem gostot umikanje medvedov od neposredne bližine naselij vse manj izrazito, kar je verjetno posledica izogibanja negativnim znotrajvrstnim interakcijam med medvedi oziroma posledica iskanja kompromisa subdominantnih medvedov med nevarnostjo kontakta s človekom oziroma z drugimi medvedi. Mlajši in odrasli medvedi lahko namreč ubijejo nesorodne mladiče (t.i. infanticizem). Vodeče medvedke (in tudi mladi medvedi nasploh) se v izogib tovrstne nevarnosti začasno ali trajno umikajo v (neposredno) bližino ali na sam rob naselij, kjer se počutijo varnejše. Prav te kategorije medvedov najpogosteje povzročajo konflikte.

Dr. A. A. je pojasnil, da konflikti s človekom, kljub „številnim in ogromnim“ ukrepom (zaščita drobnice, zaščita čebelnjakov, pastirski psi, elektro zaščita, ograditev hrane, medovarni smetnjaki in kompostnik idr.), še vedno naraščajo in so povezani s številčnostjo ter razporeditvijo populacije. Kot je izpostavil, se medvedi redno na velikem delu države pojavljajo v naseljih in v neposredni bližini naselij ter lahko ljudi tudi preganjajo. Ta redna srečanja v naseljih oziroma v njihovi neposredni bližini, ta negotovost, pa je največji del konflikta in najtežje obvladljiv, tj. strah pred fizičnim napadom.

Dr. B. B. je izpovedal, da sam pri ocenjevanju konfliktnosti sicer ni sodeloval, je pa podal svoje mnenje glede ocenjevanja teže konfliktov, ki jih je treba postaviti na skupni imenovalec, saj je jasno, da npr. konflikt, ko nekdo vidi medveda, se ga malo boji in pokliče policijo, ne more imeti iste teže, kot če medved poškoduje človeka. Vmes pa so variante (npr. če medved nekomu na vrtu poje korenje ali če dejansko napade domačo žival).30 Sodišče glede na izvedene dokaze zaključuje, da je toženka pri sprejetju izpodbijanega dovoljenja upoštevala obseg konfliktov med človekom in medvedom, da je konflikte, kot sta pojasnili obe zaslišani priči, tudi ponderirala glede na njihovo težo, ter da je upoštevana tudi narava konfliktov, kar sta prav tako dodatno pojasnila dr. A. A. in dr. B. B. Vsi prej opredeljeni konflikti pa po presoji sodišča predstavljajo tudi v bodoče grozečo resno škodo za javno varnost oziroma varnost ljudi, zlasti pojavjanje medveda v naseljih oziroma v njihovi neposredni bližini, in resno škodo na živini oziroma premoženju. Sodišče glede na izvedene dokaze tako ni našlo potrditve za tožbeni očitek, da je cilj izpodbijanega dovoljenja velik obseg lova, ne pa zmanjšanje konfliktov ter da je rast konfliktov napačno prikazana.

