Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničinega očitka, da je trpinčenje na delovnem mestu trpela tudi v zvezi s prijavami na razpis in da je kot trpinčenje na delovnem mestu doživljala govorice o odpovedi v času, ko je bila na bolniškem staležu, kar vse je tožnica navajala že v tožbi in je v zvezi s tem predlagala izvedbo dokazov. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi trpinčenja in nadlegovanja na delovnem mestu v višini 20.000,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 152,61 EUR neto od dne 2. 11. 2012 do dne 20. 9. 2013 in plačilo 2.196,06 EUR bruto odškodnine za neizkoriščen letni dopust, od tega zneska obračun in plačilo prispevkov in davkov ter plačilo neto zneska tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 6. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnica v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 1.142,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe v I. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo več dokaznih predlogov s pavšalno utemeljitvijo, da njihova izvedba ne bi pripomogla k odločitvi sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. S takšno utemeljitvijo je sodišče prve stopnje naredilo vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenih dokazov. V zvezi s projektom A. navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila tožnica vodja projekta, saj nasprotno izhaja iz izpovedi tožnice, prič B.B. in C.C. ter listine pod prilogo A49, ki je sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo. Pri dokazni oceni navedenih prič bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da so še vedno zaposlene pri toženi stranki in da so izpovedovale vpričo njenega zakonitega zastopnika. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da ne ve, kako je bila tožnica postavljena za vodjo in da je bil projekt od vsega začetka (še pred prihodom tožnice) velika „šlamastika“. Izpovedal je tudi, da je bila dolžnost tožene stranke, da zagotovi novo verzijo sistema D., kar pa je bila obveznost informacijskega dela tima in ne tožnice. Iz listine pod prilogo A49 izhaja, da se projekt ni ažurno speljal zaradi neplačila podjetju A., d. o. o. Sodišče prve stopnje ni izvedlo niti enega dokaza v korist tožnice in popolnoma prezrlo izpoved tožnice. Ne, da bi razčistilo, kaj se šteje za običajno, je ocenilo, da ravnanje zakonitega zastopnika ne presega običajne meje. Trpinčenje izhaja že iz izpovedi E.E. in listine pod prilogo A24. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče F.F., ki bi vedel potrditi problematiko v zvezi s plačilom avansnega računa, sodišče prve stopnje pa je nedopustno opustilo tudi dolžnost po pozivu tožene stranke k predložitvi kopije avansnega računa. V zvezi z G. novičkami navaja, da iz elektronskega sporočila z dne 13. 9. 2012 izhaja velika angažiranost s strani tožnice, kar je potrdila tudi priča E.E.. V zvezi z zavračanjem računa za članarino pri H. navaja, da je tožnica sama izpovedala (sodišče prve stopnje njene izpovedi ni dokazno ocenilo), da ji je zakoniti zastopnik tožene stranke naročil, da pri H. izposluje izstop iz članstva. Glede govoric in obrekovanja v zvezi s tožničinim zdravstvenim stanjem navaja, da je priča E.E. jasno izpovedala, da so se ljudje v pisarnah pogovarjali, da je tožnica hipohonder in da si vse izmišljuje. Navedena izpoved je v celoti podprta z izpovedjo tožnice in zdravstveno dokumentacijo. Nekritično je sodišče prve stopnje verjelo priči I.I., na izpoved priče J.J. pa se ne bi smelo opreti, ker se je seznanila z vsebino predhodnih zaslišanj. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zapisa na socialnem omrežju K., ki ga je objavila L.L., iz katerega je razvidno izogibanje tožnici. Materialnopravno zmotni je zaključek sodišča prve stopnje, da dopis zakonitega zastopnika tožene stranke z dne 9. 8. 2012 ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. V tem dopisu je tožnico neupravičeno grajal glede primopredaje pri družbi M., čeprav je bila ta opravljena že leto dni prej. V zvezi z zadevo M. navaja še, da trpinčenje povsem jasno izhaja iz elektronskega sporočila z dne 28. 9. 2012, iz katerega ne izhaja, da bi zakoniti zastopnik tožene stranke od tožnice zahteval zgolj prizadevanje in angažiranost, pač pa povsem jasna grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v zvezi z zadevo N.N. prihaja sama s seboj v nasprotje, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pač pa je povsem nekritično sledilo navedbam tožene stranke. Ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z zadevo O.O., da je bil konflikt posledica slabe komunikacije med tožnico in zakonitim zastopnik tožene stranke, predstavlja prekoračitev tožbenih navedb, saj nobena od strank tega ni zatrjevala. Nedopustno ravnanje je razvidno in korespondence v prilogah 6 in 6a tožbe, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sledilo je zgolj izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, drugih dokazov pa ni upoštevalo. Glede sloga oblačenja tožnice navaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke vedel za govorice (kar je potrdil na zaslišanju), zato bi moral ukrepati. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o govoricah o intimni zvezi med tožnico in P.P. ter v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem zaradi neutemeljeno očitanih napak pri prijavah na razpis. Ker med strankami ni sporno, da so bile s strani zakonitega zastopnika tožene stranke dejansko izrečene besede, da oče tožničinih otrok dobiva nižjo plačo, ker tožnici plačuje preživnino, kar je potrdila tudi priča P.P., bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti nedopusten poseg v tožničino osebnost. Ugotovitev, da dopis z dne 20. 3. 2013 ne pomeni posega v zasebno sfero tožnice, je v nasprotju z določbo 44. člena ZDR-1 in večinsko sprejeto sodno prakso. Z nadaljnjim razvojem dogodkov (tudi nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) je zakoniti zastopnik tožene stranke uresničil vse znake nedopustnega trpinčenja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb glede govoric o odpovedi v času, ko je bila tožnica na bolniškem staležu in do tega, da tožnica laže o razlogih za bolniški stalež. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki se naj bi dogajalo v obdobju njene zaposlitve pri toženi stranki in ki ga naj bi s svojim ravnanjem izvajal zakoniti zastopnik tožene stranke, direktor R.R.. Trpinčenje na delovnem mestu prepoveduje četrti odstavek 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), iz katerega izhaja tudi definicija trpinčenja na delovnem mestu, tj. vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca pa daje četrti odstavek 45. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec delavcu v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), in sicer v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela (členi 131. do 188.). To pomeni, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, obstoj škode in krivda povzročitelja škode). V nasprotju s splošnimi pravili odškodninskega prava pa je v sporu o odškodninski odgovornosti zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu delodajalec dolžan dokazati tudi, da ni ravnal protipravno (drugi odstavek 45. člena ZDR).

