Jedro

Preden je sodišče prve stopnje odločilo o tožilčevem predlogu iz obtožbe za podaljšanje pripora, bi moralo dati obdolžencu in njegovemu zagovorniku možnost, da se seznanita z obtožnico in predlogom državnega tožilca za podaljšanje pripora, predvsem z dejstvi in dokazi, na katere opira svoj predlog, ter jima omogočiti, da se o predlogu izjavita in predlagata dokaze v potrditev svojih navedb. Ugotovljena kršitev pa je na pritožbeni stopnji upoštevna le, če je vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženih M.T. in S.F. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom obdolženima M.T., S.F. in še dvema obdolžencema podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbi zagovornikov navedenih obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornik obdolženega M.T. je dne 18.2.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, "torej iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP". Predlagal je, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Zagovornik obdolženega S.F. pa je v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 21.2.2005 uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavku 423. člena ZKP, ugotavlja, da obe odločbi vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih in da je tudi postopek odločanja o priporu bil voden v skladu z zakonom. Glede okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti, zahtevi segata na področji dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca sodišče tudi ni kršilo Ustave in Zakona o kazenskem postopku, ko ni omogočilo kontradiktornega obravnavanja tožilčevega predloga o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem aktu, saj za ta del postopka kontradiktornost v zakonu "zaenkrat" ni predvidena. V mešanem tipu postopka, ko je kontradiktornost le komponenta načela akuzatornosti, ta ni dosledno izvedena. Tudi, če tožilec ne bi predlagal podaljšanja pripora, bi sodišče po uradni dolžnosti preizkušalo obstoj pripornih razlogov, zato odgovor na predlog tožilca v zakonu ni predviden.

Vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev obeh zahtev.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Vložnika zahteve se strinjata z odločitvijo višjega sodišča, ki je ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega S.F. in izhajajoč iz stališča Vrhovnega sodišča (sodba z dne 18.11.2004, opr. št. I Ips 315/2004) ugotovilo, da bi moralo sodišče prve stopnje, predno je odločilo o tožilčevem predlogu iz obtožbe za podaljšanje pripora, dati obdolžencu in njegovemu zagovorniku možnost, da se seznanita z obtožnico in predlogom državnega tožilca za podaljšanje pripora, predvsem z dejstvi in dokazi, na katere svoj predlog opira ter jima omogočiti, da se o predlogu izjavita in predlagata dokaze v potrditev svojih navedb. Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je kršilo obdolženčevo pravico obrambe v povezavi z načelom enakosti in kontradiktornosti (16. člen ZKP, 22. in 29. člen Ustave).

Zagovornik obdolženega M.T. v pritožbi omenjene kršitve pravic obrambe, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke, ni uveljavljal. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa izpodbija samo odločbo višjega sodišča in izraža nestrinjanje z njegovo ugotovitvijo, da je ugotovljena kršitev upoštevna le, če je vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve, vendar pa zagovornik za svoje drugačno pravno stališče ne navaja nobenih razlogov. Zato takšne neobrazložene zahteve ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

Zagovornik obdolženega S.F. izpodbija pravilnost ugotovitve pritožbenega sodišča, da v pritožbi "ne zatrjuje oziroma konkretizira vpliva kršitve obdolženčeve pravice obrambe (v povezavi z načelom enakosti in kontradiktornosti) na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve. Trdi, da je v pritožbi navajal okoliščine o obdolženčevih osebnih lastnostih, razmerah in okolju, v katerem bi obdolženec živel na prostosti in zaradi katerih pripor naj ne bi bil neogibno potreben oziroma bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Poudarja pa, da mu je bila odvzeta možnost, da bi na te okoliščine opozoril že prvostopenjsko sodišče. Ugotovitev sodišča druge stopnje, ki jo vložnik zahteve izpodbija, je pravilna. V utemeljitvi zagovornikove pritožbe (stran 767-769) res ni nobenih razlogov o vzročni zvezi med zatrjevano kršitvijo ter zakonitostjo in pravilnostjo sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Z okoliščinami, ki jih zagovornik omenja v zahtevi za varstvo zakonitosti in ki jih je navajal tudi že v pritožbi (da je obdolženec neobsojena oseba z urejenim družinskim življenjem, da je oče enoletne hčerke, da z zunajzakonsko partnerko pričakujeta rojstvo novega otroka in da je materialno preskrbljen), je v pritožbi izpodbijal priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Višje sodišče je na te njegove pritožbene navedbe odgovorilo (sodba, stran 3) in med drugim poudarilo, da obdolženčevo urejeno družinsko življenje in njegova materialna preskrbljenost v povezavi z ostalimi okoliščinami niso takšne narave, da bi utemeljevale odpravo pripora.

