Jedro

Toženka nima pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, iz katere bi izhajalo, da ji mora tožnica izročiti sporno nepremičnino oziroma prepustiti njeno posest, zato se neupravičeno zavzema za uporabo pravila „petitorium absorbet possessorium“.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora toženka vzpostaviti prejšnje posestno stanje, tako da na tožničinem počitniškem objektu namesti prvotne ključavnice in tožnici omogoči nemoten vstop. Obenem je toženki prepovedalo v bodoče z zamenjavo ključavnic ali podobnimi ravnanji posegati v tožničino posest. Toženki je naložilo tudi povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku 980,84 EUR z obrestmi.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Kljub toženkini trditvi, da so bila ob vlomu poškodovana zunanja vrata, sodišče ni ugotavljalo, kakšno je bilo stanje prvotne ključavnice, preden jo je toženka zamenjala. Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, ali je namestitev prvotne ključavnice sploh mogoča, zato se sklepa ne da preizkusiti. Čeprav je toženka ugovarjala, da je bila tožba vložena prepozno, se sodišče do tega vprašanja v sklepu ni opredelilo. Tožnica kar nekaj časa ni opazila vloma. Objekt je bil dejansko zapuščen in že na videz nevzdrževan, tudi položnice zanj niso bile plačane. Toženka je bila zato prepričana, da je tožnica že opustila posest. Z namestitvijo nove ključavnice je zgolj zaščitila svojo lastnino. Sicer pa je bila tožničina posest že prej nedobroverna. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine D., ki je nepremičnino prodala toženki. Navedena družba v drugi pravdi toži tožnico na izročitev nepremičnine, po nepravnomočni sodbi pa ji tožnica dolguje tudi plačilo uporabnine za sporni objekt. Tožnica tako zlorablja institut tožbe zaradi motenja posesti, saj ve, da v resnici do posesti ni upravičena.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zadnje posestno stanje in nastalo motenje, od katerih je po prvem odstavku 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) odvisna pravica do sodnega varstva pred motenjem oziroma odvzemom posesti. Toženka je priznala, da je namestila svojo ključavnico na tožničin počitniški objekt, ni pa ji uspelo dokazati, da je tožnica pred tem že opustila svojo posest. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je tožnica navedeni objekt tudi po sporu o njegovi lastnini občasno še uporabljala za svoje potrebe ter v njem hranila svoje pohištvo in opremo, razpolagala pa je tudi s ključi objekta. Toženkine pomisleke o domnevno neprimerni vzdrževanosti objekta ter neplačanih položnicah za elektriko in ostale tekoče stroške je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nepomembne za ta spor. Ker se dobrovernost posestnika po prvem odstavku 33. člena SPZ ne upošteva, je odveč pritožbeni očitek tožnici, da ve, da do posesti ni več upravičena. Toženka nima pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, iz katere bi izhajalo, da ji mora tožnica izročiti sporno nepremičnino oziroma prepustiti njeno posest, zato se neupravičeno zavzema za uporabo pravila „petitorium absorbet possessorium“. Tudi sicer v sodnih sporih zoper tožnico, ki jih navaja pritožba, nastopa D., d. o. o., in ne toženka.

6. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je po 32. členu SPZ mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Toženka je izrecno ugovarjala, da je tožnica tožbo vložila prepozno. Sodišče prve stopnje je ta njen ugovor očitno spregledalo, vendar je izpodbijani sklep kljub temu mogoče preizkusiti. Ob nespornem dejstvu, da je tožnica šele 12. 1. 2015 izvedela, da je bila toženka tista, ki je zamenjala ključavnico, je bila tožba, ki jo je vložila 23. 1. 2015, brez dvoma pravočasna.

7. Cilj tožbe zaradi motenja ali odvzema posesti je predvsem vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Tožnica je tako zahtevala od toženke, naj znova namesti prvotno ključavnico in ji omogoči nemoten vstop. Toženka je v zvezi s tem ugovarjala, da prvotne ključavnice nima več, ker je njene ostanke po vlomu kot neuporabne zavrgla. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu o tem ugovoru ni izreklo, čeprav gre za odločilno dejstvo. Če namreč prvotna ključavnica res ne obstaja več, potem toženka na način, kot ga tožnica zahteva s tožbo, objektivno ne more vzpostaviti prejšnjega posestnega stanja. Od toženke bi bilo v tem primeru mogoče zahtevati le, naj odstrani svojo ključavnico, ki jo je namestila po vlomu; gotovo pa toženka ne odgovarja za poseg v tožničino posest, ki ga je izvršil neznani storilec.

8. Izpodbijanega sklepa zaradi navedene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je glede na njeno naravo v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo v novem postopku raziskati, kakšno je bilo stanje prvotne ključavnice v času, ko je toženka posegla v tožničino posest. V ta namen bo moralo oceniti že izvedeni listinski dokaz (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe) in izvesti še ostale predlagane dokaze, zlasti zaslišati pričo A. A. ter znova tudi pravdni stranki, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9. Pravica do povračila pritožbenih stroškov je odvisna od končnega izida spora, zato bo o stroških vsega postopka v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločalo sodišče prve stopnje.