Jedro

Prvotožena stranka bi morala kot dober gospodarstvenik narediti več za varnost na igrišču, in sicer namestiti varnostne mreže, ki bi preprečevale let zgrešenih in nevarnih žogic na kraj, kjer se nahajajo igralci, in postaviti igrišče tako, da bi onemogočalo lete žogic v igralce na drugih stezah.

Izrek

1. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v obsodilnem delu, tako da v točkah od 1. do 4. izreka pravilno glasi: „Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki 2.246,07 EUR in zakonite zamudne obresti v evrski protivrednosti od zneska 538.248,20 SIT od 12.12.2006 dalje do 31.12.2006 preračunano po tečaju zamenjave in od zneska 2.246,07 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.“

2. V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati prvotoženi stranki stroške pritožbenega postopka odmerjene na 337,76 EUR in drugotoženi stranki 131,36 EUR, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženi stranki na plačilo odškodnine 3.746,07 EUR z zakonitimi zamudnim obrestmi od 31.12.2006 dalje do plačila. O stroških je odločilo v 2., 3. in 4. točki izreka, tako da je naložilo solidarno plačilo v korist tožeče stranke 902,41 EUR in nato, da mora tožeča stranka toženima strankama povrniti pa še posebej vsaki, in sicer prvotoženi stranki 428,26 EUR in drugotoženi stranki 54,38 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlagata pritožbo toženi stranki. ZT d.d. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zmotno je stališče, da opustitev postavitve zaščitne mreže med 15. in 16. poljem predstavlja protipravnost, ki bi pomenila element civilnega delikta. Iz izvedeniškega mnenja dr. M. Ž. jasno izhaja, da za načrtovanje Golf igrišča obstajajo le priporočila, saj je igranje na različnih terenih izziv in privlačnost golfa. Povedal je, da so mreže relativno redke in niso v širši uporabi. Popolna varnost je iluzorna. Da bi vsako Golf igrišče ovili v mrežo je neživljenjsko in neobičajno. Meni, da je odškodnina iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti neutemeljena. Tožnik je povedal, da ima bolečine le ob spremembi vremena in ne pripisuje to poškodbam. Sodišče pa nekritično sledi izvedeniškemu mnenju. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških.

Prvotožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Kot organizator športne igre naj bi postavil varnostne mreže. Mreža iz 2006 leta je nerelevantna za to zadevo. Pomembno je, ali organizator mora postaviti takšne mreže. Stanje med 15. in 16. poljem ni moč razlikovati kot stanja med drugimi polji. Zato tožena stranka ni ravnala protipravno, ker mreže ni bilo. Lahko bi imela le dva igralca na vsakem igralnem polju, pa bi vseeno prišlo do poškodbe. Nerealno je, da bi tožena stranka spustila na igrišče le 36 igralcev, kot zmotno meni sodišče. Ni jasno, zakaj sodišče meni, da je zaradi varstva igralcev potrebna tu mreža. Dokazno breme zaradi protipravnosti je na strani tožeče stranke. Sodišče navaja, da je golfska dejavnost komercialna dejavnost in mora biti organizirana tako, da tisti, ki koristijo njene storitve, udejanjajo igro z najmanjšo stopnjo tveganja. To trditev je sodišče samo ugotovilo in prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in s tem je bistveno kršilo ZPP. Sodišče obrazloži sodbo kot objektivno odgovornost organizatorja športne igre. Tudi trka med smučarjema ni mogoče pripisati organizatorju smučanja. Do poškodbe je prišlo izključno zaradi nesrečnega naključja. Sodišče pravilno ugotavlja, da si ni mogoče izogniti situaciji, ko žogica zaide na sosednje udarjališče, kar potrjujejo tudi pravila Golfa, ki določajo ravnanje igralca, ki je takšno žogico. Vendar vedno obstaja možnost, da lahko zadane nekoga drugega. Športne igre so povezane z določeno stopnjo tveganja. Igrišče tožene stranke je v delu, kjer je prišlo do dogodka, v skladu s standardi, kar je ugotovil izvedenec. Škodni dogodek je posledica naključja. Sodba sodišča bi lahko pomenila konec igranja Golfa v Sloveniji. Na igrišče bi bilo namreč treba spustiti bistveno manj igralcev, to bi pomenilo manj prihodkov in stroški bi bili višji. Sodišče je zavrnilo predlog za zaslišanje direktorja tožene stranke R. in vodje vzdrževanja O.. Priči naj bi izpovedali o sami postavitvi igrišča, kar je sodišče štelo za nepotrebno. Sodišče je že vabilo direktorja na zaslišanje, potem pa ga ni zaslišalo. Če je zaslišalo eno izmed pravdnih strank, bi moralo tudi drugo. Tudi dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka se pritožuje tudi glede višine odškodnine. Odškodnina mora biti individualizirana. Sodišče bi moralo najprej individualno ugotoviti škodo pred načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Za telesne bolečine je odškodnina previsoka. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bi sodišče moralo zavrniti. Tožnik je sam izpovedal, da posledic nima in je ob tem zanikal svoje tožbene navedbe. Za strah je odškodnina neutemeljena, saj ni trajal dalj časa. Tudi to bi moralo sodišče zavrniti.

