Jedro

Ker predmetni pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v A, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, ne teče več, je Upravno sodišče RS, ob upoštevanju navedene sodne prakse Ustavnega sodišča RS, tožbo zoper vse v tožbi navedene tožene stranke zavrglo. Ker Republika Slovenija izvaja sodno oblast prek posameznih sodišč in so v tovrstnih zadevah relevantna konkretna dejanja sodišča, kot tudi konkretna dejanja strank(e) v sodnem postopku, in stranka tudi ne more tožbe uveljavljati zoper Ministrstvo za pravosodje RS, ker ta organ ne vodi sodnega postopka, ampak sodniško funkcijo opravljajo zgolj sodniki, ki so neodvisni in so vezani na ustavo in zakon (2. odstavek 3. člena in 125. člen Ustave RS). Z vidika upravnega spora je odškodninski zahtevek akcesorni zahtevek, o katerem je mogoče odločati samo, če sodišče v istem upravnem sporu po vsebini odloča tudi o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

V tožbi z dne 5. 3. 2002, ki jo vlaga na podlagi določila 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), tožeča stranka navaja, da je vložila tožbe na izpraznitev in izročitev prostorov zoper 115 najemnikov na Okrajno sodišče v A, in sicer 17 tožb v letu 1996 in 98 tožb v letu 1997. Zadnja tožba je bila vložena dne 15. 1. 1997. Po formalnem sklepu personalnega sveta Okrajnega sodišča v A z dne 2. 2. 1998 so bile vse navedene tožbe prednostne v skladu z 2. odstavkom 159. člena Sodnega reda, zadeve pa so bile prednostne že od vsega začetka. Po 5 letih in dveh mesecih je od 115 zadev zaključenih 14 zaradi umika tožbe zaradi prostovoljne izselitve najemnikov. Pravnomočno zaključene so 4 pravde. V preostalih zadevah sodišče ni odločilo niti na prvi stopnji. Med njimi je 84 zadev, v katerih ni bil razpisan niti prvi narok za glavno obravnavo. Tožnik meni, da je kršitev podana, ker so sodniki razpisovali naroke za zadeve, ki so bile po vrstnem redu prednostnih zadev za zadevami, ki jih je vložil tožnik, v določenih primerih pa so bile razpisane tudi zadeve, ki sploh niso prednostne. Takšne vrstni red je tožena stranka izvajala kljub številnim urgencam tožeče stranke, za kar tožnik prilaga dokaze. Če je tožena stranka ravnala po t.i. postopku vzorčnih primerov, za to ni imela nobene zakonske podlage, kot obstaja na primer v upravnem sporu. Poleg tega v podobnih primerih ni ravnala po vzorčnem postopku, ampak je vse tožbe vzela istočasno v obravnavo. Po izračunu tožeče stranke za primerljive zadeve in dinamiko dela sodišča v podobnih primerih bi se moral povprečni postopek končati do 1. 7. 1997. Za utemeljitev odškodninskega zahtevka pa tožena stranka na podlagi bolj kompleksnega primera izračuna, da bi bile lahko deložacije opravljene do 1. 1. 1998 oziroma podrejeno do 1. 6. 1998. Tožeča stranka od takrat naprej s prostori ni mogla razpolagati, čeprav bi jih lahko oddajala najemnikom. V namen izračuna najemnine uporablja izračun izvedenke, ki pokaže, da je izpad dohodka v obdobju od 1. 1. 1998 do 31. 8. 2001 v znesku 1.056.054,00 DEM in v obdobju med 1. 9. 2001 in 31. 8. 2002 v znesku 473.131,00 DEM. Zato odškodnina zaradi izgubljenega dobička iz naslova izpadlih najemnin zanaša 171.257.230,00 SIT. Temu dodaja še stroške v zvezi z najemom kredita, tako da odškodnina znese 209.902.351,80 SIT in stroške plačevanja obveznosti javnega podjetja BBB, tako da celotni odškodninski zahtevek znaša 440.127.907,00 SIT. Vendar pa dokončnega odškodninskega zahtevka še ne more postaviti v tožbi. V zvezi s tem predlaga izdajo vmesne sodbe, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za navedeno škodo. V skladu z določilom 1. in 2. odstavka 62. člena ZUS zahteva ugotovitev nezakonitosti dejanj oziroma opustitev dejanj, s katerimi se posega v ustavno pravico tožnika, vzpostavitev zakonitega stanja in plačilo odškodnine. Predlaga, da sodišče Okrajnemu sodišču naloži, da v tožničinih zadevah razpiše obravnavo v zadevah, v katerih naroki še niso razpisani. Ob tem izrecno podarja, da uveljavlja izdajo sklepa po določilu 2. odstavka 62. člena ZUS v zelo blagi obliki, kajti tudi če bi se izkazalo, da tožena stranka ni kršila pravice do sojenja v razumnem roku, uresničitev predlaganega sklepa ne bi povzročila škodljivih posledic. Republiko Slovenijo toži, ker meni, da je pasivno legitimirana za odškodninski zahtevek in ker zagotavlja sredstva za delo sodišč, voli in predlaga v izvolitev sodnike in ima možnost vplivati na sodišče na posreden način, vendar pa pravi, da tudi ugotovitveni zahtevek veže na Republiko Slovenijo. Vsi