27. Dovoljeni odstrel 222 osebkov rjavega medveda po presoji sodišča glede na izvedene dokaze tudi ne bo škodoval vzdrževanju ugodnega stanja ohranjanja njegove populacije v Sloveniji. Toženka v izpodbijani odločbi glede tega ugotavlja, da podatki spremljanja populacije medveda v Sloveniji kažejo, da je v ugodnem stanju ohranjenosti s trendom izboljšanja ter konkretno navaja podatke o ocenjeni populaciji od leta 2007 dalje.31 Tako zaključuje, da se območje razširjenosti medveda v Sloveniji ne zmanjšuje in da se tudi ob predvidenem odvzemu iz narave v prihodnosti ne bo zmanjševalo.32 S tem v zvezi je dr. A. A. izpovedal, da je medved pri nas „popolnoma na varni strani, ker je populacija velika“33 oziroma previabilna, da številčnost hitro narašča ter da so vsi parametri vitalnosti krasni.34 Dr. B. B. je pojasnil, da je populacija rjavega medveda pri nas od leta 2007 do 2015 zrasla za 41 % ob procentualno podobnih ali višjih odstrelih, kot je predvideno z izpodbijanim dovoljenjem. Poudaril je, da sam ne vidi načina, da bi predvideni odstrel toliko znižal populacijo, da bi nastal varstveni problem. Meni, da ne bomo prišli niti blizu številu populacije, kakršna je bila leta 2007, morda bo po odstrelu populacija blizu tega, kar je bilo leta 2015, pa še to je po njegovem mnenju skoraj neverjetno.35 Poudaril je tudi, da je treba upravljanje izvajati vsako leto, ker so reprodukcijski cikli vsako leto, in ocenil, da posledica takšnega odvzema ne bi bila škodljiva za populacijo na način, da bi jo lahko kakorkoli ogrozila. Hkrati je izrazil dvom, da bi takšen odvzem vrsto spravil v kakršnokoli slabše stanje in jasno poudaril, da je odvzem medveda ukrep za sobivanje človeka z medvedom.36 Izpostavil je, da je njegova pozicija naravovarstvenika, ampak da z vidika varstvene biologije ni pomemben posamezen osebek, temveč je pomembna populacija ter da je lahko varovanje vsakega osebka posebej glede varovanja populacije kontraproduktivno. Verjame, da je populacija medveda že zrasla preko točke, kjer lahko z ukrepi, ki višajo toleranco (povrnitev škod, zaščita pašnih živali in človekovega premoženja), vplivamo dovolj. Meni, da dolgoročno medved pri nas brez odstrela zelo težko obstane oziroma da ne more obstati v razumnem sobivanju s človekom. Po njegovem mnenju je odstrel z vidika varstva populacije eden od varstvenih ukrepov.37 Tožnik kakšnih drugih dokazov, ki bi potrjevali nasprotno, ni ponudil. Tako sodišče zaključuje, da ni utemeljen niti njegov ugovor, da bi imel odstrel, predviden z izpodbijanim dovoljenjem, negativne posledice na naravno vedenje, izbor in ohranjanje socialne strukture medveda, in meni, da je toženka sledila tudi načelu previdnosti in da je po izvedbi dokaznega postopka strokovno utemeljeno, da izpodbijano dovoljenje ne bo imelo negativnega vpliva na ugodno stanje rjavega medveda v Sloveniji.

28. Sodišče tudi ni moglo slediti pavšalni tožbeni trditvi, da „usmrtitev nekonfliktnih medvedov pomeni mučenje živali.“ Varstvo živali je ustavno varovana vrednota (četrti odstavek 72. člena Ustave) in pomeni vsebino ustavno dopustnega javnega interesa, ki lahko utemeljuje tudi posege v človekove in ustavne pravice (tretji odstavek 15. člena Ustave). Slovenski ustavni red ne zahteva, da bi živali uživale enako ustavno varstvo kot človeška bitja, zahteva pa njihovo varstvo. Ustava torej ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, bolezen ali smrt ali da bi se živalim povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti.38 V obravnavani zadevi so po vsem povedanem razlogi za sprejeti ukrep utemeljeni, upravičeni in sorazmerni ter posledično tudi ustavno skladni.

29. Ne nazadnje je treba odgovoriti še na tožnikov ugovor, da so sprejemljive le posamične odločbe o usmrtitvah, s katerimi se ciljno izloči konfliktne medvede iz populacije ter da se odstrel ne bi smel uporabljati preventivno in pavšalno, kar tožnik utemeljuje še z dejstvom, da je stroga zamejitev območja odstrela na lovišča zahtevana le do 15. 3. 2022, nato pa jih je dovoljeno ubijati v vseh loviščih znotraj posameznega bazena, ter da se dovoljuje odstopanje do 20 % od zahtevane mase, zato ne gre za „selektivni odstrel.“ S tem v zvezi je dr. A. A. na naroku 30. 5. 2022 pojasnil, da je instrument posamičnih odločb izvajala interventna skupina in lokalni upravljavec lovišč, vendar tega ukrepa ni mogoče izvajati zadostno, poleg tega ni nikoli povsem gotovo, da se odstreli pravi osebek. Meni tudi, da bi morebitna stalna prisotnost intervencijske skupine, ki bi prestrezela medvede, ki bi prišli v vas, slabo vplivala na odnos ljudi do medveda. Poleg tega je poudaril, da predlagan odstrel ni niti slučajno naključen, temveč je v vseh elementih pripravljen tako, da „gre zelo ciljno na medvede ali pa na take, ki bi konfliktni zelo hitro postali“, tako prostorsko, časovno in izvedbeno.39 Pojasnil je tudi, da so bazeni odstrela določeni glede na število konfliktov in gostoto poseljenosti, okoliški bazeni pa glede na robna območja, s čimer se preprečuje, da bi v ta odhajali novi osebki rjavega medveda.40 Dr. B. B. pa je izpostavil, da bi po njegovem mnenju medvede s tem, da bi imeli na terenu ekipe, ki bi jih pobijale, razvrednotili in bi nekaj, kar je naša dediščina, postalo škodljivec v očeh lokalne skupnosti.41 Sodišče tudi v tem delu ni našlo razloga, da ne bi sledilo prepričljivim pojasnilom obeh prič.