Na vročeni pritožbi tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Ker toženi stranki trdita, da prvotožena stranka ni odgovorna za škodo, katero je utrpel tožnik, velja odgovor glede odgovornosti prvotožene stranke obema pritožnikoma.

Tožeča stranka je postavila dve trditveni podlagi, zakaj meni, da je tožena stranka odgovorna za njeno škodo. Trdi, da bi morala prvotožena stranka kot dober gospodarstvenik narediti več za varnost na igrišču, in sicer namestiti varnostne mreže, ki bi preprečevale let zgrešenih in nevarnih žogic na kraj, kjer se nahajajo igralci, in drugič, da bi morala postaviti igrišče tako, da bi onemogočalo lete žogic v igralce na drugih stezah. Glede postavitve igrišča je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja prof. dr. M. Ž., da je igrišče bilo običajno postavljeno. Vendar je glede mreže med 15 in 16 igralnim poljem ugotovil, da bi v konkretnem primeru ustrezno postavljena zaščitna mreža med poljema gotovo preprečila poškodbo tožnika. Postavitev mreže je po mnenju izvedenca sicer relativno redka, vendar ne neobičajna. Postavitev mrež je po stališčih izvedenca odvisna tudi od pričakovane kvalitetne ravni igralcev in ker je nižja, je bolj pogosto, da so mreže. Gre za večje število ponesrečenih in zgrešenih udarcev. Sodišče je tudi ugotovilo, da je na spornem mestu bila mreža in da je bila v letu 2006 odstranjena. Po ugotovitvah izvedenca so mesta za mreže ravno udarjališča, ker je tam koncentracija igralcev najbolj izpostavljena. Za prvo toženo stranko je v pritožbi tudi sporna ugotovitev, ki jo je sodišče povzelo iz izvedeniškega mnenja, da je treba stopnjo varnosti presojati po višjem kriteriju, ker gre za komercialno izvajanje dejavnosti prvotožene stranke. Pri tem prvotožena stranka meni, da je sodišče sodilo preko trditvene podlage. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je ta trditvena podlaga bila (list. št. 3) in da je sodišče le povzelo ugotovitev izvedenca o tem, kdaj in kje je potrebno postaviti zaščitne mreže. Sodišče je tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka sedaj spet na istem mestu postavila zaščitno mrežo. Toženi stranki zatrjujeta, da ker gre za opustitveno ravnanje prvotožene stranke, ne more iti za protipravno ravnanje, saj mreža ni posebej predpisana v pravnem pravilu. Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da je pri izvajanju športne dejavnosti določeno tveganje normalno. Vendar je v konkretnem primeru sodišče ugotovilo, da je zaščitna mreža pred 2006 letom bila in da je sedaj ponovno postavljena. Potrebnost mreže je tudi potrdil izvedenec, čeprav je pojasnil, da ni predpisov o tem, kdaj naj mreže so. Vendar mreže pri igranju Golfa niso neobičajne. Če bi veljalo, da ker ni posebnih predpisov o postavljanju zaščitnih mrež, toženi stranki nikoli ni treba postavljati zaščitnih mrež, bi to pomenilo, da se organizatorju te dejavnosti ni treba ukvarjati z vprašanjem varnosti. Dovolj bi bilo, da zagotovi običajno oziroma normalno gostoto igralcev in nič več. Takšno stališče pa se v konkretnem primeru, (ki je mejno in bolj izjema kot pravilo), pokaže za zmotno. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugotovitvam izvedenca prof. dr. M. Ž. o postavljanju mrež, nato je sodišče presojalo, da je glede na ravnanje same prvotožene stranke, ki je mrežo imela in jo tudi nato ponovno postavila, njeno ravnanje protipravno oziroma premalo skrbno za organiziranje te odgovornosti. Izvedenec je namreč potrdil, da če bi mreža na starem mestu bila, bi tožnik ne utrpel škode.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem direktorja prvotožene stranke in vodje vzdrževanja. Ta sta bila predlagana zato, da povesta o terenu in ne o mrežah. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da s terenom oziroma postavitvijo udarjališč ni bilo nič narobe, je dokaz v tej smeri pravilno zavrnilo. S tem ni bila prvotoženi stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku in zato ne gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje pa je tudi dovolj ugotovljeno, saj so v spisu fotografije in tudi sodišče je postavilo izvedenca.