trije zahtevki so postavljeni zoper oba toženca alternativno. Predlaga, da sodišče odloči na podlagi glavne obravnave in izvede predlagane dokaze. Na koncu tožbe tožeča stranka opredeli tožbeni zahtevek na naslednji način: - ugotovi se, da je bila v postopkih pred okrajnim sodiščem /.../ kršena pravica tožeče stranke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave; - tožena stranka je dolžna zagotoviti, da bodo procesna dejanja, ki jih bodo sodniki opravljali v pravdnih zadevah pred Okrajnim sodiščem v A , opr. št. /.../ opravljena pred procesnimi dejanji v tistih zadevah posameznega sodnika, ki niso prednostne v smislu 159. člena Sodnega reda; - tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 440.127.907,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 1998 do plačila; - tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka.

Predlaga, tudi, da sodišče izda sklep po določilu 2. odstavka 62. člena ZUS, in sicer, da je tožena stranka dolžna zagotoviti, da bodo v vseh tistih izmed pravdnih zadev, ki se pred Okrajnim sodiščem v A vodijo pod opr. /.../, v katerih naroki niso razpisani in v njih postopek na prvi stopnji ni končan, v roku 8 dni razpisani naroki za glavno obravnavo. Če sodišče ne bo izdalo tega sklepa, pa naj izda začasno odredbo po 69. členu ZUS z enako vsebino, vendar pa bi v tem primeru sodišče moralo v zvezi z določilom 2. odstavka 62. člena ZUS izdati negativno odločbo in pojasniti, zakaj sodišče ni izdalo takega sklepa.

V odgovoru na tožbo Ministrstvo za pravosodje RS predlaga sodišču, da tožbo zavrže, ker ministrstvo ni pasivno legitimirano v tej zadevi.

Okrajno sodišče v A v odgovoru na tožbo pravi, da kršitev pravice iz 23. člena Ustave RS ni podana. Ob prejemu predmetnih zadev v letu 1996 in 1997 le-te niso bile prednostne. Sodišče je kljub samo 7 zasedenim sodniškim mestom od 11 takoj začelo z obravnavanjem zadev, vendar poročila sodnic kažejo na probleme z vročanjem. Opisuje probleme z organizacijo dela in kadrovanjem na sodišču in pojasnjuje, da je sodišče imelo vseh 10.713 nerešenih zadev. Sodišče zato ni moglo zanemariti ostalih prednostnih zadev in sodnih zaostankov. Predmetne zadeve pa so bile kompleksne za reševanje. Hipotetično ugibanje, kako hitro bi lahko 5 sodnikov reševalo zadeve, je brezpredmetno, saj sta bila takrat samo 2 sodnika na Okrajnem sodišču v A. V nadaljevanju tožena stranka natančneje opisuje probleme v zvezi z vročanjem pošte najemnikom in organizacijo ter kadrovsko zasedenostjo na sodišču. Ko je Višje sodišče odločilo o prvi zadevi, je sodišče takoj začelo z obravnavanjem vseh zadev. Tožena stranka tudi utemeljuje, zakaj zadev ni bilo mogoče obravnavati združeno, kar pomeni, da ista pravna podlaga še ne pomeni, da bi bila odločitev v vseh zadevah enaka. Tožeča stranka je tekom postopka tudi spremenila pravno podlago. V zvezi z zahtevkom iz 3. točke tožbe pa tožena stranka pravi, da ni pasivno legitimirana, ker to izhaja iz Zakona o izvrševanju proračuna RS. Ne glede na to, pa pravi, da je treba za obstoj odškodninske odgovornosti dokazati vse njene elemente. Če se bo izkazalo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je toženec v teku pravde prostovoljno izpolnil utemeljeni tožbeni zahtevek, je odškodninska odgovornost države podana le za čas od začetka teka ugotovitve kršitve do dejanske izpolnitve zahtevka, kajti v tem trenutku je potreba po sodnem varstvu prenehala. Kdaj je potreba po sodnem varstvu prenehala, pa je znano šele s pravnomočnostjo sodbe. Zato je treba upravni spor, ki se nanaša na plačilo odškodnine na podlagi določila 1. odstavka 46. člena ZUS prekiniti do pravnomočne odločitve glede navedenega predhodnega vprašanja. Zato je zahtevek za izdajo vmesne sodbe neutemeljen. V odgovoru na zahtevo za izdajo sklepa po 2. odstavku 62. člena ZUS in za izdajo začasne odredbe pa tožena stranka Okrajno sodišče v A pravi, da razlogov za to ni, ker je tožena stranka razpisala glavne obravnave od 6. 5. 2002 do 15. 5. 2002. Upravno sodišče RS je s sklepom U ... z dne 20. 3. 2002, ki je postal pravnomočen 29. 3. 2002, zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo in v obrazložitvi navedlo, da se ni odločilo za izdajo sklepa po določilu 2. odstavka 62. člena ZUS in tudi ne za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, ampak je tožnikovo zahtevo obravnavalo v smislu določila 2. odstavka 69. člena ZUS. Zahtevo je zavrnilo, ker je tožena stranka določila narok za glavno obravnavo v vseh spornih zadevah in je izpolnila tožnikovo zahtevo.