V uvodu strokovnega članka z naslovom „Za razumevanje drznega vedenja velikih mesojedcev: primer rjavega medveda v pokrajinah, ki jih spreminja človek“ (G. Bombieri in sodelavci, 2021, priloga B4) je sicer navedeno, da dokazi kažejo, da je v številnih primerih, ko prostoživeče živali ogrožajo človekovo varnost ali cilje ohranjanja, vpletenih le malo problematičnih posameznikov ter da bi selektivno upravljanje omogočilo ohranjanje razmeroma večjih populacij mesojedih živali, kar je pomemben cilj ohranjanja, zlasti pri majhnih populacijah. Iz nadaljevanja članka je razvidno, da so bile pri raziskavi uporabljene GPS lokacije, zbrane med leti 2005 in 2018 za 52 medvedov, ki so bili označeni z GPS v Sloveniji in v Trentinu v italijanskih Alpah ter da so ocenjevali, kako se drzni medvedi razlikujejo v svojem gibanju od kontrolnih posameznikov, pri čemer so upoštevali tudi druge dejavnike, kot so spol in starost medveda, letni čas in čas dneva. Ugotovljeno je bilo, da so bili drzni medvedi sicer najdeni bližje naseljem in cestam ter da so imeli večje dnevne domače razpone in vrednosti hitrosi kot kontrolni medvedi, vendar so modeli pokazali, da te razlike niso bile tako izrazite, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so pomembni tudi drugi (notranji in zunanji) faktorji. Članek tako zaključi, da je od 10 % do 58 % variacije parametrov gibanja mogoče pojasniti z razlikami med posamezniki.

30. Ob upoštevaju pojasnil obeh zaslišanih prič in zaključkov povzetega strokovnega članka (priloga B4) sodišče ni moglo slediti tožnikovi trditvi, da je interes varstva zdravja ljudi mogoče doseči le s posamičimi odločbami o usmrtitvah, s katerimi se iz populacije ciljno izloči konfliktne medvede. Hkrati sodi, da je dr. A. A. tudi prepričljivo utemeljil določitev območij oziroma bazenov odstrela ob upoštevanju aktivnosti medvedje populacije, lokalne gostote medvedov ter območij konfliktov, kar vse izhaja tudi iz Ekspertize.42 Tako po presoji sodišča ne drži niti tožnikov ugovor, da je odstrel v izpodbijanem dovoljenju pavšalen.

31. Glede ostalih tožnikovih ugovorov sodišče odgovarja, da sta v zvezi z zatrjevanim trofejnim lovom obe priči izpovedali, da v primeru jasne določitve medveda, lokacije, časa in načina odstrela ne gre za trofejni lov. Poleg tega so za trofejni lov dobičkonosni odrasli samci. Glede krmljenja pa je dr. A. A. izpovedal, da se s krmljenjem zmanjšuje konflikte v jesenskem času, saj mora medved v času hiperfagije na hitro nabrati zadosti maščobe, da prespi zimo, in če hrano dobi na krmišču, bo manj motiviran, da gre v bližino človeka. Pojasnil je še, da samo krmljenje nima vpliva na gostoto populacije.43 Dr. B. B. je sicer poudaril, da se s krmljenjem sam ni ukvarjal, kar pa je bral oziroma poslušal na konferencah, pa meni, da ima krmljenje vpliv pri medvedu. S krmljenjem se skuša v letih, ko je malo naravne hrane, doseči, da se ga odvrne od naselij, torej da se bolj drži v gozdu. V zvezi s stališči, da se s krmljenjem poveča rodnost, je navedel, da kolikor bi bila hrana omejujoči dejavnik, torej da bi imeli lačne medvede, bi tudi plodnost padla, vendar pri nas ne vidi indica, da bi se to dogajalo, saj ni lačnih medvedov.44 Tožbena trditev, da članom Lovske zveze izpodbijano dovoljenje prinaša zelo visoke prihodke, zaradi česar ne bi smeli sodelovati pri pripravi strokovnih podlag, pa ni z ničemer izkazana, zato tožnik z njo ne more uspeti.

