Jedro

Ker je tožnik vložil tožbo po preteku petih let od seznanitve s tem, da je menjalna pogodba nična, torej po poteku splošnega zastaralnega roka, je odločitev sodišča, ki je njegov obogatitveni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 405,04 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 5.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 619,15 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil tožnik. V zvezi z razlogi prvega sodišča v sodbi točka 8 navaja, da ni vlagal v svoje nepremičnine. Pogodba je bila nična že od vsega začetka, kar nadalje pomeni, da je bil lastnik ves čas toženec. Poudarja, da je zmotno stališče, da tretji odstavek 48. člena SPZ velja samo za vlaganja izvedena s soglasjem lastnika nepremičnine. Velja za vsa vlaganja (SPZ s komentarjem, stran 79). Zastaralni rok je zato pričel teči šele z izgubo posesti nepremičnine, kar je bilo šele v letu 2010 in ne od dne, ko je imel vlagatelj prvič možnost zahtevati povrnitev vlaganj. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Korist ni prišla s tožnika na toženca z izdajo oziroma seznanitvijo s sodbo višjega sodišča z dne 19. 8. 2008, temveč šele z izgubo posesti nepremičnin s strani tožnika, pomladi 2010. Sklicuje se na sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3447/2010, II Cp 5874/2011 in I Cp 723/2010. Tožnik pred letom 2010 oziroma pred časom, ko je izgubil posest nepremičnine ni mogel vložiti tožbe na povrnitev vlaganj v nepremičnino, ker takrat njegova terjatev še ni dospela oziroma zapadla, ker korist še ni prišla do toženca.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Zavrača vse navedbe v pritožbi tožnika. Kot bistveno navaja, da nični pravni posli učinkujejo dokler njihova ničnost ni ugotovljena. Povračilni zahtevki nastanejo šele z ugotovitvijo, da je posel ničen. Tožnik je pridobil pravico do uveljavljanja ničnosti po prejemu drugostopne sodbe 19. 8. 2008. Zastaralni rok petih let je potekel prej, preden je bila dne 4. 3. 2014 vložena obravnavana tožba. Pritrjuje sodišču, da so podlaga zahtevku določila ZOR in ne SPZ. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih vsebovan tudi odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Drži pritožbena navedba, da je bila menjalna pogodba nična že od vsega začetka, pravdni stranki pa sta bili s tem seznanjeni 19. 8. 2008, ko sta prejeli sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1281/2008. Tožnik je bil od tedaj dalje upravičen uveljavljati povračilni zahtevek iz nične pogodbe. Pridobil je obligacijsko povračilni zahtevek (obogatitveni zahtevek), ki zastara v petletnem splošnem zastaralnem roku (361. člen ZOR). Ker je tožnik vložil tožbo po preteku petih let od seznanitve s tem, da je menjalna pogodba nična, je odločitev sodišča, ki je njegov zahtevek zavrnilo, pravilna. Zaradi povedanega ni slediti pritožbi, ki se sklicuje na tretji odstavek 48. člena SPZ, ki določa, da zastaralni rok za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. Dejstvo, da je tožnik izgubil posest kasneje (po zatrjevanju v letu 2010), na sporno razmerje, ki temelji na obligacijskih določilih, nima nobenega vpliva.

6. Neutemeljeno pa se pritožnik sklicuje tudi na odločitve v zadevah II Cp 3447/2010, I Cp 723/2010 in II Cp 2874/2011. V vseh teh primerih ne gre za sporno razmerje kot v obravnavani zadevi in zato zadeve niso primerljive.

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). O stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podal toženec je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife. Toženi stranki je priznana nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 312,00 EUR, pavšal po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, skupaj 405,04 EUR.