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica s toženo stranko v delovnem razmerju za nedoločen čas od dne 1. 1. 2009 dalje, pri čemer je delo sprva opravljala na delovnem mestu poslovni sekretar, z dnem 1. 9. 2009 pa je na podlagi pogodbe o zaposlitvi vodilne delavke za določen čas napredovala v vodjo kadrovsko - splošne službe. Tožnica je svoj toženi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljevala s številnimi dogodki oziroma ravnanji direktorja tožene stranke R.R., ki naj bi o tožnici začel širiti neresnične govorice, spodbujal negativno nastrojenost sodelavcev proti tožnici, ji očital napake, ki jih ni storila, ji dajal naloge, ki jih ni bilo mogoče izvesti, ji pričel groziti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, se na njo drl, do nje izražal prezir, ji očital nesposobnost ter sistematično in dlje časa napadal njeno osebnost, delo in zasebno življenje tudi pred drugimi sodelavci. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo v okviru več sklopov oziroma dogodkov, v zvezi s katerimi se je po navedbah tožnice pojavljalo nedopustno ravnanje direktorja tožene stranke R.R., in sicer v zvezi s projektom A., izdajanjem G. novičk, članarino H., obrekovanjem o tožničinem zdravstvenem stanju, dopisom z dne 9. 8. 2012 in sestankom po njem, izvršilnim postopkom odvetniške družbe M., prekinitvijo sodelovanja z operaterjem telefonije S., zadevama N.N. in O.O., opazkami glede sloga oblačenja, uhanov in zasebnega življenja tožnice, dogodki v tednu od 18. 3. 2013 do 22. 3. 2013, opazko na kolegiju v decembru 2012 ter izogibanjem sodelavcev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da ravnanja direktorja tožene stranke ne izpolnjujejo zakonskih znakov trpinčenja na delovnem mestu iz 6.a člena ZDR, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

8. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer iz razloga, ker izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinega očitka, da je trpinčenje na delovnem mestu trpela tudi v zvezi s prijavami na razpis, kar je tožnica navajala že v tožbi (hrbtna stran list. št. 5) in v zvezi s tem predlagala tudi dokaze. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do navedb, da je tožnica kot trpinčenje na delovnem mestu doživljala govorice o odpovedi v času, ko je bila na bolniškem staležu, kar je prav tako navajala že v tožbi (hrbtna stran list. št. 6) in v zvezi s tem predlagala tudi dokaze. Preostali pritožbeni očitki absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do očitanega trpinčenja zaradi govoric, da laže o razlogih za bolniški stalež, in sicer v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, trpinčenja zaradi govoric o intimni zvezi z P.P. pa tožnica ni zatrjevala. V preostalem, kjer tožnica sodišču prve stopnje očita navedeno kršitev določb pravdnega postopka, v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišču prve stopnje očita, da bi moralo na podlagi izvedenih dokazov narediti drugačen dejanski zaključek, kot ga je. Pritožbeno sodišče se bo zato do teh očitkov opredelilo v nadaljevanju.

9. Tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pomeni v resnici uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj tožnica sodišču prve stopnje ne očita, da je v sodbi napačno povzelo vsebino izvedenih dokazov, pač pa mu očita le napačno dokazno oceno izvedenih dokazov.

10. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov in da je s takšno obrazložitvijo naredilo vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je najprej odločalo o podlagi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, zato je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ostale dokazne predloge zavrnilo zato, ker se ne nanašajo na podlago vtoževanega zahtevka. Ker je takšna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov zadostna in v skladu z ustaljeno sodno prakso predstavlja zakonit razlog za zavrnitev dokaznih predlogov, iz tega razloga smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Tožnica v pritožbi na več mestih izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pokloniti vere pričam, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki, in v večji meri upoštevati izpoved priče E.E. kot edine, ki pri toženi stranki ni več zaposlena. Pritožbeno sodišče na navedene očitke odgovarja, da zgolj dejstvo (ne)obstoja delovnega razmerja priče z delodajalcem v sporu o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu samo po sebi ne vpliva na verodostojnost priče. V primeru, da ni drugih razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče podvomiti v verodostojnost priče, ki je pri delodajalcu še vedno zaposlena, in v konkretnem primeru takšnih razlogov niti tožnica v pritožbi ne navaja, je njeno izpoved mogoče upoštevati v skladu z določbo 8. člena ZPP.

12. Pritožba je utemeljena tudi v zvezi s projektom A., in sicer v delu, kjer tožnica navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati s strani tožnice predlagano pričo F.F.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo zaslišanje navedene priče predlagano v zvezi z relevantnimi dejstvi, saj bi priča vedela izpovedati o problematiki v zvezi z neplačilom avansnega računa, kar je bil po navedbah tožnice razlog, da projekt A. ni bil zaključen hitreje. Ker sodišče prve stopnje navedenega dokaza ni izvedlo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju relevantnih dejstev v zvezi s projektom A. ni dokazno ocenilo izpovedi tožnice. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 9. točki izhaja, da je sodišče prve stopnje tožničino izpoved upoštevalo le v zvezi z oceno običajnega obnašanja direktorja tožene stranke R.R., pri ugotavljanju drugih relevantnih dejstev (predvsem pri ugotavljanju, kako dolgo je projekt trajal, ali bi tožnica s svojim ravnanjem lahko pospešila potek projekta in pri ugotavljanju očitanih ravnanj direktorja tožene stranke R.R.) pa ne. Glede na navedeno je podana relativna bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Sodišče prve stopnje je po navedbah v pritožbi opustilo dolžnost pozvati toženo stranko, da predloži kopijo avansnega računa, kar je tožnica predlagala v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2013. Ker tožnica s tem računom ne bi mogla dokazati, da je bilo za dolgo trajanje projekta A. krivo neplačilo avansnega računa s strani tožene stranke, očitana kršitev določbe prvega odstavka 227. člena ZPP ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, zato relativna bistvena kršitev navedene določbe ni podana (prvi odstavek 339. člena ZPP). Iz istega razloga ni podana relativna bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo poročila z dne 16. 11. 2012 (A49), saj iz te listine ne izhaja, da tožnica ni bila vodja tima, odgovornega za projekt A., prav tako ne, da bi bil za dolgotrajno trajanje tega projekta krivo neplačilo avansnega računa.

Ne glede na zgoraj ugotovljene kršitve, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica vodja tima, odgovornega za projekt A., saj to izhaja tako iz izpovedi direktorja R.R. kot tudi iz izpovedi prič B.B. in C.C.. Izpoved direktorja tožene stranke R.R., da ne ve, na kakšen način je bila tožnica postavljena za vodjo, na katero opozarja pritožba, pa ne vpliva na ugotovitev, da je tožnica dejansko bila vodja tima.