Tožnik je dne 30. 1. 2003 vložil novo zahtevo za izdajo začasne odredbe in sicer zaradi prepovedi drugo-toženi stranki, da v zadevi opr. št. In ... javne dražbe nepremičnine dne 6. 2. 2003 ne opravi. Upravno sodišče je v zadevi U ... s sklepom z dne 17. 2. 2003, ki je postal pravnomočen dne 17. 5. 2003, zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker je tožnik zahtevo za začasno odredbo vezal na sporno pravno razmerje, ki ne izhaja iz tožbe.

Upravno sodišče je s sklepom v zadevi U ... z dne 10. 4. 2002 tožbo z dne 5. 3. 2002 zoper Ministrstvo za pravosodje RS zaradi varstva ustavne pravice iz 23. člena Ustave zavrglo ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 18. člena ZUS in je odločilo, da Ministrstvo za pravosodje ne more biti stranka v tej zadevi. Vrhovno sodišče RS je na podlagi pritožbe tožeče stranke pritožbi ugodilo in sklep Upravnega sodišča z dne 10. 4. 2002 razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek. Kot razlog za razveljavitev je Vrhovno sodišče RS navedlo, da se izrek sklepa nanaša na tožbo kot celoto, kar pa glede na opredelitev tožene stranke v uvodu sklepa in glede na obrazložitev sklepa ni pravilno in tožbe ne bi smelo zavreči kot celote. Vrhovno sodišče RS je še navedlo, če Upravno sodišče meni, da opredelitev strank v tožbi ni jasna oziroma da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti stranka ter da se da pomanjkljivost odpraviti, mora od tožeče stranke zahtevati, da v določenem roku odpravi pomanjkljivost. Tekom upravnega spora je Okrajno sodišče v A na poziv Upravnega sodišča z dne 19. 12. 2003 z dopisom z dne 24. 12. 2003 Upravno sodišče obvestilo, da je bila v pravdni zadevi P ... glede vseh 84 zahtevkov dne 16. 4. 2002 izdana sodba. Višje sodišče (opr. št. ...) je sodbo z dne 7. 5. 2003 sodbo sodišča prve stopnje glede 83 zahtevkov potrdilo, glede enega zahtevka pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožene stranke v pravdi so dne 23. 6. 2003 zoper prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo vložile revizijo, o kateri pa še ni bilo odločeno. Narok za razveljavljeni del se bo opravil meseca marca 2004. Upravno sodišče je z dopisom z dne 2. 11. 2004 tožeči stranki poslalo dopis Okrajnega sodišča v A z dne 24. 12. 2003 in jo pozvalo, da odgovori na informacije drugo-tožene stranke iz omenjenega dopisa in da v smislu določila 3. odstavka 28. člena ZUS pojasni, ali še kateri izmed sodnih postopkov, za katere je tožnik uveljavljal kršitev pravice iz 23. člena Ustave, ni končan na prvi stopnji sojenja.

