Jedro

Tožnica sama zatrjuje, da ima toženka položaj upravnika in s tem zastopnika etažnih lastnikov v večstanovanjski stavbi na naslovu M., tožnica pa položaj upravnika kotlovnice, v zvezi s stroški katere tožnica uveljavlja tožbeni zahtevek. Že iz tega razmerja izhaja, da tožnica ni zatrjevala in izkazala koristi na strani toženke v posledici opravljene storitve tožnice. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da so morebitno korist od opravljenih storitev lahko imeli zgolj etažni lastniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87015/2008 z dne 26.10.2008 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (1. odstavek izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati 40,00 EUR stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (2. odstavek izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, pravilno uporabi materialno pravo in izpodbijano sodbo temu ustrezno spremeni, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je tožbeni zahtevek primarno utemeljevala na pogodbeni podlagi, in sicer na Dogovoru o upravljanju kotlovnice na naslovu M., sklenjenem med štirimi upravniki, med drugim tudi med toženko in tožnico (priloga B2). Sodišče prve stopnje je to pravno podlago zavrnilo na osnovi dejanske ugotovitve, da tožnica ni uspela dokazati veljavnosti navedenega dogovora v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi. Pogodba namreč učinkuje v smislu nastanka pravic in obveznosti za pogodbene stranke šele s trenutkom, ko nastopi soglasje volj o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Tožnica ni konkretizirano trdila, kdaj naj bi bil dogovor, na katerega se sklicuje, dejansko sklenjen. Zgolj sklicevanje na okoliščino, da je tožnica v vtoževanem obdobju ravnala v smislu sklenjenega dogovora, ni relevantno, dokler tožnica ne izjavi, da je bil navedeni dogovor sklenjen pred spornim obdobjem oziroma v primeru, da je bil sklenjen kasneje – da je tožnica izrecno prevzela obveznosti za pokritje stroškov tudi za obdobje pred njegovo sklenitvijo. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da tožnica ni niti trdila niti skušala dokazati, da je izpolnjen odložni pogoj iz I. točke Dogovora, ki zahteva odobritev sklenitve Dogovora s sklepom rednega upravljanja etažnih lastnikov. Glede na navedeno zato pritožbeno sodišče ne more zaključiti drugače, kot da tožnica pogodbene podlage za vtoževane obveznosti v spornem obdobju ni izkazala.

6. Prav tako tožbeni zahtevek ni utemeljen po 1. odstavku 190. člena OZ, po katerem je tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožnica sama zatrjuje, da ima toženka položaj upravnika in s tem zastopnika etažnih lastnikov v večstanovanjski stavbi na naslovu M., tožnica pa položaj upravnika kotlovnice, v zvezi s stroški katere tožnica uveljavlja tožbeni zahtevek. Že iz tega razmerja izhaja, da tožnica ni zatrjevala in izkazala koristi na strani toženke v posledici opravljene storitve tožnice. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da so morebitno korist od opravljenih storitev lahko imeli zgolj etažni lastniki. Šele v pritožbi je tožnica navedla, da je toženka kot upravnik etažnim lastnikom obračunavala tudi stroške, povezane z obratovanjem kotlovnice, pri čemer sama teh stroškov ni plačevala tožnici in je bila s tem za vtoževani znesek obogatena. Ker pa slednja trditev predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP), je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

7. Ker v pritožbi tako niso podani dovoljeni razlogi, niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP).

9. V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je v tej zadevi odločala sodnica posameznica.