_Sklepno_

32. Dokazni postopek je po vsem navedenem pokazal, da brez z izpodbijanim dovoljenjem izrečenega ukrepa odstrela 222 osebkov rjavega medveda obstoji velika verjetnost, da bi prišlo do resne škode za javno varnost oziroma varnost ljudi, zlasti zaradi pojavjanja medveda v naseljih oziroma v njihovi neposredni bližini, in da bi prišlo do resne škode na živini oziroma drugih vrstah premoženja, ter da ni druge zadovoljive možnosti, ob tem da odstrel, dovoljen z izpodbijanim dovoljenjem, ne bo škodoval vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacije rjavega medveda v Sloveniji.

33. Tako je po presoji sodišča toženkina odločitev pravilna, vendar iz razlogov po (c) in (b) točki prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive oziroma po tretji in drugi alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe. Zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo .

**K II. točki izreka**

34. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov. 2 Zadeva C-674/17. 3 To je projekt za celovito upravljanje in varstvo rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah, ki ga sofinancira EK. 4 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). 5 Po drugem odstavku 20. člena ZUS-1 sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. 6 Glej: zadnja dva odstavka na 13. strani in prvi štirje odstavki na 14. strani prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave z 11. 5. 2022. 7 Npr. sodba SEU C-106/89. 8 Ta v prvem odstavku določa, da je prepovedano zavestno poškodovati, zastrupiti, usmrtiti, odvzeti iz narave, loviti, ujeti ali vznemirjati živali živalskih vrst iz poglavja A priloge 1 te uredbe. Med temi je naveden tudi rjavi medved. 9 Glej tč. 32. 10 Glej tč. 34 - 37. 11 Glej: str. 8 – 9 izpodbijanega dovoljenja. 12 Glej: predzadnji odstavek na 8. strani. 13 Glej: str. 9 in 97 Ekspertize, kjer so navedeni tipi konfliktov, in sicer: pojavljanje medveda v naseljih in vdori v naselja (49,4 %), škode na čebelnjakih (10 %), na drobnici (9,6 %), na sadnem drevju (7,2 %) govedu in konjih (4,8 %) in lažni napadi na človeka (2,1 %). Drugi konflikti so še škode na travnih balah, na koruzi, intervencije zaradi napadov na druge živali oziroma na premoženje, škode na objektih, trki z vozili, škode na drugih poljščinah in na gojenih živalih. 14 Smernice o strogem varstvu živalskih vrst v interesu Skupnosti na podlagi Habitatne direktive št. C/ 2021 7301 final, tč. 3-24, 3-25 in 3-33. 15 Glej: četrti odstavek na 9. strani izpodbijanega dovoljenja. 16 Glej: str. 21 in 22 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 17 Glej: str. 30 in 31 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 18 Glej: tretji in četrti odstavek na 9. strani izpodbijanega dovoljenja. 19 Glej: str. 20 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 20 Glej: str. 26 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 21 Glej: str. 31 in 32 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 22 Glej: str. 9 in 10 izpodbijanega dovoljenja. 23 Glej: str. 14-15 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 24 Glej: str. 19 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 25 Glej: str. 26 in 27 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 26 Glej: tretji odstavek na 34. strani prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 27 Glej: šesti odstavek na 8. strani. 28 Glej: zadnji odstavek na 8. strani in prvi odstavek na 9. strani izpodbijanega dovoljenja. 29 Glej: drugi odstavek na 9. strani izpodbijanega dovoljenja. 30 Glej: 32. stran prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 31 Glej: prvi odstavek na 13. strani izpodbijanega dovoljenja. 32 Glej: drugi odstavek na 13. strani izpodbijanega dovoljenja. 33 Glej: str. 13 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 34 Glej: str. 6 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 35 Glej: strani 34 in 35 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 36 Glej: stran 37 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 37 Glej: predzadnji odstavek na 33. strani prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 38 Odločba Ustavega sodišča št. U-I-140/14-21 s 25. 4. 2018, točka 26. 39 Glej: str. 8 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 40 Glej: str. 14-15 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 41 Glej: str. 34 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 42 Glej: str. 20 do 22 in točka 5.3.3 Prostorska razporeditev načrtovanega izrednega odstrela medvedov – str. 71 do 73. 43 Glej: str. 12 in prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022. 44 Glej: stran 32 in 33 prepisa zapisnika zvočnega posnetka glavne obravnave s 30. 5. 2022.