Vrhovno sodišče po navedenem pritrjuje ugotovitvi drugostopenjskega sodišča v zvezi z ugotovljeno kršitvijo obdolženčeve pravice do obrambe. Ugotavlja pa tudi, da zagovornik ne v pritožbi, niti v zahtevi za varstvo zakonitosti z izpostavljanjem omenjenih subjektivnih okoliščin ni izkazal, da je ugotovljena kršitev prerasla v bistveno kršitev kazenskega postopka, kar bi narekovalo razveljavitev sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) oziroma, da je zaradi tega, ker je bila obdolžencu odvzeta možnost, da na te okoliščine opozori že prvostopenjsko sodišče, odločitev o podaljšanju pripora nezakonita.

Z ostalimi navedbami zagovornik obdolženega M.T. v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z utemeljenim sumom in pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti. V prvi okvir sodijo zagovornikovo zanikanje utemeljenosti suma, trditve, da kaznivo dejanje ni dokazano, da obdolženec ni preprodajal droge, "da ga poročila o tajnem opazovanju in izpiski kontrole telefona" ne obremenjujejo in da iz njih ni mogoče sklepati, da se je po telefonu pogovarjal o drogi.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti zagovornik izpodbija z dobesednim ponavljanjem pritožbenih navedb, do katerih se je že sodišče druge stopnje obrazloženo opredelilo in med drugim pritrdilo pritožbenim navedbam zagovornika, da je v prvostopenjskem sklepu netočna navedba (označilo jo je kot očitno pisno napako) glede letnice opravilne številke zadeve, v kateri je bil obdolženec pravnomočno obsojen zaradi enakega kaznivega dejanja. Vendar pa ta pomanjkljivost izpodbijanega sklepa po mnenju sodišča druge stopnje v povezavi z ostalimi okoliščinami ni mogla vplivati na drugačno presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Sodišče druge stopnje je na podlagi podatkov spisa ugotovilo, da je bil obdolženec doslej dvakrat pravnomočno obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in "da naj bi torej šlo za specialnega povratnika, ki naj bi enakovrstna kazniva dejanja ponavljal, kot se mu očita v obtožbi v letih 2001, 2002 in 2004". Ocena sodišča druge stopnje, da je obdolženec specialni povratnik, ne temelji na podatkih tekoče nepravnomočne kazenske zadeve, kot zmotno sklepa zagovornik, čeprav so tudi ti podatki upoštevni pri presoji ponovitvene nevarnosti, pač pa na podatkih o prejšnjih pravnomočnih obsodbah obsojenca za istovrstni kaznivi dejanji.

Zagovornik obdolženega M.T. tudi trdi, da bi moralo iz sklepa sodišča druge stopnje "nesporno izhajati, kateri naj bi bili obremenjujoči telefonski pogovori oziroma, katera naj bi bila tajna opazovanja", ki so podlaga za oceno o utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja. S tem v zvezi je treba pojasniti, da je bilo sodišče druge stopnje dolžno presoditi v obrazložitvi svojega sklepa navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP), kar je tudi storilo. Iz obrazložitve sklepa (stran 3) je razvidno, da je vsebina dokazov, ki so podlaga za utemeljen sum, ustrezno povzeta v pravnomočnih sklepih o uvedbi preiskave, na katere se sklicuje prvostopenjski sklep, zato po mnenju sodišča druge stopnje ni bilo potrebno ponovno povzemati njihove vsebine.

Bistvo zahteve zagovornika obdolženega S.F. je, poleg že omenjenega, da naj bi bil sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti nepravilen in nezakonit zaradi: 1. protispisnosti navedb, da naj bi se zoper obdolženca vodila še preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena kZ; 2. ker sta nižji sodišči "zamolčali", da je bilo kaznivo dejanje v preiskovalni zadevi, ki teče zoper obdolženca, storjeno v maju leta 2000, torej pred petimi leti in 3. ker nekatere subjektivne okoliščine na strani obdolženca, na katere je že bilo opozorjeno, izpodbijajo oceno, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. V navedenem zagovornik vidi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj "izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni oziroma je precejšnje nasprotje med tem, kar se o vsebini listin navaja v razlogih izpodbijanega sklepa in med samimi listinami".

Že sodišče druge stopnje je obrazloženo pritrdilo pritožbenim navedbam zagovornika in ugotovilo, da je omenjena preiskovalna zadeva res zajeta v vloženi obtožnici, da pa ta pomanjkljivost izpodbijanega sklepa ne more vplivati na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (sklep, stran 3). Omenjeno nasprotje med podatki spisa in razlogi izpodbijanega sklepa se sicer nanaša na odločilno dejstvo, vendar pa to nasprotje ni precejšnje in kot je pravilno poudarilo že pritožbeno sodišče, v povezavi z vsemi ostalimi ugotovljenimi okoliščinami ne narekuje drugačne ocene ugotovljenega pripornega razloga.

Ostalih procesnih kršitev zagovornik ne obrazloži, iz vsebine zahteve pa izhaja, da z navedbami, povzetimi v točkah 2 in 3 izpodbija zgolj dejansko stanje, ko se sklicuje na posamezne okoliščine, ki naj bi po njegovem mnenju zanikale pravilnost ugotovitve pravnomočnega sklepa glede obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

Ker zahtevi za varstvo zakonitosti po navedenem nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).