Jedro

Tožnici nepremičnini nista bili dani v začasno uporabo, pač pa ji je bila pravica uporabe dana trajno. Prav tako druga toženka z odločbo nepremičnin ni dala v uporabo z določenimi pogoji ali omejitvami, po katerih bi tožnica v primeru, da se pogojev ne bi držala, lahko pravico uporabe izgubila. Pri tožničini pravici uporabe tako ni šlo za izvrševanje zgolj nekaterih upravičenj, pravica uporabe je bila tožnici dana kot stvarna pravica.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo (v delu, ki je pomemben za revizijo) zahtevala, da sodišče ugotovi, da sta pogodbi o neodplačnem prenosu nepremičnin, sklenjeni med prvo in drugo toženko 29. 7. 2002 in 1. 3. 2004 nični in brez učinka proti tožnici. Nadalje je zahtevala, da sodišče ugotovi obstoj njene lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 81s k.o. ... in parc. št. 1474/5 k.o. ..., prvi toženki pa naloži izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist. 2. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zahtevkom ugodilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbi prve in druge toženke. Šteli sta, da se je tožničina pravica uporabe (pridobila jo je z odločbo iz 1974) na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/97, v nadaljevanju ZLNDL) 25.7.1997 preoblikovala v lastninsko pravico. Ugotovili sta, da toženki nista bili v dobri veri in sta ravnali v nasprotju z moralnimi načeli.

3. Prva toženka je zoper navedeno odločitev vložila revizijo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP) in kršitev 2. čl. ZPP. Sodišče je tožnici prisodilo več (282 m2, kar je za 44 m2 več), kot je zahtevala. Tožnica je zahtevala priznanje lastninske pravice na parceli št. 1474/5 k.o. ... – dvorišče 238 m2. Pogodba s 1. 3. 2004 govori o velikosti parcele št. 1474/5 238 m2. Kako sta sodišči razsodili, da je izmera 282 m2, iz sodb ni razvidno, zato se ne moreta preizkusiti in ne vsebujeta odločilnih razlogov. Takšna sodba ni izvedljiva v zemljiški knjigi, ker se ne ujemajo podatki glede izmere parcele. Prva toženka je v odgovoru na tožbo predlagala izvedenca, ki bi ugotovil obseg zemljišča, ki ga je uporabljala tožnica in ne šele (kot navaja višje sodišče) v vlogi z 19. 6. 2007 - sodba sodišča druge stopnje glede tega nima razlogov, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, sodbe se ne da preizkusiti. Tožnica ni imela nikoli posesti na delu parcele št. 1474/5 k.o. ... v izmeri približno 40 m2, pač pa prva toženka, ki koristi ta del, ki je bil fizično ločen z ograjo.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Napaka v zvezi s podatkom o izmeri parcele v izreku sodbe sodišča prve stopnje po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, za kar se zavzema prva toženka. Gre za očitno napako v številki (v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku na šesti strani je navedena pravilna izmera), ki jo lahko sodišče kadar koli s posebnim sklepom popravi. Poleg tega je za določitev (identifikacijo) nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo, bistvena številka parcele in katastrske občine, ne pa podatek o izmeri, ki se vodi v zemljiškem katastru. Po razpoložljivih podatkih zemljiškega katastra meri površina nepremičnine parc. št. 1474/5 k.o. .. 238 m2 in na to ne vpliva niti nima možnosti, da bi vplival, (napačen) zapis o izmeri površine v izreku sodbe. V skladu z 8. členom Zakon o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS št. 47/2006, v nadaljevanju ZEN) evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi pravnomočne sodne odločbe ni možno brez elaborata, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke. Vse sestavine elaborata podrobneje predpisuje Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Ur. l. RS št. 8/2007). V konkretnem primeru elaborat ni bil izdelan. Sodišče je ugotovilo, da ima tožnica lastninsko pravico na obeh (celotnih) nepremičninah in ne samo na določenem delu, zato elaborat ni bil niti potreben. Površina obeh nepremičnin se zaradi odločitve sodišča ne bo spremenila, edini pomemben in bistven podatek o izmeri pa bo še vedno tisti, kot izhaja iz zemljiškega katastra. Tožnica zgolj s pravnomočno sodno odločbo (z označeno napačno izmero površine nepremičnine) brez ustreznega elaborata v zemljiškem katastru ne more doseči spremembe podatka o izmeri površine.

