Jedro

V pravdnem postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ugotavlja sodišče utemeljenost sklepa o izvršbi. Zato lahko presoja samo dejstva, navedena v ugovoru in kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev.

Ni kršeno načelo kontradiktornosti, če lahko stranka, ki izkaže, da ustreznih navedb in dokazov brez svoje krivde ni mogla podati na naroku za glavno obravnavo, to stori v pritožbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je dne 23.12.1997 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V prvi točki je naložilo tožencu plačilo zneska 7.287.499 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1997 dalje in izvršilnimi stroški. Dne 24.12.1997 je dolžnik (sedanji toženec) vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. V njem je navedel samo, da izpodbija sklep v celoti, ker upniku ne dolguje ničesar. Sodišče je nato dne 8.10.1998 izdalo sklep po 55.a členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. l. SFRJ, št. 20/78 do 27/90), da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba in da se bo postopek nadaljeval v pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 7.287.499 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta obe sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002). Z nezakonitim postopanjem sodišča tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnica je na naroku dne 20.10.2000 vložila v spis celotno dokumentacijo z obračunom obresti in pisno pojasnitvijo vtoževane terjatve. Sodišče ni odobrilo toženi stranki dodatnega roka za odgovor na vložene dokaze in ji je tako preprečilo, da bi se izjasnila o navedbah in trditvah nasprotne stranke. Zaradi odklonitve preložitve naroka je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Toženec ni mogel izpovedati, da mu tožnica dejansko ni nakazala denarja. Toženec ni mogel potrditi pravilnosti obračuna obresti, ker v kratkem času odvijanja glavne obravnave tega ni mogel preveriti. Zaradi zadovoljitve načela kontradiktornosti bi moral toženec imeti naknadni rok za pregled listin. Tako bi imel možnost pregledati obračun obresti in eventualno predlagati sodnega izvedenca finančne stroke. Samo tako bi bili realizirani načeli materialne resnice in kontradiktornosti. Toženec pa vztraja tudi pri ugovoru odsotnosti materialne aktivne legitimacije tožnice. Ta je dne 31.12.1998 odstopila svojo terjatev zavarovalni družbi ... Iz navedenega sledi, da tožnica ni več aktivno legitimirana za konkretno pravdo. Tožnica ima še vedno procesno legitimacijo, kar je samo procesna predpostavka. Tožeča stranka namreč nima več pravnega interesa za odločanje o tožbenem zahtevku, zato bi moralo sodišče tožničino tožbo zavreči. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti. Ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) je v pravdnem postopku konkretizirano v 5. členu ZPP. Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V tej pravdi tožencu pravica do izjave oziroma možnost obravnavanja pred sodiščem ni bila odvzeta. Res sodišče prve stopnje naroka za glavno obravnavo dne 20.10.2000 ni preložilo, kot je predlagal toženec, ampak je opravilo dokazni postopek in zadevo zaključilo. Vendar za preložitev naroka ni bilo upravičenih razlogov (prvi odstavek 115. člena ZPP). Toženec je po vložitvi ugovora proti sklepu o izvršbi vložil pripravljalni spis s trditvama, da tožnica ni dokazala, da je nakazala kredit tožencu, in da je obračun obresti nerazumljiv. Kot odgovor na te trditve je tožnica na naroku predložila dokumentacijo (A1 do A3), to je kopijo virmana, več mesečnih obračunov obresti, izpiske gibanja stanja na toženčevem računu in kratko obrazložitev tega izpiska. Sodišče je toženčev predlog za preložitev obravnave zavrnilo, prekinilo pa jo je za 10 minut. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da z odklonitvijo preložitve naroka ni bila tožencu odvzeta pravica do izjave oziroma do obravnavanja zadeve. Bistveno je, da se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Toženec je hkrati s sklepom o izvršbi prejel izpis stanja terjatev po kontih analitičnega knjigovodstva in izračun obresti ter pogodbo o kratkoročnem kreditu z dne 14.11.1994. Z odločilnimi listinami je torej bil seznanjen. Njegov ugovor (podan celo po izteku roka) je bil povsem pavšalen, da je obračun obresti in vtoževanega zneska nerazumljiv. Čeprav toženec ni predložil svojega obračuna obresti in ni predlagal izvedenca finančne stroke in čeprav na pavšalne trditve ni treba odgovarjati, je tožeča stranka predložila dodatne listine. Te ob pavšalnih ugovorih pojasnjujejo tisto, kar je bilo že pojasnjeno. Zato za preložitev obravnave zaradi pregleda listin ni bilo potrebe. Zadoščala je kratka prekinitev obravnave. Zatrjevanje laičnosti tožene stranke glede finančne stroke pa je neumestno, saj je bil prisoten pooblaščeni odvetnik, ki ve, kaj je potrebno storiti, kadar meni, da je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje.