Tožeča stranka je v odgovoru z dne 15. 11. 2004 navedla, da so informacije v dopisu Okrajnega sodišča v A točne, razen v delu, da je bila prvostopenjska sodba izdana 16. 4. 2002, saj je pravilen datum 14. 6. 2002. Ker tožene stranke v pravdi niso hotele prostovoljno izpolniti izreka sodbe, je tožeča stranka na Okrajno sodišče v A vložila izvršilne predloge. Vloženi izvršilni predlogi so smiselno nadaljevanje pravdnih zadev, zato od drugo-tožene stranke pričakuje nadaljevanje prednostnega obravnavanja zadev. Na koncu vloge tožeča stranka pravi, da vsekakor vztraja pri denarno-odškodninskem zahtevku in zato Upravnemu sodišču predlaga nadaljevanje postopka.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba se zavrže. Tožnik s tožbo, ki jo opira na določilo 3. odstavka 1. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), uveljavlja sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, in sicer gre v konkretnem primeru za sojenje v pravdni zadevi (po združitvi vseh postopkov pod opr. št. P ...) pred Okrajnim sodiščem v A, ki je tožena stranka v tem upravnem sporu, zaradi izpraznitve prostorov in plačila uporabnine približno 100 najemnikov zgradbe na ... ulici št. v A. Pravica do sojenja v razumnem roku je samostojna ustavna pravica izmed več pravic, ki jih zajema določilo 23. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/1997, 66/2000, 69/2004). Tožnik v konkretnem primeru uveljavlja varstvo ustavne pravice do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave v tem smislu, da od Upravnega sodišča zahteva, da ugotovi, da o njegovi civilni pravici v zvezi z izpraznitvijo prostorov in plačilom uporabnine v zadevi P ... Okrajno sodišče v A ni sodilo v razumnem roku in je zato kršilo tožnikovo pravico iz 23. člena Ustave, da Upravno sodišče Okrajnemu sodišču v A naloži, da sodniki opravljajo procesna dejanja v navedeni zadevi v skladu s pravili prednostnih zadev in Sodnim redom; poleg tega pa tožeča stranka od toženih strank zahteva tudi plačilo odškodnine zaradi navedene kršitve pravice iz določila 23. člena Ustave. Čeprav iz odgovora tožeče stranke z dne 15. 11. 2004 izrecno izhaja le, da tožnik vztraja pri odškodninskem zahtevku, sodišče zaradi dvoumnosti odgovora ni štelo, da je tožnik umaknil zahtevek za ugotovitev kršitve pravice iz 23. člena Ustave in za naložitev določenih procesnih dejanj v navedenem sodnem postopku.

Ali ima tako opredeljen tožbeni zahtevek pravno podlago v vsebini pravice iz 23. člena Ustave oziroma ali pravica iz določila 23. člena Ustave daje stranki možnost, da uveljavlja to, kar v konkretnem primeru uveljavlja tožeča stranka, iz samega ustavnega besedila ni razvidno, posebnih materialno-pravnih določb v nekem specialnem zakonu, razen procesnih določb v ZUS, za uresničevanje te pravice pa ni. Vendar tudi niso potrebne. Kajti, po določilu 1. odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. To pomeni, da za to, da se ustavne pravice lahko uresničujejo in varujejo pred sodišči, ni potreben noben drug predpis ali pogoj. Po določilu 4. odstavka 15. člena Ustave za temeljne človekove pravice, kamor spada tudi pravica do sojenja v razumnem roku velja, da sta zagotovljena sodno varstvo ter pravica do odprave posledic kršitve. Vendar pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije ustavno-pravnemu viru iz določila 1. in 4. odstavka 15. člena Ustave dalo skozi prakso odločanja Ustavnega sodišča v zvezi z ustavnimi pritožbami o varstvu pravice od sojenja v razumnem roku interpretacijo, ki postavlja pomembne omejitve strankam, ki uveljavljajo varstvo ustavne pravice do sojenja v razumnem roku. Te omejitve so pravno pomembne tudi v konkretnem upravnem sporu. Sodišče mora te omejitve v tem upravnem sporu upoštevati, ker je Ustavno sodišče RS zadnja stopnja sodnega odločanja v zadevah varstva človekovih pravic v Sloveniji in bi lahko Ustavno sodišče RS v konkretnem sporu, na podlagi istih materialno-pravnih določil in svoje sodne prakse, odločalo tudi o morebitni ustavni pritožbi tožeče stranke. Pravno stališče v zvezi z omejitvami pri uresničevanju pravice do sojenja v razumnem roku, na katera se bo oprlo Upravno sodišče v tem upravnem sporu, je Ustavno sodišče sprejelo tudi v odločbi z dne 1. 