7. Prav tako ni podana nobena od uveljavljanih kršitev v zvezi s predlaganim in neizvedenim dokazom z izvedencem geodetske stroke. Prav ima prva toženka, da je že v tožbi zatrjevala dejstva (da je uporabljala del parcele 1474/5), v zvezi s katerimi je predlagala po potrebi postavitev izvedenca geodetske stroke. Vendar ob ugotovitvi dejstev, na podlagi katerih je sodišče napravilo sklep o slabovernosti toženk, je nerelevantno, kolikšen del parcele je prva toženka uporabljala. Samo v primeru dobrovernosti (sodišče je sklepalo, da ni podana) bi lahko bilo relevantno, kaj je katera od strank uporabljala, kateri del nepremičnine 1474/5. Sodišče dokaza ni izvedlo, ker kot nerelevanten ni bil potreben. Tudi če bi se dejstvo izkazalo za resnično, ne bi moglo spremeniti odločitve sodišča. 8. Konkretne dejanske okoliščine, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: Druga toženka je tožnici z odločbo s 30. 8. 1974 dodelila v trajno uporabo nepremičnini parc. št. 81.s (stavbišče in poslovno stavbo v izmeri 192 m2 in 400 m2) in del parc. št. 1474/1 k.o. ... v izmeri 400 m2, ki sta bili v družbeni lastnini. Nepremičnina parc. št. 1474/1 k.o. ... se je delila med drugim tudi na nepremičnino parc. št. 1474/5 k.o. ..., katere izmera je 238 m2, v naravi pa je dvorišče in je razumljivo, da spada k stavbi. Tožničina pravica uporabe v zemljiški knjigi ni bila vpisana, pač pa je bila vpisana v korist druge toženke. Tožnica je imela nepremičnini parc. št. 81s k.o. ... in parc. št. 1474/5 k.o. ... v posesti od leta 1974. Prva in druga toženka sta bili seznanjeni z izvenknjižnim stanjem. Druga toženka je dvakrat razpolagala z isto nepremičnino. S pogodbo s 1. 3. 2004 je neodplačno prenesla lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 81s k.o. ... in parc. št. 1474/5 k.o. ... na prvo toženko. Prva toženka je leta 1974 aktivno sodelovala pri iskanja nadomestne lokacije za tožničin trgovinski obrat in je bila seznanjena, da tožnica na navedenih nepremičninah od 1974 opravlja svojo dejavnost. Druga toženka je leta 1974 sama izdala odločbo, ki je bila vročena tudi prvi toženki.

9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnica je z odločbo iz leta 1974 pridobila pravico uporabe obeh nepremičnin. Nepremičnini ji nista bili dani le v začasno uporabo, pač pa ji je bila pravica uporabe dana trajno(1). Prav tako druga toženka z odločbo nepremičnin ni dala v uporabo z določenimi pogoje ali omejitvami, po katerih bi tožnica v primeru, da se pogojev ne bi držala, lahko pravico uporabe izgubila. Pri tožničini pravici uporabe tako ni šlo za izvrševanje zgolj nekaterih upravičenj, pravica uporabe je bila tožnici dana kot stvarna pravica. Takšna pravica uporabe se je ex lege z uveljavitvijo ZLNDL (25. 7. 1997) transformirala v lastninsko pravico. Pravilno je tudi sklepanje o slabi veri toženk in odločitev o ničnosti pogodbe. Ker uveljavljena revizijska razloga nista podana, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Finžgar A., Civilno pravo, Stvarno pravo, Ljubljana, 1952, s. 71.