Končno revizijsko sodišče še ugotavlja, da se je toženec po svojem pooblaščencu na glavni obravnavi izjavil o vseh spornih dejstvih in dokazih in da je bila zadeva s strani obeh pravdnih strank na tem naroku temeljito obravnavana. Da pa toženi stranki ni bila odvzeta možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, izhaja tudi iz okoliščine, da toženec niti v pritožbenem postopku ni predložil svojega obračuna obresti niti ni predlagal izvedenca finančne stroke, kar bi po prvem odstavku 337. člena ZPP lahko storil ob utemeljitvi, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti na prvem naroku za glavno obravnavo (drugi odstavek 286. člena ZPP).

Toženec se v reviziji sklicuje tudi na načelo materialne resnice in prezre, da je to načelo v sedanjem Zakonu o pravdnem postopku že močno omejeno. Stranke so tiste, ki morajo navajati dejstva in predlagati dokaze, ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti je zelo omejeno (7. člen ZPP). Pojasnjeno je bilo že, da toženec ni bil omejen pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, zato sklicevanje na navedeno načelo ne more biti uspešno. Kolikor pa toženec zatrjuje, česa vsega ni mogel izpovedati, je opozoriti na pravilne in popolne razloge, ki sta jih nižji sodišči navedli v pojasnitev, zakaj izvedba dokaza z zaslišanjem toženca ni bila potrebna. Vse ostale revizijske trditve merijo na izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče v povzetku gornjih ugotovitev zaključuje, da uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Toženec sprejema stališče, da je še vedno podana aktivna procesna legitimacija tožnice, čeprav je ta po pričetku pravde odstopila svojo terjatev, o kateri teče pravda, tretji osebi (prvi odstavek 190. člena ZPP). V reviziji pa trdi, da ni več podana tožničina aktivna materialna (stvarna) legitimacija. To stališče je zmotno. Toženec prezre, da ne gre za redni pravdni postopek. Gre za postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine (21. člen ZIP). V tem postopku veljajo nekatere posebnosti, po katerih se razlikuje od postopka, ki se začne s tožbo po pravilih ZPP. Če sodišče v postopku za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlogu ugodi, izda sklep, s katerim dovoli izvršbo in dolžniku naloži plačilo terjatve ter ga pouči o pravici do ugovora (38. člen ZIP). Če dolžnik poda ugovor (55. člen ZIP), postopa sodišče po 55.a členu ZIP, kar pomeni, da nadaljuje postopek o tistem delu sklepa, s katerim je dolžniku naloženo plačilo in sicer po pravilih ZPP, ki urejajo postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog. V tem postopku sodišče ugotavlja, ali je bil plačilni nalog utemeljen, in odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Enako velja za presojo sklepa o izvršbi. Sodišče odloča o njegovi pravilnosti z obravnavanjem pravočasnega ugovora in pa ugovora, vloženega po izteku roka, ki ga je mogoče utemeljiti le z dejstvi, ki so nastopila po sklepu o izvršbi, če se nanašajo na samo terjatev (55. člen ZIP). V postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, torej ugotavlja sodišče utemeljenost sklepa o izvršbi. Zato lahko presoja samo dejstva, navedena v ugovoru in kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev.

To je v obravnavani zadevi odločilno. Predlog za izvršbo je bil vložen dne 5.12.1997. Upošteven je samo toženčev ugovor, da "upniku ne dolguje ničesar". Ta ugovor sta nižji sodišči zavrnili. Vse ostalo, kar se je dogajalo po izdaji sklepa o izvršbi, za pravilnost in utemeljenost sklepa ni pomembno. Cesija, s katero je tožnica odstopila terjatev tretji osebi (436. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ni dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev v smislu 55. člena ZIP, saj se obveznost toženca glede obsega terjatve, zapadlosti in drugih elementov terjatve same ni nič spremenila. Spremenila se je oseba upnika, kar pa glede na datum cesije dne 31.12.1998 ni moglo vplivati na pravilnost izvršilnega sklepa z dne 23.12.1997, izdanega na predlog z dne 5.12.1997. Pokaže se torej, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, ki je izrecno ugotovilo, da je tožnica stvarno in procesno legitimirana za to pravdo. Dodati je še, da je nerelevantna okoliščina, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi, kakor da bi bil izdan v rednem pravdnem postopku. Vsebinsko se je zadeva od vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine obravnavala po posebnem postopku, kar je ugotovilo tudi drugostopenjsko sodišče. Okoliščina, da izrek sodbe sodišča prve stopnje ni povsem v skladu s tretjim odstavkom 436. člena ZPP, bi lahko predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je toženec ni uveljavljal. Revizijsko sodišče zaključuje, da so iz navedenih razlogov toženčeve revizijske trditve neutemeljene, in obstoji njegova obveznost iz kreditne pogodbe (1065. člen ZOR), zato je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.