4. 2004 (zadeva Up-138/03-22, v kateri je pet ustavnih sodnikov glasovalo za in dva proti). Ustavno sodišče RS je torej zadnja sodna instanca v postopku sodnega varstva pravice iz 23. člena Ustave v Sloveniji, tožeča stranka pa lahko sproži mednarodno-sodno varstvo zoper odločitev Ustavnega sodišča RS pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi s pravico iz določila 1. odstavka 6. člena v povezavi z določilom 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, MP - št. 7/94, Uradni list RS, št. 33/94), ki po vsebinskih kriterijih in splošnemu namenu ustrezata pravici do učinkovitega sodnega varstva pravice iz 23. člena Ustave. Zato je Upravno sodišče v presoji in obrazložitvi sklepa vključilo tudi pogoje oziroma kriterije za učinkovito varstvo pravice do sojenja v razumnem roku po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico iz določila 1. odstavka 6. člena v povezavi z določilom 13. člena MKVČP, ker pravica iz 23. člena Ustave ustreza pravici iz 1. odstavka 6. člena MKVČP, določilo 13. člena MKVČP pa je relevantno za upravne spore z vidika potrebe po zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen in 4. odstavek 15. člena Ustave). MKVČP mora namreč Upravno sodišče v konkretni zadevi uporabljati neposredno zaradi določila 8. člena Ustave. Vendar pa bo Upravno sodišče določbe MKVČP in stališča Evropskega sodišča za človekove pravice z vidika potrebe po učinkovitem pravnem varstvu pravice do sojenja v razumnem roku v tem upravnem sporu upoštevalo z omejitvijo, da je vloga Evropskega sodišča za človekove pravice pri zagotavljanju varstva pravic in MKVČP zgolj subsidiarna (1. člen, 13. člen in 1. odstavek 35. člena MKVČP) oziroma da so države podpisnice MKVČP v prvi vrsti odgovorne za varstvo pravic iz MKVČP. Četudi je na podlagi besedila Ustave mogoče ustavne pravice uresničevati neposredno in je zagotovljeno sodno varstvo, kar pomeni, da na podlagi ustavnega besedila ni potrebno ugotavljati, ali ima stranka (tudi) pravno zavarovan interes za tožbo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku pred rednim sodiščem, je Ustavno sodišče sodno varstvo te pravice pred rednim sodiščem - to je pred Upravnim sodiščem RS (na podlagi določila 157. člena Ustave) postavilo pod pogoj, in sicer stranka lahko tožbo za ugotovitev obstoja kršitve te pravice uveljavlja samo, "če postopek še teče"/.../ "ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več možno preprečevati" (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 6. 3. 2003, Uradni list RS, št. 30/2003, odst. 13, str. 3688). Četudi gre pri tožbi na ugotovitev kršitve in pri tožbi za preprečevanje nadaljnjega posega in kršitve pravice dejansko in pravno za dve različni stvari, saj gre v prvem primeru lahko (zgolj) za interes pridobiti zadoščenje stranke (varstvo pravice do sojenja v razumnem roku po MKVČP), lahko gre tudi za ugotavljanje elementov za odškodninsko odgovornost, v drugem primeru pa gre ne samo za zadoščenje ali uveljavljanje odškodnine, ampak tudi za prekinitev nadaljnjega nedopustnega posega v pravico, je Ustavno sodišče RS obe vrsti zahtevka štelo za eno in isto in je sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku postavilo pod pogoj, da mora obstajati omenjeni pravno-zavarovani interes, da postopek še traja. Če postopek ne traja več, pa ima stranka samo možnost, da uveljavlja odškodnino po 26. členu Ustave pred pristojnim sodiščem (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 6. 3. 2003, Uradni list RS, št. 30/2003, odst. 13, str. 3688), ki pa je pravdno sodišče, ne pa Upravno sodišče (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 133/2003, odst. 10, str. 19632). Z razliko od tega pravnega stališča Ustavnega sodišča RS je dejanski interes stranke v zvezi z varstvom pravice do sojenja v razumnem roku po pravnem stališču Evropskega sodišča za človekove pravice pravno relevanten samo v okviru četrtega materialno-pravnega kriterija presoje, to pa je vprašanje, kakšen pomen za stranko ima civilno-pravni zahtevek v sodnem postopku, ki naj bi tekel predolgo, ni pa relevanten z vidika vprašanja, ali postopek še teče ali ne več.

