Jedro

Tožnik je bil predčasno odpoklican iz tujine zaradi službenih potreb (oziroma se je datum, do katerega je bil napoten na opravljanje nalog v tujini, nadomestil z novim datumom), pa zoper ukaz o odpoklicu ni ugovarjal. Iz tega razloga ne more zahtevati razlike v plači do plače, kot bi jo prejemal za opravljanje nalog v tujini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za čas od 15. 11. 2007 do 25. 2. 2008 obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači v višini 9.594,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v višini 1.436,35 EUR, v roku 15 dni od izdaje prvostopne sodbe. V primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter odmere stroškov postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Tožnik v pritožbi navaja, da se s pravnim razlogovanjem in stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, saj je protispisno in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh tožbenih navedb in se sodbe niti ne da preizkusiti. Zahtevek tožnika temelji na vsebini Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov SV pri opravljanju nalog v tujini, ki v 14. členu določa, da je delavec, ki je iz neutemeljenega razloga predčasno odpoklican z misije, upravičen do izplačila razlike v plači med plačo, ki jo je prejemal v RS in plačo, ki bi jo prejemal na opravljanju nalog v tujini. V knjigi uradnih razgovorov z dne 28. 11. in 29. 11. 2007 je izrecno navedeno, da tožnik ni bil razrešen iz krivdnih razlogov. Priča M.Š. je navedeno okoliščino tudi potrdil. V svoji izpovedi je sicer razglabljal, da naj bi poveljnik sil izgubil zaupanje vanj, vendar pa se ta del njegove izpovedi ne navaja v knjigi uradnih razgovorov in zapisnik uradnega razgovora odraža dejansko stanje in resnično vsebino razgovora. Sodišče je sledilo izpovedi priče M.Š., ki ni znal pojasniti kakršnegakoli konkretnega dogodka ali razloga za odpoklic z misije, kljub navedbam, da je bilo „prejetih preveč poročil, ki so nakazovale na to, da naj bi tožnik enostavno ne obvladoval poveljniške naloge“. Tožena stranka ni v spis predložila niti enega poročila. Izpoved priče M.Š. je torej v tem delu neverodostojna in prirejena za ta postopek za potrebe tožene stranke. Sicer pa se sodišče do vsebine uradnih razgovorov niti ni opredelilo in jih ocenilo in v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Meni, da stroškov, ki so nastali s postopanjem sodišča v zadevi opr. št. I Pd 1653/2008, ne more nositi, saj niso nastali po njegovi krivdi, pa tudi ne po krivdi tožene stranke. Poleg tega je sodišče toženi stranki priznalo obrestni del nepravilno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Obresti bi lahko sodišče toženi stranki prisodilo za čas od poteka paricijskega roka dalje in sicer po pravnomočnosti sodne odločbe, nikakor pa ne od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, kot je vsebina izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obresti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena. Tožnik bi bil razlike v plači upravičen v primeru, če bi bil zoper njega uveden disciplinski postopek, kar pa s strani tožnika niti ni bilo zatrjevano, prav tako pa tak postopek zoper tožnika tudi ni bil uveden. Glede pritožbe tožnika v zvezi s priznanimi stroški pa navaja, da Zakon o pravdnem postopku določa, da sodišče o pravdnih stroških lahko odloči le tako, da jih naloži v plačilo tisti pravdni stranki, ki v pravdi ni uspela oziroma, ki so nastali po njeni krivdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba.

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij in je tudi ustrezno obrazložena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še ugotavlja: V tem individualnem delovnem sporu tožnik vtožuje plačilo razlike v plači za čas od 15. 11. 2007 do 25. 2. 2008 med plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bil predčasno odpoklican z misije, na katero je bil napoten za čas od 27. 7. 2007 do 25. 2. 2008 in plačo, ki jo je prejemal za delo v Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ni upravičen do vtoževane razlike, ker je bil tožniku zaradi službenih potreb izdan ukaz z dne 8. 11. 2007, s katerimi je bil popravljen datum vrnitve iz tujine in sicer je bil spremenjen datum 25. 2. 2008 na datum 15. 11. 2007. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izdala tudi odločbo z dne 8. 11. 2007, s katero ji je skrajšala obdobje prejemanja plače v tujini do 15. 11. 2007. Zoper odločbo tožnik ni podal ugovora, zato po 15. 11. 2007 ni bila podana pravna podlaga za izplačevanje plače, kot je bila določena v odločbi za čas opravljanja dela v tujini. Ugotovilo je tudi, da 14. člen Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov SV pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju Pravilnik), ne predstavlja podlage za vtoževani zahtevek, ker tožnik ni bil predčasno odpoklican iz opravljanja nalog v tujini iz razlogov, navedenih v 14. členu.