Po oceni pritožbenega sodišča je, tudi zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem priče F.F., dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno glede tega, koliko časa je projekt A. trajal in koliko časa povprečno trajajo tovrstni projekti. Zaradi neizvedbe navedenega dokaza pa bi lahko bilo zmotno ugotovljeno, da je bil resnični razlog za dolgo trajanje navedenega projekta potrebna izvedba nadgradnje obstoječega informacijskega sistema D.. Prav tako bi lahko bilo zmotno ugotovljeno, da je za navedeno odgovorna tožnica, glede na to, da je bil v timu za informatiko odgovoren C.C..

Neutemeljeno pa tožnica navaja, da očitano trpinčenje na delovnem mestu izhaja že iz izpovedi priče E.E. in zapisov z interneta (A24). Sodišče prve stopnje mora namreč pri odločitvi, ali obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi trpinčenja na delovnem mestu, v skladu s pravilom iz 8. člena ZPP poleg navedenih dveh dokazov upoštevati in oceniti tudi vse preostale izvedene dokaze. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje ni izvedlo niti enega dokaza v korist tožnice, saj je na predlog tožnice zaslišalo njo ter priči C.C. in T.T..

13. V zvezi z zatrjevanim trpinčenjem pri izdajanju G. novičk (internega glasila tožene stranke) tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na elektronsko sporočilo z dne 13. 9. 2012 (A7) in na izpoved priče E.E., da je tožnica hodila po pisarnah in prosila za članke. Ker bi navedena dokaza lahko vplivala na pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi se tožnica lahko bolj potrudila za pridobitev člankov, je podana relativna bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP. Ne glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno izpovedi prič U.U., V.V. in direktorja tožene stranke R.R..

14. Tudi v zvezi z zavračanjem računa za članarino H. tožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita relativno bistveno kršitev določbe 8. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi tožnice. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno izpovedi zaslišane priče Z.Z. in direktorja tožene stranka R.R..

15. Pravilni so dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z očitanim trpinčenjem na delovnem mestu zaradi sproženih oziroma nepreprečenih govoric o tožničinem zdravstvenem stanju. Ker iz izpovedi priče E.E., na katero opozarja pritožba, izhaja, da je govorice slišala le v gostilni, torej izven prostorov tožene stranke, kjer tožena stranka nima obveznosti varovati dostojanstvo delavcev, navedeno ne more vplivati na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Prav tako ni mogoče upoštevati njene izpovedi o govoricah v pisarnah, saj teh govoric sama ni slišala, pač pa so ji o tem povedali drugi. V zvezi s pravilnostjo dokazne ocene drugih zaslišanih prič pritožba zgolj pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi priče I.I., zato se pritožbeno sodišče do očitka ne more opredeliti. Ker seznanitev z vsebino predhodnih zaslišanj samo po sebi ne more vplivati na verodostojnost priče J.J., je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

Pritožba opozarja na zdravstveno dokumentacijo, ki pa je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, saj z njo ni mogoče dokazovati (ne)obstoja govoric o zdravstvenem stanju. Sodišče prve stopnje prav tako ni storilo smiselno očitane relativne bistvene kršitve določbe 8. člena ZPP, ker se ni opredelilo do zapisa na socialnem omrežju K. (A26), saj se ne nanaša na govorice o tožničinem zdravstvenem stanju, zato na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje ta kršitev ne bi mogla vplivati (prvi odstavek 339. člena ZPP).

16. Materialnopravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dopis direktorja tožene stranke R.R. z dne 9. 8. 2012 (A8) ne izpolnjuje zakonskih znakov trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da iz navedenega dopisa izhaja zgolj opozorilo na bolj vestno izpolnjevanje delovnih nalog v prihodnje. Ker je v dopisu direktor tožene stranke tožnico opozoril na pomanjkljivosti pri opravljanju dela, do katerih je prišlo v preteklosti, je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila primopredaja pri odvetniški družbi M. opravljena že leto dni pred navedenim dopisom.

17. V zvezi z očitanim trpinčenjem pri reševanju spora z odvetniško družbo M. tožnica opozarja na elektronsko sporočilo z dne 28. 9. 2012 (A10), iz katerega naj bi izhajala nedopustna grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je iz navedenega elektronskega sporočila razvidno, da tožnico direktor tožene stranke R.R. opozarja na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja tožničinih delovnih obveznosti, ni mogoče zaključiti, da gre za nedopustno grožnjo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot meni tožnica. Tudi sicer se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje v tem delu.