O tožnikovi škodi: Obe toženi stranki pa utemeljeno grajata prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti (179. člen in 182. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnika in ta je izpovedal, da iz tega naslova nima duševnih bolečin in škode. Gre za subjektivno doživljanje sicer objektivno ugotovljene škode, katero je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Če tožnik ne doživlja težav, ki jih opisuje izvedenec, kot škode, mu ta ni nastala. Odškodnina iz tega naslova mora biti individualizirana in objektivizirana. Če že prvega elementa ni, ni pravno relevantne škode. Tožnik je pripisal omejitve svoji starosti (list. št. 56). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbama ugodilo v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (še za prisojenih 1.500,00 EUR oziroma v SIT glede na tek zamudnih obresti 359.460,00 SIT).

Ni pa mogoče pritrditi pritožbi prvotožene stranke, da je sodišče presodilo previsoko odškodnino iz naslova fizičnih bolečin (2.000,00 EUR) in za strah (200,00 EUR). Obe prisojeni odškodnini sta glede na primerljive primere iz sodne prakse utemeljeni. Ob dejstvu, da ima tožnik fizične bolečine še sedaj, ki bodo ostale, kar je tudi sam izpovedal, je odškodnina iz naslova fizičnih bolečin utemeljena. Ni mogoče pritrditi pritožbi prvotožene stranke, da tožnik ni utrpel strahu. Tožnik se je dogodka zelo ustrašil in nekaj časa je bil tudi v strahu za izid zdravljenja (ugotovitvi izvedenca). Vendar intenziteta strahu ni bila takšna, da bi iskal strokovno pomoč. Vendar to še ne pomeni, da to ne gre za pravno relevantno škodo in zato je prisojena odškodnina primerna.

Glede na uspeh v pravdi, je bilo tudi spremeniti odločitev o pravdnih stroških. V absolutnem znesku je tožnik uspel z manjšim delom. Vendar so stroški nastali tudi z ugotavljanjem temelja in zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP in 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da glede na dosežen uspeh vsaka stranka v pravdi krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeni stroški pa so odmerjeni od tistega zneska, s katerim sta pritožnika uspela. Stroški prvotožene stranke tako znesejo za takse in pritožbene stroške ter DDV 337,76 EUR, stroški drugotožene stranke pa so taksa 131,36 EUR.

Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, delno zmotno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.