Za obravnavani spor je pomembno nadaljnje vprašanje, kako je treba razlagati pogoj oziroma omejitev, da "postopek še teče". V obravnavani zadevi je tožnik tožil prvostopenjsko sodišče in je uveljavljal kršitev pravice do sojenja na prvi stopnji sojenja v pravdni zadevi. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje (Okrajno sodišče v A) izdalo sodbo v pravdni zadevi P ... približno 3 mesece po vložitvi tožbe zaradi varstva pravice do sojenja v razumnem roku in da je postopek v navedenih zadevah v fazi izvršbe, ker so bili vloženi izvršilni predlogi. Tožeča stranka v vlogi z dne 15. 11. 2004 pravi, da je treba izvršilni postopek šteti za smiselno nadaljevanje pravdnih zadev. Kljub temu, da iz te vloge ne izhaja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek razširila tudi na kak drug sodni postopek poleg sodnega postopka v pravdni zadevi pred Okrajnim sodiščem v A, saj v vlogi le pravi, da od Okrajnega sodišča v A "pričakuje", da bo izvršilne zadeve obravnavalo prednostno, je Upravno sodišče v tej zadevi odgovorilo tudi na materialno-pravno vprašanje, ali v konkretnem primeru postopek še teče ali ne več. Kajti, po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je treba v trajanje sodnega postopka šteti datum izdaje sodbe na zadnji stopnji odločanja (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Poiss proti Avstriji z dne 24. 3. 1987, odst. 50) pa tudi izvršilni postopek, ker se šele z izvršbo doseže glavni namen uveljavljanja civilne pravice (sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Zappia proti Italiji z dne 29. 8. 1996 in Di Pede proti Italiji z dne 29. 8. 1996, odst. 20). Vendar pa po presoji Upravnega sodišča takšnega pravnega stališča ni mogoče avtomatično zavzeti tudi v vsakem postopku varovanja pravic do sojenja v razumnem roku v upravnem sporu. Pred Evropskim sodiščem za človekove pravice stranka namreč praviloma uveljavlja, da ji je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku v celotnem sodnem postopku, lahko tudi vključno z izvršilnim postopkom pred domačimi sodišči, glede nato, da mora kot procesno predpostavko pred tem izčrpati vsa pravna sredstva pred domačimi sodišči. V upravnem sporu pred Upravnim sodiščem pa je tožnik v konkretnem primeru vložil tožbo, kar zadeva sodišča, samo zoper Okrajno sodišče v A zaradi ravnanj, ki so bila omejena na prvostopenjski postopek in jih je tožnik tudi konkretiziral, ravnanj drugih sodišč v celotnem sodnem postopku pa ni navajal kot argument, da mu je bila kršena pravica iz določila 23. člena Ustave. Zaradi tega mora Upravno sodišče šteti, da je v predmetni zadevi relevanten samo pravdni postopek pred toženo stranko, torej prvostopenjski sodni postopek, ki se je končal s sodbo z dne 14. 6. 2002. V zvezi s tem Upravno sodišče pripominja, da ima stranka po uveljavitvi novele Zakona o sodiščih (ZS-D, Uradni list RS, št. 73/2004), ki je nastopila dne 20. 7. 2004, zaradi kršitve sojenja brez nepotrebnega odlašanja možnost vložiti nadzorstveno pritožbo predsedniku sodišča, ki lahko preverja spoštovanje vrstnega reda reševanja zadev in lahko odredi prednostno reševanje zadeve ali določi rok za opravo ustreznih procesnih dejanj. Te možnosti v času, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice v odločitvi o sprejemu zadeve Belinger proti Sloveniji v obravnavo (odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 2. 10. 2001, št. 42320/98) izrazilo stališče, da v Sloveniji v celoti gledano ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v zvezi s pravico do sojenja v razumnem roku, še ni bilo.

Potrditev pravnega stališča, da je v konkretnem primeru relevanten samo pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v A, izhaja tudi iz primerljive prakse Ustavnega sodišča RS. V prvih zadevah, ko je Ustavno sodišče RS odločalo o tovrstnih sporih, je bil postopek pred Vrhovnim sodiščem v času odločanja Ustavnega sodišča RS še v teku (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-277/96 z dne 7. 11. 1996, OdlUs V/189) oziroma je bil postopek na prvi stopnji rednega sodišča v času odločanja Ustavnega sodišča še v teku (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUs 116/VII/1). Za obravnavani primer pa je relevanten primer odločanja Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 518/2000 (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 133/2003). V tej zadevi je tožnik uveljavljal sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku pred Delovnim in socialnim sodiščem. Tožbo je vložil dne 27. 5. 1998, dne 25. 11. 1998 pa je Delovno in socialno sodišče izdalo sodbo v predmetni zadevi. Sodbo z dne 7. 3. 2000, s katero je Upravno sodišče tožniku delno ugodilo, je Vrhovno sodišče RS v pritožbenem postopku razveljavilo in tožbo zavrglo, ker je Delovno in socialno sodišče v zadevi izdalo sodbo dne 25. 11. 1998. Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da očitno ni poseženo v tožnikovo pravico, ker je sporno dejanje že prenehalo, Upravno sodišče pa ni pristojno presojati dejanske podlage za morebitne druge zahtevke. V odločbi, s katero je Ustavno sodišče ustavno pritožbo tožnika zavrnilo, se je Ustavno sodišče sklicevalo na pravno stališče iz svoje sodne prakse, da ko je postopek pred sodiščem končan, kršenja pravice več ne more biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Na tej podlagi je Ustavno sodišče odločilo, da pritožnik nima pravnega interesa za preprečevanje kršitve z odločitvijo Delovnega in socialnega sodišča. V tej zadevi je Ustavno sodišče upoštevalo tudi navedbo pritožnika, da postopek še traja, ker se je nadaljeval z izvršilnim postopkom in da je na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem vztrajal pri tožbenem zahtevku, ki se nanaša na 38 mesečno trajanje postopka, saj naj bi bilo zanj pomembno tudi trajanje postopka pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Vendar pa je Ustavno sodišče ta argument pritožnika glede trajanja postopka zavrnilo z obrazložitvijo, da pritožnik v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča tega ni uveljavljal, zato v zvezi s tem ni izčrpal vseh pravnih sredstev, zato da bi ustavno sodišče lahko odločilo tudi o tem ugovoru. Ker predmetni pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v A, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, ne teče več, je Upravno sodišče, ob upoštevanju navedene sodne prakse Ustavnega sodišča RS, tožbo zoper vse v tožbi navedene tožene stranke zavrglo. Da Upravno sodišče RS v takem primeru tožbo zavrže, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 85/2003 z dne 12. 2. 2003, iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 133/2003) pa izhaja, da pravilna pravna podlaga za zavrženje v takem primeru ni določilo 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Zato je sodišče tožbo s sklepom zavrglo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj sodišče v tej zadevi ni presojalo, ali je bilo tožniku poseženo v njegovo pravico ali ne, ampak je odločilo, da tožnik v konkretnem primeru nima sodnega varstva v upravnem sporu, kar pomeni, da izpodbijano ravnanje tožene stranke Okrajnega sodišča v A ni dejanje, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu v smislu določila 157. člena Ustave. Tožbo zoper Republiko Slovenijo in Ministrstvo za pravosodje RS na ugotovitev kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v zvezi s predmetno pravdno zadevo pred Okrajnim sodiščem v A in na odločitev, da se procesna dejanja, ki jih bodo opravljali sodniki v navedenih zadevah opravijo pred procesnimi dejanji v tistih zadevah, ki niso prednostne v smislu določila 159. člena Sodnega reda, pa je treba zavreči tudi iz razloga, ker navedeni stranki ne moreta biti toženi stranki v upravnem sporu (3. odstavek 18. člena ZUS). Takšno tožbo je možno vložiti v upravnem sporu (dokler sporni sodni postopek še traja) samo zoper ravnanja oziroma dejanja sodišča, ki vodi konkretni sodni postopek, za katerega stranka meni, da traja predolgo, ne pa zoper Republiko Slovenijo, ker Republika Slovenija izvaja sodno oblast prek posameznih sodišč in so v tovrstnih zadevah relevantna konkretna dejanja sodišča, kot tudi konkretna dejanja strank(e) v sodnem postopku in zato stranka tudi ne more tožbe uveljavljati zoper Ministrstvo za pravosodje RS, ker tudi ta organ ne vodi sodnega postopka, ampak sodniško funkcijo opravljajo zgolj sodniki, ki so neodvisni in so vezani na ustavo in zakon (2. odstavek 3. člena in 125. člen Ustave). Enako je ravnalo Upravno sodišče tudi v zadevi varstva pravice do sojenja v razumnem roku v zadevi U 1973/2001-74 z dne 27. 2. 2004, ko je s sklepom zavrglo tožbo zoper Ministrstvo za pravosodje RS.

Tožnik pa je v tožbi zaradi varstva pravice do sojenja v razumnem roku uveljavljal tudi plačilo odškodnine od vseh treh navedenih toženih strank: Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve RS in Okrajnega sodišča v A. Z vidika upravnega spora je odškodninski zahtevek akcesorni zahtevek, o katerem je mogoče odločati samo, če sodišče v istem upravnem sporu po vsebini odloča tudi o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku. Ker sodišče v tem upravnem sporu ni odločalo o vsebini pravice do sojenja v razumnem roku v tem smislu, da bi ugotavljalo, ali je podana kršitev pravice iz 23. člena Ustave in ali je utemeljen tožbeni zahtevek na izvedbo določenih procesnih dejanj zaradi prepovedi nadaljnjega poseganja v pravico iz 23. člena Ustave, in ker je Ustavno sodišče RS v že navedenih odločbah odločilo, da imajo stranke v primeru, da sporni sodni postopek ne teče več, možnost sprožiti postopek pred pravdnim sodiščem, kot samostojni tožbeni zahtevek, je sodišče na isti pravni podlagi (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS) s sklepom o zavrženju tožbe zavrglo tudi tožbeni zahtevek zoper vse tri navedene tožene stranke za dodelitev odškodnine. V zvezi s tem zahtevkom se ni izreklo za stvarno nepristojno tudi zato, ker tožniku s takšno odločitvijo ni onemogočeno ali bistveno oteženo, da uveljavlja odškodnino pred pristojnim sodiščem.