Pravilnik v 13. členu določa, da pripadnika stalne sestave lahko poveljujoči častnik SV predčasno odstrani oziroma odpokliče za opravljanje nalog v tujini in ga napoti v RS iz naslednjih razlogov: zaradi utemeljenega suma kršitve vojaške discipline po prvem odstavku 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena Zakona o obrambi, za katero se lahko izreče prenehanje delovnega razmerja; če tako zahteva poveljujoči misije ali poveljujoče enote države na območju opravljanja nalog, kateri je podrejena enota SV; iz osebnih razlogov na strani pripadnika stalne sestave; iz zdravstvenih razlogov na predlog pooblaščenega zdravstvenega osebja na območju opravljanja nalog Poveljujočega častnika SV lahko iz razloga iz prejšnjega odstavka predčasno odstrani oziroma odpokliče z opravljanja nalog v tujini načelnik generalštaba SV, po predhodnem soglasju ministra za obrambo. V primerih iz prejšnjih dveh odstavkov se posebna pogodba iz 4. člena Pravilnika razveže. V primeru iz prvih dveh odstavkov pa se pripadniku stalne sestave od naslednjega dne po vrnitvi v RS izplačuje plača, kot jo je prejemal do odhoda na opravljanje nalog v tujini. 14. člen določa, če v primerih iz 1. in 2. alinee prvega odstavka 13. člena proti pripadniku stalne sestave ni bil uveden disciplinski postopek, oziroma če je bil z dokončno odločbo o disciplinskem postopku oproščen obtožbe ali pa je bil disciplinski postopek zoper njega ustavljen, se mu za ves čas predčasne odstranitve za opravljanje nalog v tujini izplača razlika med plačo, ki jo je prejemal v RS in plačo, ki bi jo prejemal za opravljanje nalog v tujini, povrnejo pa se mu tudi stroški prevoza v RS.

Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik z ukazom z dne 8. 11. 2007 predčasno odpoklican oziroma se je datum, s katerimi je bil napoten na opravljanje nalog v tujini, nadomestil z novim datumom, kar pomeni, da se je tožniku čas opravljanja nalog v tujini predčasno zaključil. Tožnik zoper ukaz z dne 8. 11. 2007 ni ugovarjal po službeni poti, po uradnem razgovoru z dne 29. 11. 2007 pa je izjavil in podpisal, da odstopa od zahteve po službenem razgovoru s poveljnikom (priloga B10). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče M.Š. zaključilo, da tožnik ni bil odpoklican iz krivdnih razlogov. Tudi sam tožnik se strinja, da ni bil odpoklican iz krivdnih razlogov. Pritožbeno sodišče pričevanje priče M.Š. ocenjuje kot verodostojno. Pritožbena navedba, da je priča smiselno potrdila, da je bil tožnik odpoklican iz misije iz krivdnih razlogov, je protispisna. Priča je izrecno potrdila navedbo v „uradnem razgovoru z dne 28. 11. 2007“, da tožnik ni bil razrešen iz krivdnih razlogov. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zoper tožnika ni bil uveden disciplinski postopek, odpoklican je bil zaradi službenih potreb in zato ni podlage v skladu s 14. členom Pravilnika za tožbeni zahtevek, kot ga vtožuje tožnik. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožnik v pritožbi izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo in stroške postopka odmerilo na podlagi uspeha pravdnih strank v tem sporu, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločilen kriterij za odmero stroškov. Tek zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka je sodišče tudi pravilno določilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik in tožena stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).