Jedro

Upravno sodišče je pravilno ocenilo okoliščine, da je tožnik po prijetju prošnjo za azil vložil le zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 12.10.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku kot prosilcu za azil v Republiki Sloveniji omejila gibanje na prostore Centra za tujce, in sicer do prenehanja razlogov, oziroma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od dne 10.10.2007 od 18.00 ure do 10.1.2007 do 18.00 ure. Svojo odločitev je oprla na določbe 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi z določbo 5. alinee 36. člena Zakona o azilu (ZAzil).

Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnik zlorablja azilni postopek v Sloveniji, ker je iz njegovega ravnanja mogoče utemeljeno sklepati, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države. Tožnik je tudi med zaslišanjem na glavni obravnavi povedal, da je od R., kjer je začel zadnji del svoje poti, do takrat, ko ga je prijela slovenska policija, hodil več dni. Tudi opis okoliščin, v kateri ga je prijela slovenska policija se v zadostni meri ujema s podatki v upravnem spisu, da ima sodišče za dokazano, da je tožnik vsaj dva dneva peš potoval po Sloveniji, preden ga je prijela slovenska policija. Tožnik je to okoliščino pojasnil s tem, da ni vedel kje je ter da je iskal cesto ali kažipot proti Ljubljani, ker je v Sloveniji želel zaprositi za azil. Tem tožnikovim navedbam sodišče ne verjame. Tožnik je po lastnih navedbah peš prepotoval dobršen del poti skozi Bosno, Hrvaško in Slovenijo, pri sebi je imel dva zemljevida, njegov opis poti na glavni obravnavi pa je vseboval tudi datume posameznih faz teh poti. Sodišče zato meni, da je bil tožnik dobro orientiran v času in prostoru. Na podlagi načina njegovega vstopa v Republiko Slovenijo, časa zadrževanja v njej, načina potovanja, možnosti orientacije po zemljevidu in prometnicah, ter tudi dejstva, da je bil tožnik prijet v neposredni bližini italijanske meje zadoščajo za ugotovitev, da tožnik ni iskal stika s slovenskimi organi oblasti, temveč se je temu skušal izogniti. Ta ugotovitev pa povsem zadošča za sum, da je tožnik po prijetju prošnjo za azil vložil le zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1. Meni, da je upravno sodišče nepravilno ocenilo okoliščine, zakaj se takoj po prihodu v Slovenijo ni javil in zaprosil za azil. Meni, da so bile okoliščine takšne, da je vložil prošnjo za azil takoj, ko je to bilo možno. Kot je pojasnil na glavni obravnavi je od R. hodil več dni do takrat, ko ga je prijela slovenska policija. Upravno sodišče ni sledilo navedbam, da je bil izgubljen in ni vedel kje je, kar je nepravilno, saj je res imel prvi del poti pri sebi zemljevid, vendar pa ga je še pred prihodom v Slovenijo zakuril ponoči, ker ga je zeblo. Torej je bil izčrpan, zmeden in sestradan in je upravno sodišče nepravilno zaključilo, da je bil dobro orientiran v času in prostoru. Sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da se je skušal sistematično izogniti stiku s slovenskimi organi oblasti. Kot je pojasnil na glavni obravnavi, je res začel bežati, ko je zagledal policijski avto, vendar to samo zato, ker je menil, da je še na Hrvaškem. Takoj, ko je zagledal slovenske uniforme, se je zavedal, da je v Sloveniji in je prenehal bežati. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče soglaša z upravnim sodiščem, da je v obravnavanem primeru podan razlog za začasno omejitev gibanja tožniku iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Gre torej za sum zavajanja ali zlorabe azilnega postopka, za vložitev prošnje za azil z namenom, izogniti se prisilni odstranitvi iz države.

Upravno sodišče je zaslišalo tožnika in pri tem preverilo dejstva, ki jih je ugotovila že tožena stranka in sicer, da je tožnik za azil zaprosil štiri dni po tem, ko je ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo, od tega je vsaj dva dni peš potoval po Sloveniji, preden ga je prijela slovenska policija. Vrhovno sodišče se strinja z obrazložitvijo upravnega sodišča, da ilegalen vstop v Republiko Slovenijo, čas zadrževanja v njej pred podajo prošnje za azil, način potovanja, možnost orientacije po zemljevidu in prometnicah, ter tudi okoliščina, da je bil tožnik prijet v neposredni bližini italijanske meje zadoščajo za ugotovitev, da tožnik ni iskal stika s slovenskimi organi oblasti, ampak se je takemu stiku skušal izogniti. Upravno sodišče je tako pravilno ocenilo okoliščine, da je tožnik po prijetju prošnjo za azil vložil le zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1.