Sodišče je v tej presoji upoštevalo, da mora biti interpretacija pravnih določb in presoja Upravnega sodišča RS v upravnem sporu skladna tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z določilom 1. odstavka 6. člena MKVČP v povezavi z določilom 13. člena MKVČP, ki zahteva učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravice iz 1. odstavka 6. člena MKVČP. Vendar pa določilo 8. člena Ustave, ki ureja razmerje med notranjim pravom in mednarodnimi pogodbami v okviru Sveta Evrope, določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu z objavljenimi mednarodnimi pogodbami, ki se uporabljajo neposredno. To pa ne pomeni, da morajo biti tudi pravna stališča in odločitev Upravnega sodišča, ki temelji na sodni praksi Ustavnega sodišča RS za konkretne pravne spore, popolnoma skladna s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z MKVČP. Če niso, ima to sicer lahko določene politične posledice in finančne posledice za državo, nima pa pravnih posledic, ki bi bile relevantne za ravnanje Upravnega sodišča v upravnem sporu. To pomeni, da sodišče v tem upravnem sporu ni spregledalo dejstva, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v odločitvi z dne 2. 10. 2001 v zadevi Belinger proti Sloveniji izrazilo stališče, da v Sloveniji v celoti gledano, vključujoč upravni spor, ustavno pritožbo, možnost zahtevati odškodnino pred pravdnim sodiščem in nadzorstveno pritožbo po ureditvi, ki je veljala pred ZS-D, ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravice od sojenja v razumnem roku. Vendar pa konkretne okoliščine tega primera kažejo, da je bila tožnikova tožba v upravnem sporu kljub njenemu zavrženju in kljub načelni ugotovitvi Evropskega sodišča za človekove pravice, do določene mere zelo učinkovita. Tožena stranka Okrajno sodišče v A je namreč že po treh mesecih od vložitve tožbe v upravnem sporu pretežno izpolnilo tisto, kar je tožnik v okviru zahtevka za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku zahteval v upravnem sporu - to je razpis glavnih obravnav v skladu z vrstnim redom reševanja zadev in izdajo sodbe. Kar pa zadeva odškodninski zahtevek, je po presoji sodišča pomembno to, da je že na dan izdaje sodbe Okrajnega sodišča v A iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS izhajalo, da mora stranka odškodninsko tožbo v zvezi s pravico do sojenja v razumnem roku, če je sodni postopek prenehal teči, vložiti pred pravdnim sodiščem na podlagi določila 26. člena Ustave, ne pa pred Upravnim sodiščem. To namreč izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 7. 12. 2000 v zadevi Up 73/97 (Uradni list RS, št. 16/2001), v kateri je Ustavno sodišče z razliko od načelne ugotovitve Evropskega sodišča za človekove pravice (Belinger proti Sloveniji z dne 2. 10. 2001) postavilo tudi stališče, da pravna ureditev v Sloveniji nudi dovolj zanesljivo podlago za sklepanje, da je tožba v upravnem sporu lahko učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku (5. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS). V času vložitve tožbe na Upravno sodišče so sicer sporni pravdni postopki še tekli, tako da je bila tožba vložena pravilno, vendar je tožnik navedel, da vseh elementov odškodninskega zahtevka še ni opredelil, ker so odvisni od nadaljnjega teka postopka. Z dnem, ko je bil predmetni pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v A končan, pa je tožnik izgubil možnost uveljavljati sodno varstvo pred Upravnim sodiščem tudi v zvezi z odškodnino. Na podlagi stališča Ustavnega sodišča ima tožnik v takem primeru možnost, da odškodnino uveljavlja pred pravdnim sodiščem, kjer pa mora odločitev o odškodninskem zahtevku zajemati tudi odločitev o obstoju protipravnosti dejanja (kršitve pravice), ker to zahteva določilo 26. člena Ustave v povezavi z Obligacijskim zakonikom.

Odločitev o zavrženju tožbe zajema tudi zavrženje zahtevka za povrnitev stroškov postopka.