18. Pri presoji očitanega trpinčenja v zvezi z zadevo N.N. se je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved direktorja tožene stranke R.R. in izpoved tožnice. Ne glede na to, da drugi dokazi v zvezi z navedenim niso bili predlagani, bi moralo sodišče prve stopnje obsežneje pojasniti, zakaj je sledilo ravno izpovedi direktorja tožene stranke R.R. in ne izpovedi tožnice. V nasprotnem primeru mora namreč sodišče v primeru, ko zaradi diametralno nasprotujočih izpovedi ne more z zanesljivostjo ugotoviti kakega dejstva, sklepati o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da predstavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je konflikt v zadevi O.O. posledica slabe komunikacije med tožnico in direktorjem tožene stranke R.R., prekoračitev tožbenih navedb (in s tem relativno bistveno kršitev določbe 212. člana ZPP). Navedeni zaključek sodišča prve stopnje namreč ne pomeni, da je sodišče upoštevalo neko dejstvo, čeprav ga nobena od strank ni zatrjevala, pač pa predstavlja zgolj dejanski zaključek sodišča prve stopnje, do katerega je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi navedb obeh pravdnih strank in izvedenih dokazov. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elektronskega sporočila z dne 15. 3. 2013 (A16), saj je dokazna ocena te listine, s katero se pritožbeno sodišče strinja, razvidna iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Katerih drugih dokazov sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa pritožba ne pove.

20. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da nad tožnico trpinčenje ni bilo izvajano niti zaradi opazk glede sloga njenega oblačenja. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo sicer res ugotovljeno, da so se pri toženi stranki med zaposlenimi pojavile govorice o slogu oblačenja tožnice, vendar te govorice niso bile takšne, da bi bilo mogoče očitati direktorju tožene stranke, da bi jih moral preprečiti. Delodajalec je sicer v skladu z določbo 45. člena ZDR dolžan varovati dostojanstvo delavca pri delu, vendar od delodajalca ni mogoče zahtevati, da posreduje prav v vseh primerih, še posebej, če tudi delavec sam (kot je bilo to v konkretnem primeru, ko je tožnica z drugimi zaposlenimi delavkami primerjala dolžino kril) soprispeva k nastanku govoric.

21. Opazka direktorja tožene stranke na kolegiju v decembru 2012, da oče tožničinih otrok prejema nižjo plačo, ker mora tožnici za otroke plačevati preživnino, je brez dvoma neprimerna, vendar glede na izpovedi zaslišanih prič ni mogoče zaključiti, da dosega standard trpinčenja na delovnem mestu. Glede na to, da se je samo priča P.P. navedene opazke spomnil, pa še on je ni štel kot žalitev in glede na to, da so priče izpovedale, da na kolegijih pogovor ni potekal v takšnem tonu, so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

22. Kot trpinčenja na delovnem mestu ni mogoče opredeliti niti dogodkov, ki so se tožnici pripetili v tednu med 18. 3. 2013 in 22. 3. 2013. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da enkratnega konflikta med tožnico in direktorjem tožene stranke ni mogoče označiti kot trpinčenje na delovnem mestu. Tudi vprašanja o tem, ali se tožnica ukvarja z vedeževanjem, ni mogoče šteti povsem za osebno okoliščino, ki ne bi bila v neposredni zvezi z delovnim razmerjem. V skladu z delovnopravno zakonodajo namreč obstajajo omejitve pri opravljanju drugih dejavnosti delavca poleg dela v okviru sklenjenega delovnega razmerja. Pritožbene navedbe, da je trpinčenje na delovnem mestu podano zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa ni mogoče upoštevati, ker tožnica tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa tudi v skladu s sodno prakso(1) samo dejstvo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu in posledično odškodninske odgovornosti delodajalca.

23. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za odločitev v obravnavani zadevi, tudi glede na odločitev pritožbenega sodišča, niso odločilnega pomena (prvi odstavek 366. člena ZPP).

24. Glede na ugotovljene absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče zaradi narave kršitev ne more samo odpraviti, in ker je poleg navedenega tudi dejansko stanje v delu ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe (I. in IV. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh zatrjevanih ravnanj, ki imajo po mnenju tožnice znake trpinčenja na delovnem mestu, za to (ponovno) izvesti predlagane dokaze in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Pri tem bo moralo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP dokazno oceniti vse izvedene dokaze, s katerimi je ugotavljalo relevantna dejstva. V skladu z uspehom strank v postopku bo moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka.

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Glej na primer sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 846/2012 z dne 12. 10. 2012.